Jedro

Služenje vojaškega roka ter služenje v rezervni sestavi je z zakonom določena dolžnost vseh moških državljanov, ki so sposobni za vojaško službo. Tožnik torej ni postal vojak po lastni volji in država je po 18. členu Zakona o obrambi in zaščiti odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri izvrševanju vojaške dolžnosti. To določbo je potrebno uporabiti v zvezi s 154/1 členom ZOR, saj je država opustila dolžno nadzorstvo nad tožnikom in se zato ne more razbremeniti krivde zaradi okoliščine, da je tožnik povzročil škodo sam na sebi (poskus samomora).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino v višini 9.100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti 699.184,60 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpel tožnik med služenjem vojaškega roka, ko je v stanju reaktivne psihoze šesti dan bivanja v vojašnici skočil skozi okno v drugem nadstropju, odgovornost tožene stranke pa je sodišče ugotovilo zaradi opustitve dolžnega nadzorstva, čeprav so tožnikovi nadrejeni vedeli za njegovo psihično stanje. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka po državnem pravobranilstvu. Prvostopni sodbi najprej očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z zdravili, ki so bila tožniku izročena pred odhodom v vojsko. Opozarja, da zdravnik tožniku pred odhodom v vojsko ni predpisal Apaurinov, kot to razlaga prvostopno sodišče, temveč mu je zdravilo izročil v uporabo. Gre za nespecifično pomirjevalo, ki se predpiše v primerih, ko je izkazana nespecifična motnja in je očitno zdravnik le sumil na obstoj take motnje. Če bi šlo za zdravnikove ugotovitve o resnejših znakih bolezni, bi nedvomno v tožnikov zdravstveni karton vpisal te ugotovitve in predpisano zdravilo. V zvezi z očitkom sodbe, da so po prihodu v vojsko tožniku zdravilo vzeli, pa pritožba opozarja, da je tožnik do tedaj večino tablet že porabil in bil ob vstopu v vojsko zaradi tablet omamljen ter pod vplivom alkohola. Ni logično, da bi zdravnik v vojski lahko po enem pregledu tožnika ukrepal učinkovito, torej drugače kot tožnikov osebni zdravnik, ki je bil s tožnikovim stanjem seznanjen. Celo sodni izvedenec je pojasnil, da tudi najbolj usposobljeni specialisti po enem pregledu še ne morejo oceniti narave in teže bolnikovega psihičnega stanja. Če je bila pri tožnikovem zdravljenju narejena kakšna napaka, jo je napravil tožnikov osebni zdravnik, ker o njegovem stanju ni seznanil naborne komisije. Inštruktor in psiholog v vojski sta ravnala v skladu s pravili strokovne službe, saj so bila tedaj veljavna pravila namenjena preprečevanju odklonilnih ravnanj vojakov, pogojenih z različnimi subjektivnimi in objektivnimi pogoji, niso pa bila v neposredni obliki namenjena preprečevanju morebitnih samomorilskih namenov vojakov. Vojakov s takšno osebnostno strukturo ni mogoče dokončno izključiti, možno pa se je s takšno populacijo soočiti na podlagi predhodnih izvidov in mnenj strokovnjakov, teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Tožena stranka ni bila dolžna ravnati tako, kot bi izhajalo iz 164.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožnik nesporno ni bil umobolen ali slaboumen, saj poskus samomora nujno ne pomeni, da je oseba, ki ga je izvedla, zmanjšano prištevna oziroma nerazsodna. Pri tožniku je šlo za situacijo, ko ni bilo na podlagi njegove zdravstvene dokumentacije možno ocenjevati, da bi bil duševno moten. S tožnikove strani ni bilo podanih nobenih poskusov, da bi izvrševal odklonska ravnanja ali povzročal konflikte. Objektivno ni bilo mogoče predvideti, da bo tožnik izvršil poskus samomora. Tožena stranka je s tožnikom opravila vrsto razgovorov in ga oprostila vseh vojaških aktivnosti, odredila je tudi navzočnost vojakov oziroma osebja. Pričakovala je, da se bo stanje tožnika čez nekaj dni izboljšalo in je ukrenila vse, kar je bilo v njenih močeh. Sodba tudi ni ocenila izpovedi priče B., ki je povedal, da takšne znake, kot jih je kazal tožnik, kaže na desetine drugih vojakov, pa se vendarle ne zgodi nič. Vojaki s tovrstnimi težavami torej niso nekaj neobičajnega in redkega. Po mnenju pritožbe za odločitev v zadevi ne pride v poštev določilo 164.čl. ZOR, saj ta določa odgovornost za drugega in sicer za škodo, ki jo povzročijo umobolne in slaboumne osebe. V konkretnem primeru pa je tožnik povzročil škodo samemu sebi. Sicer pa bi po mnenju tožene stranke škoda nastala tudi v primeru, če bi tožnika pregledal zdravnik, oziroma dokončnega odgovora na to vprašanje ni. Z vidika teorije adekvatne vzročnosti bi bilo potrebno ugotoviti, ali je bilo dejanje objektivno predvidljivo. Z vidika ratio legis vzročnosti pa ni namen 164.čl. ZOR, da bi tožena stranka morala izvajati postopek za varstvo slaboumnih in umobolnih. Materialno pravo je bilo v zadevi zato nepravilno uporabljeno. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj sodišče ni odločilo o temelju zahtevka z vmesno sodbo in zato ni bilo nobene podlage, da je uspeh tožeče stranke ocenjevalo tako po temelju kot po višini. Pritožba ni utemeljena. Ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z obravnavano zadevo so: da je zdravnik tožniku pred odhodom v vojsko predpisal tablete Apaurin; da so že prvega dne v vojašnici tožniku zdravilo odvzeli, ne da bi vse do samega dogodka dne 06.04.1992 opravili kakršnekoli poizvedbe pri njegovem osebnem zdravniku, ali so bila zdravila tožniku predpisana; da je bilo tožnikovo psihično stanje tako slabo, da so ga oprostili obveznosti opravljanja večine vojaških dolžnosti; da so bili tožnikovi nadrejeni s stanjem tožnika seznanjeni, pa so ga kljub temu kritičnega dne zjutraj, ko ni želel telovaditi, pustili brez neposrednega nadzorstva in samega v sobi z nalogo, da bo pomagal pri čiščenju in takrat je tožnik skočil skozi okno. V pritožbi poudarjena okoliščina, da tožnikov osebni zdravnik ni vpisal v njegov osebni zdravstveni karton predpisanega zdravila, na odločitev v zadevi nima prav nikakršnega vpliva, saj, kot je to obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, iz izvedenih dokazov zanesljivo izhaja, da nihče s strani tožnikovih predpostavljenih ali s strani ustrezne vojaške službe ni opravil v zvezi s tem nobenih poizvedb pri tožnikovem osebnem zdravniku. Drži sicer, da ni mogoče že v naprej zanesljivo izključiti služenja vojaškega roka vojakov s takšno osebnostno strukturo, kot je bila tožnikova, vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da so bili tožnikovi nadrejeni seznanjeni s tožnikovim zaskrbljujočim psihičnim stanjem, ki se je stopnjevalo, pa ga k zdravniku niso napotili in da je že psiholog v razgovoru s tožnikom takoj drugi dan po prihodu v vojsko ugotovil, da je tožnikovo stanje slabo in da ga je potrebno stalno nadzorovati ter da ni sposoben za odgovornejše naloge. Iz izpovedi zaslišanih prič, predvsem A.K., ki je služil vojaški rok istočasno kot tožnik pa izhaja, da tožnik ni izvajal prav nobene od vojaških nalog in je bil nesposoben opravljati celo taka rutinska dela, kot je oblačenje oziroma vezanje vezalk ter umivanje. Pritožbeni trditvi, da objektivno ni bilo mogoče predvideti, da bo tožnik izvršil poskus samomora, je mogoče pritrditi le načelno, saj je tudi izvedenec dr. F. v zvezi s tem pojasnil, da obstaja možnost, da bi kljub potrebnemu nadzoru s strani tožene stranke prišlo do takšnega tožnikovega ravnanja; dejstvo pa je, da bi bila v primeru, če bi imeli nadrejeni pred očmi možnost najhujšega izhoda, verjetnost tragičnega izida manjša. V vsakem primeru pa bi morali tožnikovi nadrejeni glede na to, da je takšna reakcija postala pogosta oblika odzivnosti mladih, nanjo pomisliti in ravnati drugače. V takem primeru pa bi bilo mogoče posledico tudi preprečiti. Psihonevrotične reakcije in celo težja psihotična stanja pred in ob začetku služenja vojaškega roka so tudi po mnenju izvedenca dr. F. pogosta, zato je v zvezi s tem tudi logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da vojaki s tovrstnimi težavami, kot jih je imel tožnik, niso nekaj neobičajnega ali redkega. Povsem nesprejemljivo pa je pritožbeno nadaljnje razlogovanje, češ da naj bi bili razlogi prvostopne sodbe sami s seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče v nadaljevanju obrazložitve zapisalo, da tožnikovo stanje ni bilo zgolj običajno in neodstopajoče od drugih vojakov. Jasno je, da je s tem zapisom sodišče imelo v mislih tožnikovo obnašanje v primerjavi s sovojaki, ki so služili vojaški rok istočasno z njim. V primerjavi z njimi, pa je tožnikovo stanje, kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, bilo zanesljivo odstopajoče. Zakon o vojaški dolžnosti določa dolžnost služenja vojaškega roka ter služenja v rezervnem sestavu za vse tiste moške državljane, ki so sposobni za vojaško službo. Tožnik torej vojak ni postal po lastni volji, temveč, kot je to opozorilo že prvostopenjsko sodišče, na podlagi vojaške obveznosti. Podlaga za odgovornost tožene stranke je zato 18.čl. takrat veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti (Ur.l. RS št. 15/91) po katerem ima vojak, ki pri izvrševanju vojaške dolžnosti utrpi škodo, pravico do povračila te škode. Prav na navedeno določilo je prvostopno sodišče tudi oprlo svojo odločitev (zadnji odstavek na tretji strani izpodbijane sodbe). To določilo pa je potrebno uporabiti v povezavi s 154.čl. ZOR, ki v 1.odst. določa, da mora tisti, kdor povzroči drugemu škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da je škoda nastala brez krivde vojaških oseb, za katere odgovarja. V konkretnem primeru pa je prvostopenjsko sodišče s potrebno zanesljivostjo ugotovilo na njeni strani opustitev dolžnega nadzorstva, zaradi česar je okoliščina, da je tožnik povzročil škodo sam sebi, krivde ne more razbremeniti. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, namreč odvzem tablet tožniku ob prihodu v vojsko brez preverbe pri njegovem osebnem zdravniku tudi po mnenju izvedenca ni bil pravilen, tožnikovo depresivno stanje je trajalo dalj časa in ni kazalo nobenih znakov izboljšanja, pa kljub temu s strani vojaških oseb ni bil sprejet noben adekvaten ukrep, predvsem pa tožnik ni bil napoten k zdravniku kljub temu, da je psiholog že drugi dan nastopa vojaške službe ugotovil, da je zaradi tožnikovega slabega psihičnega stanja potrebno njegovo stalno nadzorstvo. Iz mnenja izvedenca dr. F. izhaja, da je bila pri tožniku ob vstopu v vojsko njegova tesnoba izražena do tolikšne mere, da bi ga bilo nujno poslati k zdravniku specialistu prav zato, ker vojaško osebje samo ni strokovno usposobljeno pravilno diagnosticirati odstopajočega obnašanja vojakov, nedvomno pa bi morali glede na specifičnost vojaškega življenja, ki je že samo po sebi za mladega človeka obremenilno, biti usposobljeni za prepoznavo hujših psihičnih stisk pri vojakih. V konkretnem primeru, ko je bila ta stiska pri tožniku še posebej izražena in zaznavna pa so prej navedene opustitve podlaga za odgovornost tožene stranke. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna. Drži sicer, da je sodišče tako o temelju kot o višini zahtevka odločilo z enotno sodbo, kljub temu pa je pravilno izračunalo uspeh tožeče stranke tako, da ga je upoštevalo tako po temelju kot po višini, saj je obširni dokazni postopek tekel predvsem zaradi ugotavljanja podlage zahtevka, s to pa je tožnik v celoti uspel. Ker so bili stroški postopka soodvisni od dolžine postopka, je pravilno upoštevalo tudi uspeh po temelju. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo nepravilnosti, na katere more paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2.odst. 350.čl. ZPP, je prvostopno sodbo potrdilo (353.čl. ZPP).