Jedro

Za izvedbo postopka po navedeni konvenciji bi moral tožnik 4. 5. 2002 namesto tega, da je vložil ECL, carinskim organom predložiti zvezek ATA, ki se šteje kot vložitev zahtevka za odobritev začasnega uvoza, sprejem tega zvezka s strani carinskega organa pa se šteje kot dovoljenje za uporabo postopka začasnega uvoza blaga (362. člen UICZ). Kolikor bi tožnik postopal po navedenem členu, bi lahko uveljavljal ugodnosti po navedeni konvenciji. Ker pa se carinski postopki začnejo na zahtevo stranke, pri čemer vložena deklaracija pomeni vlogo, na podlagi katere carinski organ uvede postopek, je tudi po presoji sodišča tožena stranka, pred njo pa prvostopni organ, ravnal pravilno, ko je na podlagi zahteve tožnika (vloženi ECL) uvedel postopek po 108.a členu CZ, saj je uvedbo takega postopka tožnik izrecno zahteval, za izvedbo tega postopka pa si je pridobil tudi dovoljenje z dne 30. 4. 2002.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, št. 426-25/1256-2/2002/5200-060 z dne 9. 12. 2002, s katero prvostopni organ ni ugodil zahtevku tožnika po povračilu plačanega carinskega dolga po deklaraciji za obračun dajatev za blago, ki se že nahaja v carinskem postopku, št. K5-129 z dne 23. 5. 2002 Izpostava ŽP A. V obrazložitvi navaja, da je tožnik kot deklarant dne 4. 5. 2002 za račun prejemnika BB d.d. iz C, s carinsko deklaracijo (ECL) Izpostave ŽP A št. 111 prijavil za postopek začasnega uvoza blaga (5300) blago: merilno vozilo UFM 120, komplet s standardno opremo in pripadajočim priborom za merjene geometrije tirov, z delno oprostitvijo plačila carine na podlagi predhodno izdanega dovoljenja za začasni uvoz, št. E51-1018/12/2002 z dne 30. 4. 2002, ki ga je izdal Carinski urad C. Kot pravna podlaga za izdano dovoljenje za začasni uvoz je vpisan 108.a člen Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 23/99, 40/99), obdobje veljavnosti dovoljenja pa je od 30. 4. 2002 do 27. 5. 2002. Še pred potekom dovoljenega roka za začasni uvoz sta bili v skladu z določbami 369. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (UICZ, Uradni list RS, št. 46/99 do 40/01) vloženi ECL Izpostave ŽP A št. K5-129 z dne 23. 5. 2002, s katero so bile obračunane uvozne dajatve za obdobje od 4. 5. do 23. 5. 2002 ter ECL št. K3-127 z dne 23. 5. 2002 za postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Tožnik je dne 24. 10. 2002 vložil zahtevek za povračilo carinskih dajatev, obračunanih po ECL K5-129 z dne 23. 5. 2002, v katerem navaja, da je bil postopek začet na podlagi stališča carinskih organov, ki so za takšne začasne uvoze, kot ga je sam zahteval, zahtevali uporabo 108.a člena CZ z delno oprostitvijo plačila carinskih dajatev. Za povrnitev že plačanih carinskih dajatev prosi, ker je uvoz instrumentov za merjenje in testiranje, kamor merilni vlak po njegovem mnenju sodi, možna popolna oprostitev po Konvenciji o začasnem uvozu. To izhaja tudi iz dopisa Generalnega carinskega urada (GCU) z dne 13. 8. 2002, kjer je zavzel drugačno stališče kot v predhodnem dopisu z dne 4. 7. 2002, in se tudi po mnenju GCU merilni instrumenti uvažajo s popolno oprostitvijo plačila carine ne glede na to, ali gre za pridobitno ali nepridobitno dejavnost. Tožena stranka v obrazložitvi potrjuje stališče prvostopnega carinskega organa, s katerim je zavrnil zahtevo tožnika za povračilo plačanega carinskega dolga. Tudi po mnenju tožene stranke sta ECL-a, vložena dne 4. 5. 2002 in 23. 5. 2002 popolnoma usklajena z njima priloženimi listinami. Tožnik kot carinski deklarant, ki je tudi vložnik zahtevka za izdajo dovoljenja za začasni uvoz, je sam za sporno blago želel izvesti postopek po 108.a členu CZ in si je zato pridobil predhodno dovoljenje za začasni uvoz z dne 30. 4. 2002 in ga ni šele Izpostava ŽP A ob vložitvi ECL napotila k temu. Carinski postopki se ne začenjajo po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo strank in v zadevnem primeru je tožnik kot carinski deklarant zahteval postopek z delno oprostitvijo plačila carinskih dajatev. Tožnikove pritožbene trditve o praksi carinskih organov ni mogoče preveriti, oba odgovora GCU, na katera se tožnik sklicuje v pritožbi, pa sta bila izdana za pojasnitev začasnega uvoza po zvezku ATA, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Po določbi 10. točke 3. člena CZ izraz carinska deklaracija pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Deklaracija tako predstavlja vlogo stranke, na podlagi katere carinski organ sprejme odločitev glede zahtevanega carinskega postopka. Tožnik je kot deklarant, ki ni neuka stranka, z ECL zahteval uvedbo postopka začasnega uvoza z delno carinsko oprostitvijo, ta postopek pa je carinski organ tudi izvedel. Tožnik je ECL-u priložil tudi dovoljenje za začasni uvoz, ki ga je izdal Carinski urad C dne 30. 4. 2002. Po določbi 357. člena UICZ izda dovoljenje za začasni uvoz v skladu s 187. členom te uredbe carinski organ, ki je krajevno pristojen glede na sedež vložnika zahtevka na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 26 D k tej uredbi. Po določbi 156. člena UICZ mora biti zahtevek za začetek postopka začasnega uvoza izpolnjen v skladu s 184. členom te uredbe, vložnik zahtevka mora torej v zahtevku navesti vse podatke, ki so potrebni za odločitev, med drugim tudi pravno podlago za zahtevek. V konkretnem primeru je iz tožnikovega zahtevka razvidno, da je kot pravno podlago vpisal 108.a člen CZ. Po 1. odstavku 185. člena UICZ se šteje, da je vložnik zahtevka z vložitvijo predpisanega zahtevka izrazil voljo, da izvaja zahtevani postopek. To pomeni, da je Izpostava ŽP A kot organ začetka postopka izhajala oziroma odločala v okviru postopka, ki ga je tožnik sam zahteval. Tožena stranka je zavrnila tudi vse pritožbene ugovore, ki se nanašajo na začasni uvoz po zvezku ATA kot brezpredmetne, saj iz ECL-u priložene dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik tak postopek zahteval. Glede tožnikovega sklicevanja na različna mnenja GCU pa tožena stranka pojasni, da različna mnenja na odločitev v tej zadevi ne vplivajo. Če so res obstajale nejasnosti glede začasnega uvoza zadevnega blaga, kot zatrjuje tožnik, bi moral za mnenje zaprositi prej, preden je sploh začel postopek za izdajo dovoljenja za začasni uvoz. Tukaj pa je bilo mnenje izdano 4. 7. in 13. 8. 2002, torej po tem, ko je bil postopek začasnega uvoza dne 23. 5. 2002 že zaključen.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka po 26. členu Zakona o upravnem sporu, ki jo je po izdaji drugostopne odločbe razširil tudi na slednjo. Navaja, da je nesporno, da je GCU imel najprej eno, nato pa drugo mnenje. Mnenje GCU je najprej bilo, da oprostitev carinskih dajatev ni možna zaradi pridobitne dejavnosti, nakar je bilo to mnenje spremenjeno. Iz uvodnega dela Konvencije o začasnem uvozu izhaja, da so carinski predpisi razpršeni, da je stanje ob uvozih nezadovoljivo, da je potrebna poenostavitev in uskladitev carinskih postopkov. Republika Slovenije je v letu 2000 ratificirala navedeno konvencijo, iz katere iz 2. člena II. poglavja izhaja, da bo pogodbenica odobrila začasni uvoz z oprostitvijo plačila uvoznih dajatev ob pogojih prilog. Priloga B4 določa v točki b 1. člena merilne in kontrolne inštrumente, ter inštrumente za preverjanje in druge podobne inštrumente, za to blago pa uporabi skupni izraz "blago, ki se uvaža v zvezi s proizvodnjo". Iz tega sledi, da ni pomembna pridobitna ali nepridobitna dejavnost. Carinski organ prve stopnje, prav tako pa tudi tožena stranka, sta zagrešila kar nekaj napak, ki so bistveno vplivale na to, da je odločitev napačna in da je bila obračunana carina. Če bi prvostopni organ vedel za možnost glede uvoza s polno oprostitvijo plačila carinskih dajatev, bi moral v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje: ZUP) s členom 7 tožečo stranko opozoriti, da gre za varstvo njegovih koristi oziroma pravic ter da je potrebno že začeti postopek prekiniti ter uveljaviti olajšave po 108. členu CZ oziroma po Konvenciji o začasnem uvozu. Carinski dolg je bil obračunan v nasprotju z navedeno konvencijo in CZ, zaradi česar je potrebno odločbo o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke o povračilu plačanega carinskega dolga odpraviti. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne plačano carino v višini 16.847.670 SIT v 15 dneh pod izvršbo skupaj z zamudnimi obrestmi ter da ji povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zaradi molka organa druge stopnje sodišče obvešča, da je o zadevi odločila z odločbo z dne 7. 7. 2003. Poslala je tudi upravne spise. Na poslano razširitev tožbe ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz upravnih spisov kot nesporno izhaja, da je tožnik dne 4. 5. 2002 vložil ECL za začetek postopka začasnega uvoza blaga z delno oprostitvijo plačila carine po 108.a členu CZ, kateri je priložil tudi dovoljenje za začasni uvoz z dne 30. 4. 2002. Dne 23. 5. 2002 je z ECL št. K5-129 obračunal uvozne dajatve za obdobje od 4. 5. 2002 do 23. 5. 2002 ter z ECL št. K3-127 istega dne končal postopek ponovnega izvoza začasno uvoženega blaga. Tožnik v tožbi niti ne dokazuje niti ne izkazuje česa drugega. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožnika na Konvencijo o začasnem uvozu (Uradni list RS, št. 81/00 - Mednarodne pogodbe, št. 22/00), po kateri je možno opremo, v obravnavanem primeru merilno vozilo UPM, začasno uvoziti s popolno oprostitvijo plačila carine. Za izvedbo postopka po navedeni konvenciji bi moral tožnik 4. 5. 2002 namesto tega, da je vložil ECL, carinskim organom predložiti zvezek ATA, ki se šteje kot vložitev zahtevka za odobritev začasnega uvoza, sprejem tega zvezka s strani carinskega organa pa se šteje kot dovoljenje za uporabo postopka začasnega uvoza blaga (362. člen UICZ). Kolikor bi tožnik postopal po navedenem členu, bi lahko uveljavljal ugodnosti po navedeni konvenciji. Ker pa se carinski postopki začnejo na zahtevo stranke, pri čemer vložena deklaracija pomeni vlogo, na podlagi katere carinski organ uvede postopek, je tudi po presoji sodišča tožena stranka, pred njo pa prvostopni organ, ravnal pravilno, ko je na podlagi zahteve tožnika (vloženi ECL) uvedel postopek po 108.a členu CZ, saj je uvedbo takega postopka tožnik izrecno zahteval, za izvedbo tega postopka pa si je pridobil tudi dovoljenje z dne 30. 4. 2002. Glede na povedano je neutemeljeno sklicevanje tožnika na 7. člen ZUP, saj tožnik ni neuka stranka, poleg tega pa mora sam skrbeti za svoje pravice in koristi in se o načinu začasnega uvoza posvetovati prej, preden je začel kakšen carinski postopek. V zadevi je nesporno tudi, da je GCU izdal dve različni mnenji in sicer eno z dne 4. 7. 2002, drugo pa z dne 13. 8. 2002. V obravnavanem primeru je bil postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev zaključen dne 23. 5. 2002, zato različni mnenji glede uporabe zvezka ATA na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Tožnik je carinski postopek zaključil prej, preden je GCU izdal obe različni mnenji. Neutemeljena je torej trditev tožnika v tožbi, da je bil carinski dolg obračunan v nasprotju s konvencijo in CZ. Tožnik obravnavanja po konvenciji sploh ni zahteval, zato carinski organ tudi ni mogel po njej odločati. Ni pa bil obračunan carinski dolg v nasprotju s CZ, saj je tožnik izrecno zahteval obravnavanje navedenega začasnega uvoza po 108.a členu CZ, po katerem je bilo blago tudi obravnavano, zato je njegova trditev, da carinski organ ni uporabil 108. člena CZ, protispisna.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS).

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavanem primeru, trpi vsak stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).