Jedro

Če je bil neposreden vzrok za nastanek škode, ki jo je tožnik utrpel v času opravljanja vojaške dolžnosti njegovo lastno ravnanje, je zanjo odgovorna toženka. Neustrezno ravnanje odgovornih vojaških oseb, ki so opustile dolžno nadzorstvo nad tožnikom, čeprav so jim bile njegove hude psihične težave znane, je namreč povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 200.000 SIT premoženjske škode zavrže, v preostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 9,100.000 SIT, in sicer 8,900.000 SIT za nematerialno škodo ter materialno škodo: 120.000 SIT za tujo pomoč in 80.000 SIT za medicinsko indicirano izboljšano prehrano, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2001. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo še o pravdnih stroških.

Presodilo je, da tožnik v času, ko je skočil skozi okno, ni bil zmožen razsojati. Zato za njegovo škodo, po 164. členu ZOR, odgovarja tisti, ki ga je bil dolžan nadzorovati. Tožnik je na podlagi vojaške obveznosti postal vojaška oseba z dnem, ko je stopil v vojaško enoto. Ker se tožnik vojaški obveznosti ni mogel izogniti, so ga bili delavci vojaške enote in učnega centra dolžni nadzorovati, kar v konkretnem primeru izhaja tudi iz mnenja psihologa. Pristojni vojaški organi so ravnali napačno, saj so tožniku odvzeli tablete Apaurin, sicer pa niso ukrepali, ampak so ga le oprostili večine vojaških dolžnosti. Tožnik ima zato po 18. členu Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) kot vojak, ki je pri izvrševanju vojaške dolžnosti utrpel škodo, pravico do povračila te škode.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Določilo 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti je treba uporabiti v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZOR.

Tožnikovo ravnanje je bilo odstopajoče v primerjavi z vojaki, ki so skupaj z njim služili vojaški rok. Sicer pa vojaki s tovrstnimi težavami niso nekaj neobičajnega ali redkega. Vojaško osebje bi zato moralo biti, glede na specifičnosti vojaškega življenja, usposobljeno za prepoznavo hujših psihičnih stisk pri vojakih. Ker je taka oblika odzivnosti mladih pogosta, bi morali tožnikovi nadrejeni nanjo pomisliti. Če bi ravnali drugače, bi bila verjetnost tragičnega izida manjša. Sodišče je na strani tožene stranke ugotovilo opustitev dolžnega nadzorstva, zato je tudi okoliščina, da je tožnik povzročil škodo sam sebi, ne more razbremeniti odgovornosti.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da sodba izhaja iz napačne dejanske podlage in zmotne ocene odločilnih dejstev. Tožnik je začel služiti vojaški rok pod vplivom pomirjeval, zaradi česar je deloval kot motena oseba. To je bil vzrok, da je tožena stranka nad njim odredila stalen nadzor, pogovore z vojaškim psihologom in ga oprostila vseh vojaških dolžnosti. Objektivno ni bilo mogoče predvideti, da bo tožnik izvršil poskus samomora, saj znaki, ki jih je izkazoval, niso bili nekaj izjemnega v primerjavi z znaki, ki jih prve dni kažejo številni drugi vojaki in ki kasneje izginejo. Ker je bilo dejanje tožnika objektivno nepredvidljivo, ga v prvih nekaj dneh ni bilo mogoče preprečiti. Tožnikova škoda bi lahko nastala tudi, če bi ga tožena stranka napotila k specialistu. Tudi ta ne bi mogel takoj ugotoviti tožnikovega zdravstvenega stanja. Tožnik bi bil nekaj dni na opazovanju v bolnici, tako pa je bil na opazovanju pri toženi stranki. V obeh primerih njegovega dejanja ne bi bilo mogoče izključiti. Ravnanje tožene stranke je bilo torej strokovno, korektno in ni bilo vzrok za nastalo škodo. Odločilni vzrok za tožnikovo škodo je bil v ravnanju njegovih staršev in osebnega zdravnika, ki o tožnikovem stanju ni obvestil nikogar, svojih ugotovitev pa tudi ni vpisal v tožnikov zdravstveni karton. Sodišče ni ocenilo prispevka teh oseb pri nastali škodi. Tožena stranka je to ugovarjala že v dosedanjem postopku, zato bi moralo sodišče zavzeti stališče, v kakšnem obsegu je podano zmanjšanje oziroma izključitev odgovornosti tožene stranke zaradi zakrivljenega ravnanja drugih oseb. Tožena stranka ni vedela, da je tožniku dal pomirjevala osebni zdravnik, saj ta navadno ne izroči pacientu Apaurina brez recepta. Zato je bila njegova dolžnost, da o tem obvesti poveljnika vojašnice. Sicer bi to morali storiti njegovi starši, vendar so tudi oni svojo dolžnost opustili. V tem obsegu, zaradi opustitve zdravnika in tožnikovih staršev, je odgovornost tožene stranke manjša. V smislu 10. člena Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91, ZvojD) je bil vojaški obveznik dolžan sporočiti spremembo zdravstvenega stanja pristojnemu upravnemu organu, kar tudi ni bilo storjeno. Neresnična je ugotovitev, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje odstopajoče. Iz izpovedi psihologa M.B. na obravnavi dne 22.9.1997 sledi, da tožnik ni kazal suicidnih tendenc. Ker je psiholog izpovedal, da je podobne znake kot tožnik kazalo na desetine drugih vojakov, je sodišče z nasprotno ugotovitvijo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj iz gramatikalne razlage 18. člena ZvojD sledi, da ima do povračila škode pravico vojak, ki se poškoduje pri opravljanju vojaških nalog. Tožnik ni izvrševal nobenih nalog, poškodoval se je sam.

Nesprejemljiva je tudi podlaga v smislu 164. člena ZOR. Neprištevna oseba je iz razloga pravičnosti lahko obsojena na plačilo odškodnine za škodo, ki jo povzroči drugemu. Zato lahko nosi tudi odgovornost za škodo, ki jo povzroči sama sebi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za tujo pomoč v znesku 120.000 SIT in za medicinsko indicirano izboljšano prehrano v znesku 80.000 SIT, v preostalem delu pa ni utemeljena.

I . O nedovoljenem delu revizije: Ena od procesnih predpostavk za dovoljenost revizije je vrednost spora. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

V tej pravdi je tožnik uveljavljal tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v skupnem znesku 9,100.000 SIT iz dveh različnih temeljev. Tožnik je torej v tožbi kumuliral zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo (stroški za tujo pomoč v znesku 120.000 SIT in stroški za medicinsko indicirano izboljšano prehrano v znesku 80.000 SIT) ter zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo. Gre za premoženjsko pravna zahtevka, ki pa imata različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru se presoja vrednost spora in ugotavlja pravica do revizije za vsak zahtevek posebej (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo v skupnem znesku 200.000 SIT, ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije 1,000.000 SIT. Zato je bilo treba revizijo, ki se nanaša na ta del zahtevka, zavreči na podlagi 377. člena ZPP.

II. O neutemeljenem delu revizije Procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) revizija ne obrazloži, zato z njenim uveljavljanjem ne more uspeti. Glede bistvenih kršitev določb postopka namreč velja, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizija nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Iz vsebine revizije pa je razvidno, da pravzaprav izpodbija ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bilo tožnikovo stanje odstopajoče v primerjavi z vojaki, ki so vojaški rok služili istočasno z njim. Tako se izkaže, da revizija v tem delu dejansko izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz istega razloga ni mogoče upoštevati revizijske navedbe, da je tožena stranka tožnika oprostila vojaških dolžnosti zato, ker je začel služiti vojaški rok pod vplivom pomirjeval, saj je iz dejanskih ugotovitev razvidno, da je bilo po ugotovitvah psihologa tožnikovo zdravstveno stanje slabo tudi dan po prihodu, ko so tožniku pomirjevala odvzeli. Tako tudi ni treba odgovoriti na revizijsko navedbo, da sodba izhaja iz napačne dejanske podlage in zmotne ocene odločilnih dejstev. Ker procesne kršitve niso podane, je revizijsko sodišče v nadaljevanju preizkušalo pravilno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je pritožbeno sodišče sprejelo izhaja, da so se psihične težave pri tožniku pojavile kak teden pred odhodom v vojsko. Zdravnik mu je predpisal tablete Apaurin. Istega dne po prihodu v vojsko so mu nadrejeni tablete odvzeli, ne da bi opravili poizvedbe pri njegovem osebnem zdravniku. Naslednjega dne je bil na razgovoru pri psihologu, ni pa bil napoten k zdravniku. Psiholog je ugotovil, da je tožnikovo stanje slabo, da ga je potrebno stalno nadzirati in da ni sposoben opravljati odgovornejših nalog. Tožnikovi nadrejeni so bili z njegovim slabim stanjem, ki se je stopnjevalo, seznanjeni. Tožnik je bil oproščen večine vojaških dolžnosti. Bil pa je nesposoben opravljati celo rutinska opravila, kot so: oblačenje, zavezovanje vezalk in umivanje. Kljub temu so ga kritičnega dne zjutraj, ko ni želel telovaditi, pustili brez nadzorstva samega v sobi z nalogo, da bo pomagal pri čiščenju. Takrat je skočil skozi okno in se poškodoval. Ugotovljeno je bilo še, da ni bil sposoben pravilnega razumevanja dogodkov okoli sebe in ustreznega odločanja, ter na splošno, da so psihonevrotične reakcije in celo težja psihotična stanja pred in ob začetku služenja vojaškega roka pogoste.

Pri tožniku se je slabo psihično stanje navzven jasno manifestiralo, saj ni bil sposoben sam opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti, kot so umivanje in oblačenje. Dolžnost delavcev tožene stranke je bila, da takšno psihično stanje prepoznajo kot odstopajoče. Navedeno pa seveda ne pomeni, da bi bili tožnikovi nadrejeni dolžni njegove zdravstvene težave diagnosticirati. Nujnost prepoznave hujših psihičnih stisk pri vojakih je še posebej očitna ob ugotovitvi, da so psihonevrotične reakcije in celo težja psihotična stanja pred in ob začetku služenja vojaškega roka pogoste. Poleg tega je bila dolžnost vojaškega osebja tudi, da ustrezno ukrepa. Obravnava pri psihologu v tožnikovem primeru ni zadoščala, vojaško osebje bi ga bilo dolžno napotiti k zdravniku. Njihovo ravnanje ni bilo ustrezno: tožniku so odvzeli zdravila in čakali. Tudi ne vzdrži kritične presoje revizijska teza, da je bil tožnik pri toženi stranki na opazovanju, sicer pa bi bil na opazovanju v bolnici. Tožnik pri toženi stranki ni bil "na opazovanju", ki bi bilo enakovredno obravnavi v ustrezni zdravstveni ustanovi, saj za diagnosticiranje zdravstvenih težav vojakov in njihovo zdravljenje, vojaško osebje ni usposobljeno.

Tožena stranka pa se svoje odgovornosti tudi ne more razbremeniti s sklicevanjem na odgovornost drugih oseb (zdravnika in staršev).

Ravnanje teh na odgovornost tožene stranke namreč ne more vplivati, poleg tega pa je bila tožena stranka s tožnikovim stanjem (ki se je v času njegove vojaške službe stopnjevalo) seznanjena. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil sposoben pravilnega razumevanja dogodkov okoli sebe in pravilnega odločanja, tudi njemu samemu ni mogoče očitati, da spremembe svojega zdravstvenega stanja ni prijavil upravnemu organu. Zato tudi sklicevanje na 10. člen ZvojD v tem primeru ne pride v poštev.

Obveznost povračila škode oškodovancu zajema le tiste škode, ki so v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Samo pravno relevantna vzročna zveza vzpostavi tako vez med škodo in škodljivim dejstvom, da je dolžna odgovorna oseba odpraviti nastalo škodo. V konkretnem primeru je bil neposredni vzrok za tožnikovo škodo njegovo lastno ravnanje s tem, ko je skočil skozi okno. Vendar pa lahko nadalje tudi ugotovimo, da je v tok dogodkov pred tem posegla tožena stranka. Delavci tožene stranke so tožnikove psihične težave sicer opazili, vendar pa se nanje niso pravilno odzvali. Tožniku, ki je bil ob prihodu v vojsko v slabem psihičnem stanju so, ne da bi ga napotili k zdravniku, odvzeli tablete Apaurin, ki so bile z medicinskega gledišča korektno predpisane. Njegovo zdravstveno stanje se v naslednjih dneh ni izboljšalo, tako da ni opravljal večine vojaških dolžnosti, kritičnega dne pa je bil oproščen celo jutranje telovadbe. Za presojo v tem primeru je torej odločilno, ali je bilo ravnanje tožene stranke takšno, da predstavlja pravno relevanten vzrok za nastanek tožnikove škode. Na to vprašanje si lahko odgovorimo ob upoštevanju (v tem času in prostoru) splošno sprejetih kriterijev za utemeljevanje pravne vzročnosti. Domet odgovornosti nam, v tem primeru, pokaže v naši sodni praksi sprejeta teorija adekvatne vzročnosti. Odgovornost naj bo izključena, če je posledica tako oddaljena ali nenavadna, da z njo po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov, ni mogoče računati (A. Polajnar Pavčnik: Vzročnost kot pravnovrednostni pojem, Zbornik znanstvenih razprav, LIII letnik, str. 185). V konkretnem primeru gre tako za vprašanje, ali škodni dogodek po splošnih življenjskih izkušnjah lahko šteje za posledico škodnega ravnanja tožene stranke oziroma ali gre za tak vzrok, ki je škodo povzročil zaradi izrednih okoliščin, s katerimi tožena stranka ni mogla računati. Po presoji revizijskega sodišča lahko v tem primeru z analizo poteka dogodkov ugotovimo, da dejanje tožnika ni bilo objektivno nepredvidljivo. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik v kritičnem času v takem psihičnem stanju, da ni bil sposoben opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti njegov odziv, kot poskus izhoda iz nastalega stanja, ni bil nepredvidljiv. Povedano drugače, revizijske navedbe o objektivni nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja niso utemeljene, saj je prav neustrezno ravnanje tožene stranke (odvzem zdravil brez ustreznega ukrepanja oziroma zdravniškega nadzora) povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče je pravilno opredelilo pravno podlago tožbenega zahtevka. Odgovornost tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena ZOR v zvezi s 18. členom v času tožnikove nezgode veljavnega Zakona o obrambi in zaščiti. Ena od pravic vojaških oseb je pravica do povračila škode iz tretjega odstavka 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti. Revizija se sklicuje na gramatikalno razlago določbe 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti, po kateri naj bi obveznost povračila škode nastopila le, če se vojaška oseba poškoduje pri opravljanju konkretne vojaške naloge. Tožnik se je poškodoval med izvrševanjem vojaške dolžnosti - kot vojak med služenjem vojaškega roka, saj je vojaška dolžnost obsegala tudi obveznost služiti vojaški rok (prvi odstavek 2. člena ZVojD). Tako tolmačenje 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti, kot ga uveljavlja revizija, je po presoji revizijskega sodišča preozko. Pritožbeno sodišče je pravilno štelo, da obveznost povračila škode nastopi, če se vojak poškoduje pri izvrševanju vojaške dolžnosti. Ob ugotovitvi, da so podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta je zato pravilen tudi sklep, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikovo škodo.

Uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, odločitev pa je v tem delu tudi materialno pravno pravilna v okviru uradnega preizkusa glede višine prisojene odškodnine. Revizija v delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena, zato jo je sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).