Jedro

Ob stališču Vrhovnega sodišča, da po ureditvi v ZPIZ-1 in ZZRZI, na katero se sklicuje ZDR, pred pridobitvijo mnenja Komisije razlog invalidnosti ni obstajal, lahko tudi po 28. 11. 2007 rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu začne teči šele z izdajo mnenja Komisije.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28. 2. 2008 nezakonita. Iz obvestila o nameravani odpovedi z dne 15. 10. 2007 in same odpovedi izhaja, da tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več glede na omejitve, ki jih ima (kot invalid III. kategorije) v zvezi z delom. Za te omejitve je tožena stranka zvedela že s prejemom odločbe ZPIZ z dne 21. 7. 2006 in v skladu s to odločbo je s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 14. 8. 2006. Tudi sicer je bila odpoved podana prepozno, saj se je tožena stranka z razlogi seznanila najkasneje 15. 7. 2007, ko je tožnika seznanila z nameravano odpovedjo. Na to ne vpliva postopek pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ga je tožena stranka sprožila že po poteku prekluzivnega roka za odpoved. Sodišče je ugodilo tudi reintegracijskemu in v pretežnem delu tudi reparacijskim zahtevkom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, ker je bila podana v roku 30 dni po prejemu mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele z izdajo tega mnenja je tožena stranka pridobila zakonito podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Štelo je, da je obstoj poslovnega razloga dokazan.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zadevo zaključilo na prvi obravnavi in izpodbijano odpoved obravnavalo pretežno zgolj glede procesnih predpostavk (pravočasnosti). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da odpoved ni prepozna, obravnavalo pa jo je po vsebini, ne da bi izvedlo kakršenkoli dokazni postopek v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja oziroma opravilo obravnavo. S tem je bilo tožniku onemogočeno izjavljanje o morebiti ugotovljenih dejstvih in kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče druge stopnje dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo drugače kot z vpogledom v listine, ki sta jih stranki vložili v spis in ni ugotavljalo, ali je dejansko stanje v resnici takšno, kot ga povzema odpoved. Pri tem je povzelo tudi navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, čeprav so bile te navedbe popolnoma drugačne kot navedbe v odpovedi. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo v nasprotju z določbo 347. člena ZPP. Odločilo je na podlagi drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga in sodišče druge stopnje brez izvedbe dokazov in ugotovitve dejanskega stanja ni moglo zakonito ugotoviti obstoja takega razloga. Tožnik navaja tudi razloge zaradi katerih naj bi bila odpoved dana prepozno.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

6. Podana je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je nepravilno uporabilo določbe ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi prve in edine obravnave, na kateri je prebralo le listine v spisu, izvedbo drugih predlaganih dokazov pa je kot nepotrebne zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji zgolj na ugotovitvi, da je bila odpoved podana prepozno in izvedenih dokazov ni presojalo v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga. Obrazložitev prvostopne sodbe (stran 5), da „zaradi zgoraj navedenih dejstev razlogi niso bili resni in utemeljeni“ je zato zavajajoča in pomeni – čeprav netočno - le to, da razlogi niso utemeljeni zato, ker je odpoved podana prepozno.

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je prvostopna sodba glede (ne)pravočasnosti odpovedi materialno pravno zmotna. Taka odločitev je pravilna in v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, če se upošteva - kot sta to storili obe nižji sodišči - določbe ZDR pred novelo ZDR-A (Uradni list RS, št. 103/2007). Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da glede na posebnosti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI ne pride v poštev uporaba določbe petega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katere mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Navedena določba se namreč nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po prvem odstavku 88. člena ZDR (poslovni razlog, razlog nesposobnosti ter krivdni razlog). Ker izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz teh razlogov, pač pa dejansko zaradi invalidnosti, določbe petega odstavka 88. člena ZDR ni mogoče uporabiti. V primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti je za začetek teka tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi odločilen datum, ko je tožena stranka od pristojne Komisije prejela mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj oziroma utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na citirane določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI obravnavani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tako tudi ni mogla seznaniti.

9. Odpoved je bila tožniku dana 28. 2. 2008, že po uveljavitvi novele ZDR-A, ki pa nima posebnih prehodnih določb o posledicah za že začete postopke odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato bi sodišče moralo upoštevati in uporabiti zakonske določbe, kakor so bile spremenjene z novelo ZDR-A. Vendar dejstvo, da sodišče tega ni storilo, ampak je odločilo na podlagi prej veljavnih zakonskih določb, v končni posledici na odločitev o pravočasnosti odpovedi ne vpliva. Z novelo ZDR-A je bila spremenjena določba 88. člena ZDR tako glede razlogov za odpoved (dodan je razlog invalidnosti) kot glede rokov za odpoved. Razen pri krivdnem razlogu ni več predpisanega subjektivnega temveč le objektivni rok za podajo odpovedi. Delodajalec mora tako redno odpoved o zaposlitvi zaradi invalidnosti po 28. 11. 2007 podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Ob stališču Vrhovnega sodišča, da po ureditvi v ZPIZ-1 in ZZRZI, na katero se ZDR sklicuje, pred pridobitvijo mnenja Komisije razlog invalidnosti ni obstajal, lahko tudi po 28. 11. 2007 rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu začne teči šele z izdajo mnenja Komisije. To mnenje je v obravnavani zadevi Komisija podala 1. 2. 2008, toženi stranki pa je bilo vročeno 7. 2. 2008. Rok za odpoved, podano 28. 2. 2008, torej še ni potekel. 10. Iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi tega mnenja razlog za odpoved štel za dokazanega. Pridobitev mnenja Komisije predstavlja le z ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi invalidu. Delodajalec pa je še vedno dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog odpovedi. To pa na drugi strani pomeni, da tudi delavec lahko dokazuje nasprotno. V obeh primerih mora sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi odločiti po vsebini: ob upoštevanju navedb in dokaznih predlogov obeh strank in na podlagi izvedenega dokaznega postopka torej odločiti o tem, ali so dokazani vsi predpisani pogoji za zakonito odpoved. Dejansko bo sodišče (šele) v tem postopku presojalo tudi mnenje Komisije, tako glede ugovora, da Komisija dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila kot glede njenih (strokovnih) ugotovitev.

11. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja o utemeljenosti odpovednega razloga ni ugotavljalo, zaključek, da razlog ni utemeljen zato, ker je odpoved podana prepozno pa je zmoten. Navedba sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (stran 6 izpodbijane sodbe) se zato niti ne more nanašati na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in na dokazni zaključek sodišča prve stopnje o tem. Sodišče druge stopnje je tako samo ugotavljalo dejansko stanje brez obravnave, zgolj na podlagi navedb strank in „podatkov v spisu“ (stran 6 izpodbijane sodbe). Ker je samo uporabilo dokaze, ki niso bili dejanska podlaga za odločitev na prvi stopnji, ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, ker za to ni podlage v 347. in 358. členu ZPP. Če se sodišče druge stopnje ne strinja z dejanskim stanjem in dokaznimi zaključki prvostopnega sodišča ali teh glede odločilnih dejstev sploh ni, mora sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (355. člen ZPP) ali pa samo razpisati obravnavo (347. člen ZPP).

12. Revizija torej utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 347. (in 358. členom) ZPP. To pa ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 379. člena ZPP). Glede na to, da je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o pravočasnosti odpovedi, da pa že sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja o utemeljenosti odpovednega razloga, je revizijsko sodišče razveljavilo tako drugo kot prvostopno sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Sodišče bo moralo o tožbenem zahtevku meritorno odločiti šele po izvedbi ustreznega dokaznega postopka. Zato se revizijsko sodišče do revizijskih navedb, ki se nanašajo na (ne)utemeljenost odpovednega razloga vnaprej ne opredeljuje.

13. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.