Jedro

Ker je tožnik invalid III. kategorije, mu tožena stranka ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, dokler ni pridobila mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je rok za podajo odpovedi začel teči šele, ko je mnenje pridobila, in ne že z ugotovitvijo nastanka poslovnega razloga, z izdajo obvestila o nameravani odpovedi ali z zaprosilom za izdajo mnenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe, to je 1., 2. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje, spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2008 nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delal, razen za čas, ko je bil v bolniškem staležu, za katerega mu je dolžna tožena stranka izplačati nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, na te neto zneske pa plačati vse prispevke in davke, ki od plače oz. nadomestila plače gredo ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku osmih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 2. 2008 (1. točka izreka); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati plačo in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, razen za čas bolniškega staleža, za katerega ji je tožena stranka dolžna izplačati nadomestilo plače zaradi odsotnosti zaradi bolezni, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, na neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico (2. točka izreka); zavrnilo, kar je tožnik zahteval več, to je razliko med plačami, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal in nadomestili plač za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni (3. točka izreka); naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka v višini 461,97 EUR v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Tožena stranka je v celoti spoštovala določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki v 4. odstavku 40. člena določa, da v kolikor delodajalec delavcu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožeči stranki kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ... št. ... z dne 1. 2. 2008. V kolikor navedena komisija na podlagi 1. odstavka 102. člena ZPIZ-1 ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, delodajalec uporabi institut redne odpovedi po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR in delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka se je šele z odločbo komisije z dne 1. 2. 2007 seznanila z razlogi za redno odpoved, odpoved pa je bila podana 28. 2. 2008, torej v okviru 30 dnevnega roka ter 6 mesečnega prekluzivnega roka, določenega v 5. odstavku 88. člena ZDR. Pred izdajo pozitivnega mnenja komisije tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku kot invalidu v skladu z veljavno zakonodajo ni mogla zakonito odpovedati iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v delovni enoti V. opravljala delo za S.S. d.o.o., pripravljala je pekovsko pecivo, namenjeno finalizaciji – pripravila testo, ga zložila v pekače ter v vozičkih odpeljala v prodajalne, kjer so pekovsko pecivo spekli, naslednji dan pa prazne pekače vrnili nazaj v proizvodnjo, kjer jih je bilo potrebno očistiti za ponovno proizvodnjo. Tožnik je bil zadolžen za čiščenje teh pekačev. Zaradi zagona lastne pekarne S.S. se je proizvodnja tožene stranke močno zmanjšala, in sicer za več kot polovico, zato ni bilo več potrebe po delu tožnika. Delo čiščenja pekačev je bilo mogoče opraviti v manj kot 4 urah, kar v celoti opravi delavec B.N., prav tako invalid, ki delo opravlja s skrajšanim delovnim časom in po potrebi nadomešča tudi delavce mešalce v proizvodnji, česar tožnik zaradi svojih omejitev ni mogel. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi se postopek odpovedi zoper tožnika začel z dnem 15. 10. 2007, to je z obvestilom o nameravani odpovedi, saj je s tem obvestilom tožena stranka tožnika le obvestila, da bo sprožila postopek pri Komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bo v primeru pozitivnega mnenja komisije podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Invalidu v nobenem primeru ni mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če prekluzivni rok začne teči že z izdajo obvestila, saj je odpoved brez mnenja komisije nezakonita. Rok začne teči šele od izdaje mnenja, saj se delodajalec šele tedaj seznani z odpovednim razlogom. Vsaka drugačna razlaga zakona bi bila v nasprotju z namenom 40. člena ZZRZI ter v nasprotju z načelom pravne varnosti in zaupanja v pravni red, če bi tožena stranka, ki bi se zanesla na mnenje komisije in ravnala v skladu s pozitivno zakonodajo, za to trpela negativne posledice. Nejasna so izvajanja sodišča, da naj bi tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko zatrjevala odpovedni razlog invalidnosti, medtem ko je odpoved podala iz poslovnega razloga. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi morata biti izpolnjena kumulativno dva pogoja in sicer obstoj poslovnega razloga (ki je bil v tem, da je zaradi zagona lastne pekarne družbe S.S. d.o.o. konstantno upadal obseg proizvodnje tožene stranke, zaradi česar je prenehala potreba po določenih delovnih mestih) ter pozitivno mnenje komisije.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato je sodbo mogoče preizkusiti, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo ter iz tega razloga sprejelo napačno odločitev.

Določbe 102. do 105. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga, vendar so se na podlagi 110. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in 114/2006) začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005), to je od dne 1. 1. 2006. Šele po tem datumu je obstajala možnost za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, iz razloga invalidnosti ali poslovnega razloga. Po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1, ki se je torej začel uporabljati 1. 1. 2006, lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. 1. odstavek 103. člena ZPIZ-1 pa določa, da pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi komisija.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo ZPIZ z dne 21. 7. 2006 od 22. 6. 2006 dalje priznana invalidnost III. kategorije, na podlagi pogodbe o zaposlitvi pa je bil pri toženi stranki od 14. 8. 2006 dalje zaposlen na delovnem mestu pomožni pek z upoštevanjem omejitev iz navedene odločbe, za polovični delovni čas. Tožena stranka je tožečo stranko, na podlagi 3. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), dne 15. 10. 2007 pisno obvestila, da je zaradi reorganizacije in s tem racionalizacije poslovanja družbe prenehala potreba po njenem delu in je tako podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dne 26. 11. 2007 je tožena stranka Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 109/2006 – ZPIZ-1). Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nato dne 1. 2. 2008, na podlagi zbrane dokumentacije, izdala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in v mnenju je zapisano, da komisija meni, da delodajalec Ž. d.d. tožeči stranki ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Tožena stranka je nato 11. 2. 2008, po prejemu mnenja komisije, podala tožniku obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 28. 2. 2008 pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, po kateri mu je delovno razmerje v družbi prenehalo po izteku 45 dnevnega odpovednega roka, šteto od dneva po dnevu vročitve odločbe (pravilno: odpovedi).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prepozno, ker je tožečo stranko o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obvestila že dne 15. 10. 2007, odpoved pa je podala šele 11. 2. 2008. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka podala redno odpoved po preteku prekluzivnih rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR, poleg tega pa v sodnem postopku ni dokazala utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot bi bila to dolžna po 82. členu ZDR. Z razlogi za odpoved, to je z omejitvami tožnika v zvezi z delom, je bila tožena stranka po stališču prvostopenjskega sodišča seznanjena že po prejemu odločbe ZPIZ z dne 21. 7. 2006, saj je na tej podlagi s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 14. 8. 2006. Četudi bi se z razlogi seznanila kasneje in ne že z vročitvijo odločbe ZPIZ oz. sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, pa je rok za odpoved zamujen, ker je že 15. 10. 2007 obvestila tožnika, da mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, tako da je bila s tem dnem seznanjena, da tožnikovega dela ne potrebuje več, rok za odpoved pa se je iztekel 14. 11. 2007. Šele po preteku tega roka, to je 23. 11. 2007, je tožena stranka podala predlog Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je bila tudi ob upoštevanju navedenega odpoved po stališču prvostopenjskega sodišča prepozna.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožeči stranki prekoračila 30-dnevni prekluzivni rok, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, je materialnopravno zmoten. Tožeča stranka je invalid III. kategorije, ki mu tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če predhodno ni pridobila mnenja komisije kot podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je zato potrebno presojati ne le z vidika ZDR, temveč tudi z vidika določb ZPIZ. Zato ima pritožba prav, ko navaja, da rok po 5. odstavku 88. člena ZDR začne teči šele takrat, ko se delodajalec seznani z mnenjem komisije in ne že takrat, ko delodajalec ugotovi, da je nastal poslovni razlog ali ko zaprosi komisijo za podajo mnenja. Povsem nesprejemljivo in zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v obravnavani zadevi, da naj bi roki začeli teči že tedaj, ko se je tožena stranka seznanila z omejitvami tožnika iz naslova invalidnosti, to je ob prejemu odločbe ZPIZ o priznanju pravic iz naslova invalidskega zavarovanja delavcu oz. ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ (v obravnavanem primeru gre za invalida III. kategorije, s pravico do zaposlitve na delovnem mestu pomožni pek, za polovični delovni čas) – seznanitev z omejitvami tožnika pri delu zaradi invalidnosti ter seznanitev s poslovnim razlogom kot odpovednim razlogom sta namreč dve različni zadevi. Prav tako ni mogoče šteti, da je rok začel teči z dnem podaje prvega obvestila tožniku o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2007, s katerim je tožena stranka obvestila tožnika, da bo sprožila postopek pri Komisiji za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga). Glede na to, da delodajalec ne sme podati odpovedi iz poslovnega razloga invalidu brez predhodnega mnenja komisije, ki ugotavlja podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je potrebno določbe o prekluzivnih rokih za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga delovnemu invalidu razlagati tako, da začne rok v teh primerih teči šele takrat, ko se delodajalec seznani z mnenjem komisije, to je z obstojem podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato ni odločilno, da je sam že pred tem ugotavljal, da nima ustreznega delovnega mesta za delavca in mu nove pogodbe o zaposlitvi ne more ponuditi, saj so te ugotovitve pogoj za podajo predloga komisiji. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki je podala mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1. 2. 2008, tožena stranka pa se je z njim seznanila 7. 2. 2008. Tožena stranka je šele z izdajo tega mnenja pridobila zakonito podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, katerega obstoj je bil dokazan, zato je odpoved podala pravočasno.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec ima pravico, da proizvodni proces racionalizira in organizira tako, da delovne naloge drugače razporedi, saj je uvajanje novih tehnoloških in organizacijskih rešitev v delovni proces stvar delodajalca. Glede tega je sodna praksa jasna, saj je Vrhovno sodišče RS v več zadevah odločilo, da delodajalec lahko delovne naloge posameznega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, jih združuje oziroma razdružuje, kar ima lahko za posledico ukinitev nekega prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanje števila izvajalcev, oziroma prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sodba opr. št. VSRS VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008, VIII Ips 211/2007 z dne 6. 10. 2008, VIII Ips 333/2007 z dne 13. 1. 2009). V obravnavanem primeru je bil podan ekonomski oz. organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zaradi zmanjšanja proizvodnje za več kot polovico zaradi zagona lastne pekarne S.S. se je tudi delo na delovnem mestu tožnika, ki je bil zadolžen za čiščenje pekačev, zmanjšalo po obsegu, tako da ga je mogoče opraviti v manj kot štirih urah. To delo pa, kot izhaja iz podatkov v spisu, v celoti opravi delavec B.N., ki je prav tako invalid in delo opravlja s skrajšanim delovnim časom, glede na svoje omejitve pa po potrebi nadomešča tudi delavce mešalce v proizvodnji, česar tožnik zaradi svojih omejitev ni mogel. Tudi iz obrazložitve poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu z dne 15. 10. 2007, ki je bila posredovana komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj s predlogom za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da je zaradi reorganizacije dela ter s tem v povezavi združevanja delovnih mest potrebno zmanjšati število delavcev na delovnem mestu „pomožni pek“ za enega delavca. Glede na navedeno so v obravnavani zadevi podani vsi zakonski pogoji za redno odpoved iz poslovnega razloga tožniku.

Prvostopenjsko sodišče je torej ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo ter spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar ker gre v obravnavanem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja, je potrebno upoštevati 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki določa, da v primeru spora o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Ker ni izkazano, da bi tožnica z vložitvijo tožbe v postopku zlorabljala procesne pravice, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.