Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave (po končanih dveh letnikih pravne fakultete po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživljanje družine), težav zaradi neizdaje gradbenega dovoljenja (o čemer je v izvorni državi v teku sodni postopek) in naravne katastrofe (potres). Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da ti razlogi ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 17. 1. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ni izkazal in ni predložil dokumentacije, s katero bi izkazal svoje navedbe. Uvodoma je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Kraljevino Maroko (v nadaljevanju izvorna država, tudi Maroko) je zapustil oktobra 2023 zaradi dela in izobrazbe. V Slovenijo je nezakonito vstopil 5. 1. 2024 iz Republike Hrvaške, kamor je prišel po balkanski poti iz Turčije.

3. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 22. 2. 2024. Iz tega povzetka je razvidno, da je tožnik izvorno državo zapustil, ker ju je na tržnici s prijateljem ustavila policija. Tam sta bila, ker sta želela kupiti nekaj zelenjave in sadja. Pri prijatelju so našli nekaj hašiša, zato so oba aretirali in ju zadržali za 48 ur. V tem času nista dobila hrane in pijače. Po tem dogodku se je odločil zapustiti Maroko. Iz izvorne države je odšel tudi zaradi slabih ekonomskih razmer. Končal je dve leti pravne fakultete, nato pa šolanje opustil, saj je potreboval delo. Po študiju je neuspešno iskal delo, zanj bi moral plačati visoko podkupnino, npr. za delo v policiji 5.000 EUR, za delo v vojski pa 4.000 EUR. Pojasnil je, da je občasno delal kot brivec, kot pomočnik računovodje, pa tudi na področju montaže oken in vrat. Zaslužil je okoli 300 EUR na mesec, kar ni zadoščalo za preživljanje družine. Delala sta oba z bratom, njun oče je v pokoju. Zaradi dela se je preselil v druge dele Maroka, vendar je bil zaslužek povsod nizek. Njegova družina si je želela hiše, čeprav je oče že plačal gradbeno dovoljenje, le - tega niso dobili. Glede tega teče postopek na sodišču. Njihova hiša je bila poškodovana v potresu. Povedal je, da je bila njegova ciljna država Španija, saj tam najlažje dobiš dovoljenje za bivanje. Za pot do Evrope je namenil 2.000 EUR, od tega si je 1.500 EUR izposodil pri bratu in prijatelju, 500 EUR je zaslužil v Turčiji. Dolžan je 2.500 EUR, ki jih bo vrnil, ko dobi delo. V Maroku ne bi živel niti, če bi tam imel dobro plačano delo, saj si zaradi korupcije tega ne želi. Če bi tam govoril o korupciji, bi ga zaprli, ta država ljudem v stiski ne pomaga. Od Slovenije pričakuje delo.

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločilna dejstva glede slabe ekonomske situacije v Maroku, njegovih osebnih težav (zaradi gradbenega dovoljenja) in naravne katastrofe (potres) po njeni oceni ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je državo zapustil zaradi nizkih prihodkov, slaba ekonomska situacija in nezmožnost živeti tam pa ne moreta utemeljiti priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po oceni tožene stranke tudi dogodka, opisanega na tržnici, ni mogoče povezati z elementi preganjanja, povzetimi v izpodbijani odločbi. Razumljivo je, da je maroška policija ukrepala zaradi posedovanja droge, saj to tudi drugod po svetu šteje kot prekršek.

5. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Iz njegovih navedb tožena stranka ni mogla razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe).

6. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik v Maroku imel dostop tako izobraževanja (končal je dve leti pravne fakultete) kot tudi do trga dela, kjer je pridobil različne delovne izkušnje in za svoje delo prejemal plačilo. Ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku, vendar ni izkazal, da je bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Ker je izpostavil le splošno situacijo glede standardnih plač v Maroku, po oceni tožene stranke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. 7. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 8. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

_Povzetek navedb strank_

9. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka, katerih tožena stranka po njegovem mnenju ni pravilno upoštevala. Navaja, da je v upravnem postopku pojasnil, zakaj ne more ostati v Maroku in zakaj to zanj ni varna država.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

_O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave (po končanih dveh letnikih pravne fakultete po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživljanje družine), težav zaradi neizdaje gradbenega dovoljenja (o čemer je v izvorni državi v teku sodni postopek) in naravne katastrofe (potres). Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da ti razlogi ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite. Tega tožnik ne more doseči niti z zatrjevanim dogajanjem na tržnici, ko naj bi ga maroška policija aretirala in pridržala, ker je pri prijatelju našla nekaj hašiša, saj to ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca niti statusa subsidiarne zaščite.

18. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

19. Ob tem sodišče pripominja, da tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti kot verodostojnih. Ne gre spregledati, da je tožnik zaslišan na naroku izpovedal, da je v Maroku delal tudi kot frizer in da so mesečni zaslužki za njegovo preživetje zadoščali. Potrdil je, da se na izvorno državo zaradi pridobitve morebitne pomoči ni obrnil. 20. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Ne drži tožbena navedba, da bi tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je tožena stranka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. O njegovih razlogih glede slabe situacije v Maroku pa se je sodišče opredelilo že zgoraj.

21. V obravnavani zadevi je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.