Jedro

Prosilci za mednarodno zaščito ne morejo izbrati države, v kateri naj bo njihova prošnja obravnavana, zato so pritožbeni ugovori o dogovoru med Slovenijo in Belgijo glede tega, katera država je po Dublinski uredbi odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, neupoštevni.

Podlago za ocenjevanje splošne verodostojnosti prosilca ima tožena stranka v določbah ZMZ (zlasti 21. in 22. člen) in predpisih EU ter mednarodnih sporazumih oziroma konvencijah. V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti njegovih navedb.

Niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede uporabe določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1, saj sklicevanje sodišča na razloge oziroma utemeljitev izpodbijanega akta zakon posebej predvideva in dopušča. Tako sklicevanje tudi ne pomeni, da je sodba brez razlogov, ampak je za njene razloge treba šteti razloge izpodbijanega upravnega akta. Ta zakonska določba je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko pravilo, ki določa le način pisanja obrazložitve sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Hkrati je tožena stranka odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožena stranka je pravilno ugotovila protislovnosti in nekonsistentnosti v tožnikovih navedbah v zvezi z opisom dogodkov, na katerih utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in na kar je oprla svojo odločitev, sklicujoč se na 2. alinejo prvega odstavka 52. člena v zvezi s 1. alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, tožnik pa ni ponudil ne predložil nobenih drugih dokazov.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Ugovarja pristojnosti Slovenije za obravnavo te zadeve, na kar je opozarjal že v tožbi, sodišče prve stopnje pa na to ni odgovorilo. Prav tako ni bilo obravnavano ključno vprašanje, ali gre v obravnavani zadevi za strah pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije o beguncih, saj ni bilo odgovorjeno na vprašanje, ali strah pred preganjanjem mafijskih združb, pred katerim je policija nemočna, spada med razloge za podelitev statusa begunca. Napačna je presoja neskladnosti v izjavah tožnika, sodišče prve stopnje pa se do teh zatrjevanih nekonsistentnosti ni opredelilo, temveč se pavšalno kar trikrat le sklicuje oziroma strinja z razlago tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V tem primeru gre za očitno zlorabo te določbe, pri kateri gre za izjemno zakonsko pooblastilo, ki je omejeno. Če bo Vrhovno sodišče tako uporabo te določbe štelo za pravilno, potem predlaga prekinitev postopka in sprožitev postopka za presojo ustavnosti tako razumljene določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Opozarja tudi na protiustavnost določb tretjega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 22. člena ZMZ ter na že vložen predlog za presojo ustavnosti teh določb. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 53. člena ZMZ pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (1. alineja 53. člena). V 23. členu pa so našteta dejstva in okoliščine, katere predvsem upošteva uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito.

7. Na podlagi Uredbe sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju: Dublinska uredba) je Slovenija odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Cilj EU v Dublinski uredbi je bil predvsem v tem, da se v čim večji meri poskuša preprečiti prehajanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo in da se utrdi obveznost posamezne države članice glede obravnavanja posameznih prosilcev za azil. Osredotoča se na odnose med državami članicami in določa merila, na podlagi katerih se določi pristojnost posamezne države. Država članica je dolžna sprejeti tistega prosilca za azil, ki je bodisi v njej že zaprosil za azil, bodisi se je v njej nahajal, ali če obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na njeno odgovornost. Na ta način se skuša tudi spremeniti oziroma preprečiti voljo in namen posameznega tujca, prosilca za azil. Gre torej za uredbo, ki določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, in ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (za preprečitev ali vsaj zmanjšanje pojava „asylum shoppinga“ v praksi).

8. Ker torej prosilci za mednarodno zaščito ne morejo izbrati države, v kateri naj bo njihova prošnja obravnavana, so pritožbeni ugovori o dogovoru med Slovenijo in Belgijo glede tega, katera država je po Dublinski uredbi odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, neupoštevni.

9. Slovenija je kot odgovorna država članica prevzela tožnika – prosilca za azil od druge države članice Belgije in obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. V tem upravnem sporu pa je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ter odločila da mu le-te ne prizna. Tožnik pa tudi sam navaja, da nima nikakršnega interesa, da bi bil raje obravnavan v Belgiji kot v Sloveniji, splošnega interesa oziroma zakonitosti pa ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu.

10. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede ugotavljanja splošne verodostojnosti tožnika. Podlago za ocenjevanje splošne verodostojnosti prosilca ima tožena stranka v določbah ZMZ (zlasti 21. in 22. člen) in predpisih EU ter mednarodnih sporazumih oziroma konvencijah. V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti njegovih navedb. Pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in če prosilec za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost. Smiselno enako je urejeno tudi v Priročniku o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal Urad visokega komisariata Združenih narodov za begunce, ki prav tako uporablja pojem splošna verodostojnost. Ta med drugim v 41. točki določa, da je nujno potrebno oceniti verodostojnost (kredibilnost) v primerih, ko zadeve v primerjavi z zapisanimi dejstvi niso dovolj jasne, prosilec je dolžan govoriti resnico (205. točka), izpraševalec pa mora oceniti verodostojnost prosilčevih izjav (195. točka) oziroma prosilčevo kredibilnost. Prav tako Direktiva sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Kvalifikacijska direktiva) v 5. členu določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji, med njimi, da je ugotovljeno, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne (točka c). Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v več svojih odločbah, na primer Up-2012/08-20 in Up-1970/08-16. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in svojo odločitev oprla na zaključek, da ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika. V 21. členu ZMZ je namreč določeno, da kadar prosilec ne ponudi v potrditev svojih navedb, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (svoj strah pred preganjanjem) nobenih dokazov, se lahko oziroma je treba odločitev opreti le na njegove navedbe. Te pa morajo biti verodostojne. Tožena stranka je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in izčrpno pojasnila, zakaj ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika.

12. V zvezi z zatrjevanim neskladjem določb 21. in 22. člena ZMZ z Ustavo pa se tožnik ne more uspešno sklicevati na navedbe, ki jih je podal v predlogu za presoji ustavnosti, saj je to drug samostojen postopek in drugo pravno sredstvo, ki se obravnava neodvisno od predloga, ki naj bi bil po tožnikovih navedbah sprejet v obravnavo.

13. Z ugotovitvami tožene stranke glede nekonsistentnosti, povezane s posameznimi tožnikovimi izjavami, se je strinjalo tudi sodišče prve stopnje, kar je, da se izogne ponavljanju, posebej poudarilo ter se pri tem oprlo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ki to izrecno omogoča. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede uporabe te določbe, saj sklicevanje sodišča na razloge oziroma utemeljitev izpodbijanega akta zakon posebej predvideva in dopušča. Tako sklicevanje tudi ne pomeni, da je sodba brez razlogov, ampak je za njene razloge treba šteti razloge izpodbijanega upravnega akta (ki pa jih sodišču zaradi navedene zakonske določbe ni treba ponavljati). Ta zakonska določba je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zakonsko pravilo, ki določa le način pisanja obrazložitve sodbe, in v ničemer ne posega v strankine z Ustavo RS zagotovljene pravice iz 22. in 23. člena, zato Vrhovno sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da prekine postopek in sproži postopek za presojo ustavnosti te določbe pred Ustavnim sodiščem.

14. Tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja vprašanje zatrjevanega preganjanja mafijskih združb. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da če je posameznik neverodostojen, toženi stranki ni treba ugotavljati drugih zatrjevanih dejstev, za odločitev zadošča zaključek o splošni neverodostojnosti (npr. I Up 379/2008). Zato je tudi tožnikov pritožbeni ugovor glede zatrjevanega preganjanja v obravnavani zadevi pravno nepomemben za odločitev.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito, ki se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Iz tožnikovih izjav namreč ne izhaja, da bi bil v izvorni državi kdaj izpostavljen kakršnemukoli preganjanju s strani državnih ali nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, splošno znano pa je tudi, da na Kosovu ni oboroženega spopada ali kakšnih drugih izrednih razmer, zato ne obstoji bojazen, da bi mu v primeru vrnitve lahko nastala škoda v smislu 28. člena ZMZ. Kot je bilo pojasnjeno pa tožnik zatrjevanega subjektivnega strahu tudi ni v zadostni meri izkazal za verjetnega.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).