Jedro

Pritožba temelji na stališču, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je glede pravilnega zastopanja tožene stranke ugotovilo sodišče druge stopnje, ne obstaja in da bi sodišče druge stopnje lahko sámo z dopolnitvijo postopka ugotovilo, da ta kršitev ne obstaja. S tem pritožnik od Vrhovnega sodišča terja prav presojo, ali ugotovljena kršitev obstaja, kar v pritožbenem postopku iz 357.a člena ZPP ni dopustno. Pri utemeljitvi, zakaj naj bi sodišče druge stopnje ugotovljeno kršitev postopka odpravilo sámo, mora pritožnik izhajati iz domneve obstoja kršitve, zaradi česar je pritožbena navedba, da bi sodišče druge stopnje z dopolnitvijo postopka lahko ugotovilo, da ugotovljena kršitev ne obstaja, prav tako nedopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika A. d. o. o., kot je evidentirana v prijavi terjatve v skupni višini 30.748,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.939,12 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Zavzelo je stališče, da je za zastopanje tožene stranke v postopkih ugotavljanja obstoja v stečaju prerekanih terjatev pooblaščeno Državno odvetništvo. Ker sodna pisanja v postopku niso bila vročena Državnemu odvetništvu, tožena stranka ni bila pravilno zastopana, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje je podalo napotilo, da mora najprej tožbo vročiti Državnemu odvetništvu in nato po izvedenem postopku odločiti o tožbenem zahtevku. Po opravljenem tehtanju med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva je dalo prednost slednji, z obrazložitvijo, da bo šele po kontradiktornem razpravljanju obeh strank, ki bosta pravilno zastopani, in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih, lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo, upoštevaje materialno pravo, ugodilo ali zavrnilo tožbeni zahtevek.

3. Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil pritožbo v skladu s 357.a členom ZPP. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP pritožbene razloge v drugem odstavku 357.a člena ZPP omejuje na preizkus (ne)pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil, torej na oceno, (a) ali bi kršitev lahko odpravilo že sodišče druge stopnje sámo, (b) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivost ter (c) ali bi moralo sámo opraviti novo sojenje, upoštevaje pri tem tudi pomen ustavne pravice do pritožbe (354. in 355. člen ZPP). Pritožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve sodišča druge stopnje. Pritožbi po 357.a členu ZPP ni mogoče ugoditi niti, če je razveljavitveni sklep nepravilen ali nezakonit, ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ali zmotno presodilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovno sodišče mora izhajati iz temelja, da kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje, resnično obstaja, ne more pa ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o kršitvi res pravilno.1

7. Pritožba temelji na stališču, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je glede pravilnega zastopanja tožene stranke ugotovilo sodišče druge stopnje, ne obstaja in da bi sodišče druge stopnje lahko sámo z dopolnitvijo postopka ugotovilo, da ta kršitev ne obstaja. S tem pritožnik od Vrhovnega sodišča terja prav presojo, ali ugotovljena kršitev obstaja, kar v pritožbenem postopku iz 357.a člena ZPP ni dopustno. Pri utemeljitvi, zakaj naj bi sodišče druge stopnje ugotovljeno kršitev postopka odpravilo sámo, mora pritožnik izhajati iz domneve obstoja kršitve, zaradi česar je pritožbena navedba, da bi sodišče druge stopnje z dopolnitvijo postopka lahko ugotovilo, da ugotovljena kršitev ne obstaja, prav tako nedopustna.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

10. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Betteto, N.: Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 98, 2020, str. 11-12.