Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po kriterijih iz 2. odstavka 2. člena v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZMZ, kot tudi za tožnika individualno obstoj resne škode v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožniku je bilo v preteklih letih v Sloveniji že večkrat izdano dovoljenje za prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela, prvič 2007, ponovno z veljavnostjo do 3. 5. 2008 in nato z veljavnostjo do dne 3. 5. 2009, na podlagi katerih je delal tudi belgijski migracijski urad, upoštevajoč določila 9.1 člena Dublinske uredbe. Teh podatkov tožnik ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da v njegovi izvorni državi situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, na podlagi česar tožena stranka ob sklicevanju na sodno prakso ugotavlja, da ni razloga za zaključek, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, ter prav tako pravilno zaključi, da v tožnikovem primeru ni mogoče slediti navedbam o individualnem tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu bil lahko priznan status subsidiarne zaščite. V dejanskem pogledu je odločitev oprta na podatke in izjave tožnika, ki jih je navedel v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru oziroma zaslišanju, o katerem je bil ob sodelovanju tolmača za albanski jezik sestavljen zapisnik, upoštevaje določila 1. in 2. odstavka 45. člena ZMZ. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila dovolj protislovnosti in nekonsistentnosti v tožnikovem opisu dogodkov, ki jih je podrobno in sistematično navedla in analizirala. Sodišče njeni oceni in zaključkom v celoti sledi. Tožnikovo temeljno dokazno sredstvo je bila namreč prav njegova izpovedba; tekom upravnega postopka vse do odločitve ni ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi, takih dokazov pa ni priložil niti tožbi, ki je bila sestavljena ob pomoči pravnega strokovnjaka.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 3. alinee 3. člena v povezavi s 33. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki jo je podal dne 20. 11. 2009, ko je bil s strani belgijskega migracijskega urada (Service Public Federal Interieur, Immigration office) vrnjen preko letališča Jožeta Pučnika v Republiko Slovenijo, po tem, ko je tožena stranka dne 30. 7. 2009 prejela obvestilo navedenega belgijskega migracijskega urada, da je tožnik dne 4. 5. 2009 zaprosil za mednarodno zaščito v Belgiji, iz prilog pa je razvidno, da mu je bilo v preteklih letih v Sloveniji večkrat izdano dovoljenje za prebivanje z razlogom „zaposlitev ali delo“, in sicer prvič dne 29. 5. 2007 z veljavnostjo do 3. 9. 2007, ponovno dne 11. 9. 2007 z veljavnostjo do 3. 5. 2008 in ponovno spet dne 7. 5. 2008 z veljavnostjo do dne 3. 5. 2009, tako da je na podlagi teh podatkov belgijski migracijski urad upoštevaje določila 9.1 člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/8, z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba) zaprosil toženo stranko, da prevzame obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (Take charge), saj je v tem primeru odgovorna za obravnavanje njegove prošnje Republika Slovenija. V prošnji, ki jo je tožnik vložil na predpisanem obrazcu je navedel, da je Kosovo zapustil konec aprila 2009 in z letalom prišel v Slovenijo, potem pa se je z avtobusom odpeljal v Frankfurt in od tam preko Kölna nadaljeval potovanje v Bruselj, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, v Belgiji pa je ostal vse do dne, ko so ga vrnili v Slovenijo. Navedel je še, da je prvič v Slovenijo prišel leta 2007 z delovnim vizumom in tu ostal 17 mesecev ter delal v podjetju A. d.o.o., vse potrebno za ureditev vizuma pa mu je uredilo navedeno podjetje. Ko je njegov šef od tožnika zahteval, da takoj po operaciji slepiča, ki jo je imel v Ljubljani, znova prične z delom, je tožnik ugotovil, da ni bil niti zavarovan in je zato prenehal delati za navedeno podjetje ter odprl svoje lastno podjetje B. d.o.o., ki pa je delovalo zgolj 54 ur, potem pa je ugotovil, da ga je gospa C.C., ki ji je za pomoč pri ustanovitvi podjetja plačal 1.200,00 EUR, prevarala, zaradi česar se je moral tožnik vrniti domov na Kosovo. Tam je ostal dva meseca, nato pa se je v Slovenijo vrnil z letalom oktobra 2008. Kot razlog, zaradi katerega je zapustil Kosovo in zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je bil priča nekemu dogodku v začetku oktobra 2006, ko se je zvečer vrnil z dela in sta cesto v bližini Mitrovice blokirala dva avtomobila, tožnik pa je tedaj videl, kako so štirje moški hudo pretepli nekega neznanega moškega in mu odstrelili uho, kar je videlo več ljudi, a so vsi preostali zbežali, tožnik pa je policiji povedal, kar je videl. Policiji je tudi povedal, da je vse štiri napadalce poznal. Navedel je še, da nobeden od teh štirih napadalcev še ni bil aretiran, so pa ti štirje ustrelili policista, ki je vzel tožnikovo izjavo po napadu. Omenjeni policist sicer ni umrl, vendar je po dogodku zbežal na Finsko in se ni več vrnil nazaj. Ti štirje napadalci so bili Č.Č., D.D., druga dva pa je tožnik poznal zgolj na videz; ukvarjali so se z raznimi nelegalnimi stvarmi – s preprodajo droge, prostitucijo, izsiljevanjem in izposojanjem denarja, dobro pa so se razumeli tudi z UNMIK. Dalje je tožnik še navedel, da je po omenjenem dogodku k njemu prišel Č.Č. in mu rekel, naj umakne izjavo na policiji, tožnik pa mu je odvrnil, da tega ne bo naredil in da bo šel pričat tudi na sodišče, če bo tja povabljen. Navedel je še, da so potem tudi slišali, da si ureja papirje za odhod v Slovenijo in so se mu želeli maščevati. Dalje je navedel, da se je dne 27. 4. 2007 vrnil iz službe in je v kombiju prevažal lesene palice, k njemu pa so tedaj pristopili trije, izmed katerih je enega poznal, saj je bil stric od Č.Č., začeli so ga provocirati, na kar je bil tožnik sicer pripravljen in je to pričakoval glede na grožnje; tedaj je s palico najprej udaril enega, nato še drugega, videl pa je, da se bliža skupina kakšnih 15-ih ljudi; iz oddaljenosti 30 m je neka oseba nanj streljala, tožnik pa je zbežal do neke hiše in se skril za zid, potem pa je najprej ustrelil in ranil preostalega od treh napadalcev, nato pa je ustrelil še proti bližajoči skupini, ki je bila presenečena, saj niso pričakovali, da je tožnik oborožen, zato so vsi zbežali, čeprav so bili v številčni premoči. Po tem dogodku je bil 72 ur priprt, ker ni imel dovoljenja za orožje, nato pa je bil mesec dni v hišnem priporu, med trajanjem katerega si je uredil vizum za Slovenijo in je takoj, ko se mu je hišni pripor iztekel, z letalom odpotoval v Slovenijo ter tam delal 17 mesecev in se v tem obdobju trikrat vrnil na Kosovo, po omenjeni operaciji pa je bil na Kosovu še dva meseca. Brat njegove žene je policist in tožnik ga je poklical vsakokrat, preden je prišel na Kosovo, tako da ga je prišel iskat na letališče in ga odpeljal direktno v hišo, ki je ves čas ni zapuščal, ko pa se je vračal v Slovenijo, ga je prav on spet odpeljal do letališča, tako da ga v tistem času ni nihče napadal ali kakorkoli drugače nadlegoval, ker tožnik ni zapuščal hiše. Tožnik je še navedel, da je po prvem dogodku bil v stiku s policistom na visokem položaju, E.E., ki pa je bil pred 13-timi meseci ubit. Tožnik meni, da bo na Kosovu vedno imel težave z istimi ljudmi, ker je bil očividec omenjenega dogodka in ker je ranil člana kriminalne združbe; tudi ko je bil tožnik še prosilec za mednarodno zaščito v Belgiji, je tja dobil grozilno pismo, v katerem so mu pisali, da kljub temu, da je zbežal, ni varen in da ga bodo ubili. Pismo so podpisali „Podzemeljski tigri“, ki se hočejo maščevati izključno tožniku, njegovi družini pa ti ljudje ne grozijo. Tožnik je še navedel, da ko je bil prvič v Sloveniji, ni vedel, da lahko tu zaprosi za mednarodno zaščito, za to možnost pa je izvedel šele, ko je bil v Belgiji, na Hrvaškem pa ni zaprosil za zaščito, ker je slišal, da Hrvaška Albance vrača v Srbijo. Dodatno je še navedel, da po njegovem mnenju ne bi mogel živeti nikjer na Kosovu, saj ima težave s skupino, ki je množična in številčna, ve pa tudi, da štiri osebe iz Ljubljane, ki jih je spoznal, ko je tu delal, poznajo omenjene kriminalce in če bi izvedeli, da je dal izjavo, bi imel še tu v Sloveniji lahko težave, če pa bi se varnostne razmere zanj uredile, bi se želel vrniti domov. Tožnik je ob podaji prošnje predložil v dokumentacijo upravne zadeve fotokopije sodbe Okrožnega sodišča v Mitrovici z dne 30. 5. 2007, iz katere izhaja, da je bil zoper njega odrejen ukrep hišnega pripora v trajanju enega meseca v času od 27. 5. do 27. 6. 2007, potrdilo o začasnem prebivanju v Mitrovici z dne 4. 6. 2009, kartico ugodnosti zadovoljnih kupcev trgovine Tuš (brez datuma), plačilno kartico NLB, izdano na tožnikovo ime, kartonček NLB s številko poslovnega računa podjetja B. d.o.o. z dne 29. 8. 2008, kartico zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, izdano na tožnikovo ime in vozniško dovoljenje z dne 14. 10. 1999, izdano v Nemčiji na tožnikovo ime. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka povzema tožnikove navedbe v osebnem razgovoru, ki je ob prisotnosti tolmača za albanski jezik potekal 27. 1. 2010. Tedaj je tožnik navedel, da je leta 1990 končal trgovsko šolo v Mitrovici in tedaj odprl svojo trgovino, med leti 1994 in 2000 pa je prebival v Nemčiji na podlagi dovolitve zadrževanja „duldung“, leta 1999 pa je bila njegova prošnja, ki jo je vložil za mednarodno zaščito leta 1995 zavrnjena, hkrati pa je prejel tudi dokument, na podlagi katerega ni bilo nujno, da tožnik zapusti Nemčijo, ki jo je zapustil prostovoljno sam leta 2000 in od tedaj prebival na Kosovu v južni Mitrovici skupaj s svojo ženo in tremi otroki. V Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, ker ima na Kosovu težave, ki so se začele konec leta 2006. Tedaj je nekega dne, ko se je vračal iz službe na poti domov videl brutalen pretep, v katerem so štiri osebe napadle žrtev in ga celo ustrelile v uho, tožnik pa je iz oddaljenosti štiri metre, sedeč v svojem kombiju, vse videl, bili pa so tudi drugi očividci v svojih avtomobilih, vendar so zbežali, nekdo pa je poklical policijo in tožnik se je odločil, da bo policiji povedal vse, kar je videl, poznal pa je tudi glavnega storilca – to je bil Č.Č., ki ga tožnik pozna že od leta 1982. Imenovani je star 45 ali 46 let, ostalih sodelujočih v pretepu pa tožnik ni poznal. Na opozorilo uradne osebe, da je omenjeni dogodek pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnik opisal drugače, in sicer, da je poznal vse štiri napadalce ter znal navesti imeni dveh oseb, Č.Č. in D.D., za ostala dva pa je navedel, da ju pozna na videz in ko ga je uradna oseba prosila za pojasnilo glede nastale nasprotja, je tožnik povedal, da drugo imenovane osebe, katere ime je tožnik navedel ob podaji prošnje, v pretepu ni bilo zraven, saj se je skupini pridružil kasneje, druge osebe pa je tožnik poznal zgolj na videz in še dodatno pojasnil, da če on reče, da nekoga pozna, to pomeni, da pozna njegovo ime in priimek, kar pa v primeru teh oseb ni poznal. Ko je bil opozorjen na nasprotje med svojimi izjavami glede D.D., saj je ob podaji prošnje tožnik navedel, da je bil ta D.D. zraven pri pretepu, medtem ko je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da se je skupini pridružil kasneje, je tožnik odgovoril, da je imel D.D. svojo skupino v Prištini in Podujevu in se je kasneje pridružil skupini v Mitrovici ter še pojasnil, da D.D. ne sodeluje, če se ljudje tepejo, ampak se pridruži v primeru kakšnega uboja in kadar je v igri denar, v pretepu pa je sodeloval Č.Č. in še trije drugi; ko je tožnik pri podaji prošnje povedal, da je bil imenovani zraven pri tem pretepu, se mogoče niso dobro razumeli. Prošnja mu je sicer bila prebrana v albanskem jeziku in pod svoje izjave se je podpisal, vendar ni opazil, da bi bilo karkoli napačno napisano, takrat pa je bil tudi zelo utrujen. Navedel je še, da so bili napadalci z avtom, enako tudi pretepeni, vendar so „zablokirali“ žrtvin avto in ga potegnili ven ter ga pretepli, nihče od prisotnih pa jih ni skušal ločiti. Pretep je trajal približno 5 do 7 minut in tožnik je vse skupaj opazoval iz svojega avta, napadalci pa so že pred prihodom policistov zbežali. Tožnik je bil edina priča, ki je podala izjavo o tem dogodku, napadalci pa so sicer videli njegov avto, njega pa ne, ker ni bilo dovolj časa, šele kasneje pa so izvedeli, da je podal izjavo o dogodku. Dodatno je še navedel, da s svojo izjavo, da se je D.D. skupini pridružil kasneje, ni mislil, da se je kasneje pridružil pretepu, ampak skupini kot taki. Č.Č. je imel svojo skupino, D.D. svojo, nato pa se je D.D. pridružil Č.Č. skupini in sta delovali skupaj, se ukvarjali z drogo, prostitucijo, podtikanjem eksplozivov, v samem pretepu pa D.D. ni sodeloval. Tožnik je še navedel, da je podal izjavo o pretepu na kraju samem, tri dni kasneje pa je bil klican tudi na policijsko postajo in podal svojo izjavo policistu E.E. Dodatno je navedel, da je približno tri mesece po omenjenem dogodku, in sicer nekje v sredini januarja 2007 k njemu na dom prišel član Č.Č. skupine F.F., ki ga tožnik pozna še iz šole in ko ga je povabil v svojo hišo, mu je F.F. rekel, da bo, če ne bo umaknil svojih izjav, likvidiran; pri tem ga ni fizično napadel, pač pa mu je samo povedal, da tako hoče skupina, tožnik pa mu je odvrnil, da od svoje izjave ne bo odstopil in da se zadeva sedaj že preiskuje. F.F. ni bil jezen, saj je bil on samo posrednik in je pač od tožnika prejel odgovor. Na vprašanje uradne osebe, ki je tožnika pozvala, da pojasni nasprotje med svojimi izjavami pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je tožnik navedel, da je po pretepu k njemu na dom prišel Č.Č., medtem ko je na osebnem razgovoru navedel, da je bil to F.F., ki ga ob podaji prošnje tožnik sploh ni omenil, je tožnik, opozorjen na navedeno kontradiktornost izpovedal, da je pri podaji vloge povedal, da je prišla neka oseba v imenu Č.Č. in da ga niso vprašali, kako je bilo tej osebi ime. Po tem pojasnilu pa mu je uradna oseba prebrala njegovo dobesedno izjavo v zvezi s tem dogodkom (prosilec je izjavil: „po dogodku je prišel k meni Č.Č. in je rekel, naj umaknem izjavo na policiji“), iz katere je bilo razvidno, da je pri podaji prošnje v zvezi z omenjenim dogodkom tožnik natančno imenoval Č.Č. in ni izjavil, da bi kdo drug prišel v njegovem imenu, hkrati pa je tožnika uradna oseba opozorila, da je imel pri branju zapisnika možnost opozoriti na domnevno napako, pa tega ni storil, na kar je tožnik izpovedal, da je bil pri podaji prošnje zelo utrujen, saj je prišel iz zapora in ni bil pozoren na branje zapisnika, pri čemer je z navedbami, da je prišel iz zapora mislil na Belgijo, saj je bil tam pred prihodom v Slovenijo dva meseca zaprt, od tega dva dni v samici. Nadalje je tožnik še povedal, da je v vmesnem obdobju (od pretepa do prihoda F.F. na tožnikov dom) policija skušala aretirati osebe, udeležene v pretepu in da se je v tem času izvedelo za prosilčeve izjave na policiji, ko pa je policija skušala aretirati te osebe, je nekdo iz skupine pretepačev ustrelil nekega policista in ga ranil, vendar se ne ve, kdo natančno je to storil, do sedaj pa ni bil nihče iz te skupine aretiran, čeprav včasih sicer policija take ljudi aretira, vendar se to zgodi zelo poredko. Tožnik je še navedel, da po tem k njemu ni prišel nihče več, bratje pa so ga prosili, naj zapusti Kosovo, da ne bi še drugi imeli težav zaradi njega; obisk F.F. na njegovem domu je bil edini dogodek, ko je ta skupina koga poslala k njemu domov, ko pa je pridobil slovensko vizo, je tožnik zapustil Kosovo. Slovensko vizo je tožnik pridobil s pomočjo svojega bratranca, ki živi v Sloveniji in je prosil svojega delodajalca, če bi za tožnika uredil delovni vizum, in delodajalec je vse potrebno uredil, ne da bi ob tem vedel, kakšne probleme ima tožnik. Vizo je pridobil tožnik na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Skopju na podlagi prošnje, ki jo je oddal aprila 2007, po vizo pa je šel maja 2007 in v Slovenijo prišel leta 2007, in sicer 23. maja ali junija, čeprav glede datumov ni prepričan in se mu bolj verjetno zdi, da je bil to mesec junij. Nato je v Sloveniji delal do aprila 2009 in bival v različnih krajih, med drugim v Celju, Ljubljani in Kamniku. Do oktobra 2008 je delal v podjetju A. d.o.o., konec leta 2008 pa je ustanovil lastno podjetje in si želel urediti dovoljenje za delo, vendar neuspešno, ni pa vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito. V času svojega prebivanja v Sloveniji se je trikrat vrnil na Kosovo na obisk, nazadnje aprila 2009, vsakič pa je pred odhodom domov poklical ženinega brata, ki je policist in je prišel po tožnika na letališče. Tožnik je doma ostajal po 11 do 12 dni in se je ves čas zadrževal samo doma, ko pa je šel domov zadnjič, je mislil, da bo tam ostal dlje časa, saj je potreboval novo vizo, ker je bila prejšnja razveljavljena. Na Veleposlaništvu RS v Skopju je po telefonu izvedel, da mora počakati štiri mesece, vendar tožnik ni mogel ostati na Kosovu niti minute več, saj je bil ogrožen, zato je aprila 2009 prišel v Slovenijo in tu ostal teden dni, potem pa je odpotoval v Bruselj, kjer sicer nikogar ne pozna, vendar je v Belgijo odšel zato, ker je izvedel, da Belgija ogroženih oseb ne vrača v izvorno državo. V Sloveniji tožnik ni prej zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni nikogar slišal, da bi o tem govoril, čeprav je sicer vedel, da je v času vojne na Kosovu bil v Sloveniji azil, kasneje pa za to možnost tožnik ni vedel. V času, ko je tožnik delal v Sloveniji, ga na domu ni iskal nihče od napadalcev, kar je tožniku povedala njegova žena, saj so vedeli, da je tožnik v Sloveniji; ko pa je prihajal na obiske na Kosovo pa niso vedeli, da je tožnik doma, enkrat pa se je moral celo predčasno vrniti v Slovenijo, ker so te osebe izvedele, da se nahaja doma, vendar njegovi ženi niso grozili, saj se hočejo maščevati edino le tožniku. Ko je bil tožnik v zvezi z navedenim dogodkom prvič vabljen na policijsko postajo je povedal, da nima časa tja priti večkrat, saj mora preživljati svojo družino, policistom pa je pojasnil, da bo prišel na sodišče, ko bodo storilce aretirali. Te osebe so nekako izvedele, da si tožnik ureja vizo za Slovenijo in edini večji dogodek se je nato zgodil približno dne 27. 4. 2007. Ker je bila med vojno njegova trgovina požgana je marca 2007 najel kredit in jo začel obnavljati, ker ni verjel, da mu bo uspelo pridobiti slovensko vizo. Ko se je 27. 4. 2007 vračal domov iz službe, je na cesti srečal skupino ljudi, ki ga je hotela likvidirati in preden je parkiral, so bili oni že tam, najprej pa so zablokirali cesto. V skupini je bilo veliko ljudi, več kot 20, prišli pa so peš. Tožnik je izstopil iz avta in tedaj so mu rekli, da ga ne bodo spustili naprej po poti. Nekaj od teh ljudi je živelo v okolici, ampak tožnik jih ni poznal, saj je zjutraj odhajal v službo in se zvečer vračal. Tožniku so grozili, vendar on teh groženj ni jemal resno in je šel v bližnjo trgovino, da bi kupil stvari za otroke, prodajalec v trgovini pa mu je povedal, da je to mafijska skupina in da je bolje, da se jih tožnik izogiba, ker so nevarni, tedaj pa je tožnik spoznal, da je to skupina, ki mu je že grozila. Poznal je samo enega iz te skupine - to je bil Č.Č. stric, Č.Č. samega pa takrat ni bilo zraven. Ta dogodek se je zgodil v bližini Č.Č. hiše oziroma v oddaljenosti 500 – 600 m. Ko je tožnik po približno petih minutah izstopil iz trgovine, sta iz omenjene skupine dva izstopila in pristopila k tožniku ter začela pretep. V avtu je imel tožnik leseno palico, ki jo je uporabil, ko pa je izstopil iz trgovine, so začeli nanj streljati, zato se je skril za nekim zidom, potem pa je začel streljati tudi sam in enega s strelom narahlo oplazil tako, da je padel. Tožnik je mislil, da ga je ubil, vendar so bili napadalci v slabši situaciji od tožnika, čeprav so bili številčnejši, saj je bil tožnik skrit za zidom, oni pa ne in so po tem, ko je tožnik streljal, začeli bežati. Tožnik se je vrnil v svoj kombi po tem, ko ni nihče več streljal nanj ter se odpeljal domov, pištolo pa je imel pri sebi ilegalno. Od tedaj, ko je bil F.F. pri tožniku doma, tožnik ni več zapuščal hiše brez orožja. Na dodatno vprašanje uradne osebe o omenjenem dogodku je tožnik pojasnil, da se je po njegovem prihodu iz trgovine najprej začel pretep, v katerem je tožnik začel udarjati z leseno palico, nato pa se je začelo streljanje, nanj pa je streljalo več ljudi, ki so bili od njega oddaljeni približno 30 m, vendar ga ni zadel niti en strel. Po omenjenemu dogodku je prišla k njemu na dom policija, saj je ranjeni človek obležal na kraju dogodka, policija pa je izprašala tudi druge ljudi in tako prišla na sled tožniku, ki je policistom povedal vse o omenjenem dogodku, vendar tedaj tega dogodka še ni znal povezati s tistim, ko je bil tožnik očividec. Po 72-ih urah pa so povezali omenjena dva dogodka, vendar je bil tožniku odrejen pripor v severni Mitrovici, kjer mu je bila izrečena kazen – en mesec hišnega pripora. Le-tega je tožnik enkrat kršil, ko je odšel na slovensko veleposlaništvo v Skopju, ker so mu sporočili, da je njegova viza že izdana, zaradi te kršitve pa ni imel nobenih težav, saj je odpotoval preko neke agencije sredi noči in se vrnil še istega dne. Vabilo za obravnavo omenjene zadeve je tožnik prejel v času, ko je bil že v Sloveniji, naknadno pa mu je bila izrečena kazen tri leta zapora pogojno, saj je sodišče njegovo dejanje štelo za samoobrambo. Od drugih oseb, ki so sodelovale v tem pretepu in streljanju ni bil nihče obsojen ali kakorkoli drugače sankcioniran, izjave v zvezi s tem dogodkom pa so podali samo tisti trije, ki jih je tožnik ranil, in sicer dva s palico in enega z orožjem. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka glede na to, da je tožnik omenjene dogodke pri podaji vloge opisal drugače, kot na osebnem razgovoru, in sicer, da so k njemu pristopili trije in ne več kot 20 oseb, da je nanj streljal en sam človek in ne več ljudi, pa tudi trgovine ni omenil niti z besedo, čeprav je na osebnem razgovoru dogajanje v trgovini podrobno opisal, zaradi česar ga je uradna oseba z ugotovljenimi nasprotji soočila ter zahtevala dodatna pojasnila. Tožnik pa je nato izpovedal, da se trgovina nahaja na križišču in da je bil on prisiljen, da se tam ustavi, saj se mu niso hoteli umakniti s poti. Ko pa so ga začeli ogovarjati, se je bil prisiljen na nek način umakniti v to trgovino, ne ve pa, kaj je zapisano v sami vlogi za priznanje mednarodne zaščite, ampak meni, da je takrat zagotovo omenil trgovino in prodajalce ter tudi narisal zid. Po opozorilu uradne osebe, da so mu bile vse njegove izjave pri podaji prošnje prebrane v albanskem jeziku, da glede zapisanega ni imel pripomb ter je resničnost izjav tudi potrdil s svojim podpisom pa je tožnik navedel, da ni vedel, da je to (branje zapisnika in opozarjanje na morebitne napake) tako pomembno. Pred samo podajo prošnje je imel 10 minut časa, da prebere brošuro o pravicah prosilcev, poleg tega pa ga je v zvezi z njegovimi pravicami in dolžnostmi informirala tudi neka predstavnica nevladne organizacije. Tudi če ne bi bil tako utrujen, tako na hitro ne bi mogel vsega razumeti; ker mu je vse o njegovih pravicah in dolžnostih razložila tudi uradna oseba pred začetkom osebnega razgovora, je tudi povedal vse po resnici. Glede nasprotij med njegovimi izjavami pa je tožnik pojasnil, da so do njega prišli trije; če bi prišli vsi, tožnika ne bi bilo več tukaj; v drugi skupini je bilo 20 oseb. Dodal je še, da na vlogi ni rekel, da je en človek streljal nanj, ampak da so streljali nanj. Po njegovem mnenju sta nanj streljala dva ali trije ljudje. Ko mu je uradna oseba prebrala njegovo izjavo, ki jo je v zvezi z omenjenim dogodkom podal ob sprejemu prošnje („iz oddaljenosti 30 m je eden streljal name“) in ga prosila za pojasnilo, pa je tožnik povedal, da je bil to prvi, ki je streljal nanj, nato pa se je tožnik skril ter v vseh teh letih vedoč, da se mu ta skupina ljudi skuša maščevati, tega ni prijavil na policiji, saj policija z njimi sodeluje. Poleg tega pa policija niti sebe ne more zaščititi, saj je eden od policistov, vpletenih v primer, umrl, eden pa je zbežal iz države in nekje prosil za mednarodno zaščito. Ko je bil tožnik v Belgiji, je uradnim organom, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, oddal listine, in sicer omenjeno sodbo o pogojni obsodbi ter grozilno pismo, ki ga je dobil v Belgijo in je bilo natipkano na pisalni stroj s podpisom „Podzemeljski tigri“, v katerem je bilo napisano: „G.G. tudi če si zbežal v Evropo, ne boš imel zaščite. Mi imamo natančne podatke o tem, kje se nahajaš.“ Tožnik je še navedel, da sta bila v istem azilnem domu v Belgiji še dva človeka iz severne Mitrovice in tožnik sumi, da sta prav ona dva sporočila na Kosovo, kje se tožnik nahaja. Teh ljudi sicer tožnik ni poznal od prej, vendar je bil oče enega izmed njiju policist in je poznal tožnikovo ime, tožnik pa je prepričan, da ga je prav tisti policist izdal naprej omenjeni skupini in navedel, kje se tožnik nahaja. Na vprašanje, če je bil tožnik na Kosovu kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini je tožnik povedal, da po letu 2000 oziroma po vojni nič več, če pa bi se moral vrniti na Kosovo, bi bilo njegovo življenje ogroženo in v taki situaciji tožnik ne more živeti, saj Kosovo ni pravna država, sodišča ne delujejo, ljudje pa se vse zmenijo med sabo in se maščujejo. Ljudi, ki so sodelovali v prvem pretepu, so policisti skušali trikrat aretirati, pa jim ni uspelo, tožniku pa se želijo maščevati, saj se bojijo, da bo povedal za kriminalna dejanja, za katera tožnik ve. Ti ljudje so namreč ubili veliko žrtev in če bodo šli v zapor, bodo šli za vse življenje, zaenkrat pa imajo ti ljudje zakon v svojih rokah. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav, ki jih je podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 119. člena ZMZ in na osebnem razgovoru ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred skupino ljudi pod vodstvom Č.Č., ki naj bi ga ustrahovala, ker je bil tožnik priča uličnemu pretepu, o katerem je tudi vse povedal policiji, dodatno pa tožnik še navaja, da je v nekem obračunu, ko naj bi mu prav ti ljudje grozili, ranil enega od njih s pištolo, zaradi česar se mu sedaj želijo še dodatno maščevati; čeprav je tožnik izrecno poudaril, da po zaključku vojne na Kosovu po letu 2000 ni bil preganjan zaradi katerega koli od razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji (rasa, vera, narodnost, politično prepričanje, pripadnost določeni družbeni skupini) pa zatrjuje, da je bilo zaradi navedenih dogodkov, kot jih je opisal, na Kosovu ogroženo njegovo življenje. Po ugotovitvi tožene stranke pa obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v resničnost tožnikovih izjav, saj se izjave, ki jih je podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 20. 11. 2009 ter izjave, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru dne 27. 1. 2010 v več ključnih elementih med sabo razlikujejo in so nekonsistentne oziroma kontradiktorne ter nejasne, tožnik pa ugotovljenih nejasnosti in nasprotij tudi ni zadovoljivo pojasnil, kar tožena stranka podrobno povzema, opisuje in analizira v nadaljevanju obrazložitve na podlagi medsebojno nasprotujočih si tožnikovih izjav glede dejstev, kdo je bil udeležen v prvem pretepu in koliko napadalcev je tožnik poznal kot tudi na podlagi dejstev, kdo iz skupine je prišel k njemu na dom in ga opozoril naj umakne izjavo na policiji ter tožnikovih navedb glede dejstev, kje se je zgodilo streljanje, v katerem je bil tožnik udeležen ter koliko oseb je streljalo nanj, tožnik pa je bil seznanjen oziroma soočen z vsemi ugotovljenimi kontradiktornostmi in zaprošen, naj pojasni razliko med svojimi izjavami, vendar tožena stranka zaključuje, da njegovim pojasnilom glede ugotovljenih nasprotij ne more slediti, saj ne gre zgolj za to, da njegove izjave delno niso skladne in verjetne, ampak predvsem za to, da je podal popolnoma nasprotujoče si izjave glede ključnih elementov zgodbe in nastalih neskladnosti ni zadovoljivo pojasnil. Glede na to, da ni predložil nikakršnih listinskih dokazov, ki bi izkazovali njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi pa je njegovo temeljno dokazno sredstvo v postopku za priznanje mednarodne zaščite zgolj njegova izjava. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz 21. člena ZMZ, saj je podajal izrazito neskladne izjave, ki jih ni z ničemer pojasnil, čeprav je prav skladnost podanih izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca. Njegovo ravnanje pomeni zavajanje pristojnega organa in že samo po sebi vodi do ocene, da ni mogoče ugotoviti splošne verodostojnosti prosilca, pri čemer iz prej navedenih ugotovitev tožene stranke izhaja, da splošna verodostojnost prosilca ni bila ugotovljena. Zato tožena stranka v skladu s 4. odstavkom 22. člena ZMZ ni preverjala informacij o Kosovu, saj to po oceni tožene stranke za izdajo zakonite in pravilne odločitve ni potrebno upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. I Up 379/2008 z dne 21. 8. 2008, da po ustaljeni upravno sodni praksi v primeru, če subjektivni razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni, ni treba in tudi ni mogoče ugotavljati, ali so glede na objektivne razmere v izvorni državi izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Po navedenem tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, saj subjektivni element njegove prošnje zaradi njegovih neverodostojnih izjav ni utemeljen. Ob upoštevanju upravno-sodne prakse, kot izhaja med drugim iz sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča RS št. I U 2103/2009 z dne 6. 1. 2010 in št. I Up 481/2009 z dne 16. 12. 2009 pa je tožena stranka dodatno še presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite ter ob upoštevanju splošno znanega dejstva, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, kot tudi, da tožniku ni mogoče verjeti, da bi bil posledično zaradi teh razlogov preganjan po vrnitvi na Kosovo, oziroma, da bi ob vrnitvi na Kosovo utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ niti v zvezi s spremljanjem sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alineo 53. člena ZMZ je tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

V obširni tožbi tožnik uvodoma uveljavlja kršitev Dublinske uredbe. Meni, da je bila Dublinska uredba zelo očitno kršena že pri izdaji soglasja Republike Slovenije za prevzem pristojnosti, saj bi bila po tožnikovem mnenju Slovenija pristojna za obravnavo njegove prošnje samo v primeru, če se ugotovi, da je prosilec za azil v času vložitve prošnje že živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, v tem primeru v Sloveniji, pri čemer tožnik opozarja, da njegovo dovoljenje ni več veljalo že od 3. 11. 2008, zato je Slovenijo tožnik tudi zapustil konec leta 2008. Tožnik poudarja, da sicer nima interesa, da bi bil obravnavan v Belgiji raje kot Sloveniji, vendar meni, da je vložitev tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za azil prva priložnost, ko lahko zahteva sodno varstvo, saj mu v času, ko Dublinski postopek poteka, pravica do brezplačne pravne pomoči ni priznana, niti mu niso takrat vročene odločbe, zoper katere bi že takrat lahko zahteval sodno varstvo. Nadalje v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odločbe tožnik med drugim zatrjuje, da je bilo neobravnavano ključno vprašanje, ali gre v tožnikovem primeru za strah pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka kot ključno vprašanje razrešiti vprašanje, ali strah pred preganjanjem mafijskih združb, pred katerimi je policija nemočna, za kar gre v konkretnem primeru, spada med razloge za podelitev statusa begunca po Ženevski konvenciji ali ne, čeprav odgovor na to vprašanje ni preprost, kot se morda zdi na prvi pogled. Vendar se tudi tožniku do tega vprašanja ni treba opredeljevati, dokler se do tega ključnega vprašanja ne opredeli tožena stranka v ponovljenem postopku po odpravi izpodbijane odločbe, ki je po mnenju tožnika nezakonita. Tožnik nadalje meni, da je sklicevanje tožene stranke na domnevne ali resnične nekonsistentnosti in neskladnosti med izjavami prosilcev, pa če so te še tako (ne)pomembne ali če jih je prosilec prepričljivo pojasnil, lažja pot do zavrnitve prošnje, kar sodišča skoraj vedno potrdijo. Glede treh ugotovljenih neskladnosti, ki jih podrobno navaja izpodbijana odločba med zapisnimi izjavami prosilca pri podaji prve prošnje in pri kasnejšem osebnem razgovoru, po mnenju tožnika resnično obstajata samo prvi dve, medtem ko je tretja po njegovem mnenju skonstruirana in v resnici ne obstaja. Tudi sicer glede prvih dveh neskladnosti tožnik meni, da ju je na drugem zaslišanju prepričljivo pojasnil. Kot edina resnejša nejasnost v njegovih izjavah tako preostaja samo še omemba D.D. (v prvi izjavi) kot enega od „štirih kriminalcev“, ki so pred očmi tožnika oktobra 2006 brutalno napadli tožniku neznano žrtev, vendar meni, da je že iz samega zapisnika o tem (na strani 7) pri pazljivem branju videti, da je tudi tu verjetno prišlo do nesporazuma oziroma površnega sklepanja iz zapisanega ali pa vsaj do neke druge nejasnosti ali neskladnosti znotraj prve izjave same, ki pa je uradna oseba niti opazila ni in je zato pri drugem zaslišanju ni poskušala razjasniti. Tožnik poudarja, da je to videti iz pazljivega branja tožnikovih izjav pri prvem zaslišanju, ki jih ponavlja v tožbi ter še navaja, da je na drugem zaslišanju vse te nejasnosti tožnik natančno in prepričljivo pojasnil (stran 3 in 4 zapisnika): da je od četverice napadalcev na neznano osebo poznal samo glavnega, Č.Č., in da se je Č.Č. skupini (ne tistemu konkretnemu napadu) D.D. priključil šele kasneje ter je na vprašanje, zakaj je potem tudi D.D. prvič omenjal kot udeleženca v samem napadu tožnik pojasnil z odgovorom: „Mogoče se nismo dobro razumeli.“. V tožbi nadalje navaja, da je prav to še kako mogoče in verjetno, toda za realistično, življenjsko in netendenciozno presojo verodostojnosti tega tožnikovega pojasnila kot pomembno navaja še vprašanje: „Kakšen interes pa naj bi prosilec imel, da bi na drugem zaslišanju odstopil od domnevne prvotne trditve, da je bil D.D. zraven že od vsega začetka in bi prvotno izjavo, če bi bila res taka, kot piše v zapisniku, drugič spremenil?“ Dodatno tožnik še navaja, da je tu v Sloveniji resničnost tako prve kot druge verzije enako nepreverljiva – in če bi tožnik hotel lagati (govoriti neresnico), bi bilo zanj mnogo lažje preprosto ostati pri (domnevni) prvotni izjavi, da je bil pač tudi ta D.D. zraven že od vsega začetka. Dejstvo, da je tožnik pri drugem zaslišanju zelo natančno in prepričljivo pojasnil vlogo tega D.D. v omenjeni kriminalni združbi, je možno ob realističnem presojanju oceniti samo kot opis resničnega stanja oziroma njegovega vedenja o tem in kot znak, da je govoril resnico, saj ni imel nobenega interesa, da bi lagal ali si nekaj izmišljal – ravno nasprotno. Navaja še, da je prva omembna D.D. kot enega od tiste četverice napadalcev glede na vse povedano lahko rezultat nesporazumov pri prvi kratki izjavi in njenem zapisovanju. Dodatno v tožbi navaja, da na 10. strani izpodbijane odločbe tožena stranka iz svojih napačnih ugotovitev o neskladnosti v prosilčevih izjavah izpeljuje tudi nekatere splošnejše zaključke, ki so po oceni tožnika nesprejemljivi oziroma napačni, saj poudarja, da ni res, da bi se bil tožnik pri pojasnjevanju prikazanih mu neskladnosti v izjavah izgovarjal samo na utrujenost pri podaji prošnje. Navaja, da je predvsem izražal dvom v pravilnost teh zapisov v prvem zapisniku oziroma je izražal prepričanje, da je že prvič povedal več, kot je bilo v zapisniku potem zapisano. Zavračanje tega s strani tožene stranke kot neverjetnega, je po mnenju tožnika primer, ko tožena stranka zamenjuje normo in realnost, kot da se njej ne more zgoditi, da neka izjava prosilca v zapisniku ne bi bila (pravilno) zapisana. Nadalje tožnik poudarja, da ni res, da se je pri pojasnjevanju predočenih mu neskladnosti v zapisnih izjavah zapletal v vedno nove kontradiktornosti, saj meni, da gre za trditev brez podlage v dejstvih in za zavajanje nepazljivega bralca odločbe. Navaja, da v resnici tožena stranka v odločbi zatrjuje samo eno tako „novo kontradiktornost“ (v predzadnjem odstavku na 8. strani), in še ta je bila, takoj ko je tožena stranka opazila, tudi po mnenju tožnika tudi ustrezno in prepričljivo pojasnjena, in sicer ali je bil D.D. zraven pri pretepu ali ne. V tožbi tožnik izrecno navaja, da v nadaljevanju povzema argumentacijo iz ustavne pritožbe št. U-I-292/09 (ki je bila že sprejeta v obravnavo pred Ustavnim sodiščem in čaka na odločitev), za katero predlaga naj jo v konkretnem primeru sodišče uporabi mutatis mutandis. Iz te obširne argumentacije zoper posamezne alinee člena 21/3 ZMZ pod c) citira samo argumentacijo zoper 4. in 5. alineo, za kateri po mnenju tožnika konkretno gre tudi v obravnavanem primeru. Določba 4. alinee, enako in še bolj pa določba 5. alinee 55. člena ZMZ po mnenju tožnika posega v ustavne pravice oziroma v pravice po Ženevski konvenciji prosilcev za azil takrat, kadar se, kar je dokaj pogosto, uporablja celo zoper prosilce, ki so v Slovenijo prišli legalno in so za azil zaprosili šele potem, ko jim je razlog za zakonito bivanje v Sloveniji potekel. Do takrat zaščite niso potrebovali, zato je po mnenju tožnika razumljivo, da zanjo zaprosijo šele takrat, ko jo potrebujejo, pri čemer se tožnik sklicuje na delo prof. J. C. Hathaway, The Law on Refugee Status, in zato tožnik meni, da so v takih primerih navedene določbe ZMZ še dodatno v neskladju z določbami Ženevske konvencije in torej ustavno nedopustne.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in prereka tožbene navedbe, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

Tožena stranka je med trajanjem postopka po tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v RS z dne 20. 11. 2009 ugotavljala tako izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po kriterijih iz 2. odstavka 2. člena v povezavi s 3. odstavkom 21. člena ZMZ, kakor tudi zanj individualno obstoj resne škode v smislu 3. alinee 28. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne zaščite tožniku na podlagi podatkov in dejstev, da je bilo tožniku v preteklih letih v Republiki Sloveniji že večkrat izdano dovoljenje za prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela, in sicer prvič dne 29. 5. 2007 z veljavnostjo do 3. 9. 2007, ponovno pa dne 11. 9. 2007 z veljavnostjo do 3. 5. 2008 in ponovno spet 7. 5. 2008 z veljavnostjo do dne 3. 5. 2009, na podlagi katerih je tudi belgijski migracijski urad upoštevajoč določila 9.1 člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Dublinska uredba). Teh podatkov tožnik v tožbi ne izpodbija, zato jih je mogoče po mnenju sodišča šteti za med strankama nesporne. Prav tako tožnik ne izpodbija ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da v tožnikovi izvorni državi situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, na podlagi česar tožena stranka ob sklicevanju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice po mnenju sodišča utemeljeno zaključuje, da varnostna situacija v tožnikovi izvorni državi ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog za zaključek, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, ter na tej podlagi prav tako utemeljeno zaključuje, da v tožnikovem primeru ni mogoče slediti njegovim navedbam o individualnem tveganju izpostavljenosti resni škodi, zaradi česar bi mu bil lahko priznan status subsidiarne zaščite.

V dejanskem pogledu je tožena stranka svojo odločitev, kot je predhodno povzeta, oprla na podatke in izjave tožnika, ki jih je navedel v svoji prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji dne 20. 11. 2009 in na osebnem razgovoru oziroma zaslišanju dne 27. 1. 2010, pri katerem je bil ob sodelovanju tolmača za albanski jezik sestavljen zapisnik, ob upoštevanju določil 1. in 2. odstavka 45. člena ZMZ. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa ugotovila zadosti protislovnosti in nekonsistentnosti v tožnikovih navedbah v zvezi s tožnikovim opisom dogodkov, na podlagi katerih utemeljuje v dejanskem pogledu svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, na kar je oprla tožena stranka svojo odločitev, sklicujoč se na 2. alineo 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alineo 53. člena ZMZ, kar je obrazložila z razlogi, ki jih je povezala s tožnikovimi navedbami ter jih podrobno in sistematično povzela oziroma navedla in analizirala ob upoštevanju pojasnil tožnika, ki jih je podal na ustnem zaslišanju, ko je bil v tej zvezi izrecno opozorjen na svoje predhodne navedbe v izjavi ob vložitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 20. 11. 2009. Sodišče se v celoti strinja z logično in podrobno obrazloženo oceno tožene stranke glede obeh navedenih pravnih podlag iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 52. člena ZMZ, s katerimi je argumentirano obrazložila svojo odločitev upoštevaje okoliščino, da je bilo tožnikovo temeljno dokazno sredstvo v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite prav njegova izpovedba in ob dejstvu, da tožnik tekom upravnega postopka vse do odločitve tožene stranke ni ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi, prav tako pa takih dokazov ni priložil niti tožbi, ki jo je v upravnem sporu vložil sestavljeno ob pomoči pravnega strokovnjaka, ki pa jo je lastnoročno podpisal sam tožnik, zoper izpodbijano zavrnilno odločbo tožene stranke. Tožnik sodišču ni ponudil in ne predložil tudi nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi v smislu določil Ženevske konvencije, oziroma, ki bi izpodbili dokazno oceno tožene stranke, ki naj bi po mnenju tožnika ne bila prepričljiva, razen v delu, v katerem se tožnik sicer izrecno strinja z njo (vendar meni, da bi na navedeni podlagi lahko bil njen zaključek tudi drugačen).

Sodišče se po navedenem lahko strinja s sistematično in logično obrazloženo dokazno oceno tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki jo tožnik v tožbi ni prepričljivo izpodbil, ob dejstvu, da ni tožnik tekom upravnega spora ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi, Republiki Kosovo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da morata biti tako strah pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju v smislu 1. odstavka 2. člena ZMZ, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v smislu 3. odstavka 2. člena ZMZ individualno utemeljena. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno podrobno povzeta in v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišče ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev logično obrazloženo in pravilno ter skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi.

Tožbene ugovore, kolikor se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava v konkretnem primeru sodišče po navedenem zavrača kot neutemeljene, kolikor pa se nanašajo na druge pravne podlage za (ne)priznanje mednarodne zaščite, ki jih v konkretnem primeru tožena stranka sploh ni uporabila v tem smislu, da bi se nanje oprla pri odločitvi v tožnikovem primeru oziroma jih ni niti navedla v izpodbijani odločbi, pa zavrača kot pravno nepomembne za odločitev v obravnavani sporni zadevi (saj se tožena stranka pri svoji odločitvi ni oprla ne na določila 4. niti 5. alinee 55. člena ZMZ).

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2: Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ob upoštevanju podatkov v predloženem upravnem spisu, iz katerega je razvidno, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito. Pri odločitvi se je sodišče oprlo na določilo 1. odstavka 11. člena v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, ZST-1), po katerem sodišče na predlog stranke, stranko oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se sama ali se preživljajo njeni družinski člani.