Jedro

Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovitve Upravnega sodišča, da ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, pritožnik niti ne izpodbija. Upravno sodišče je pritožnikove izjave o situaciji v izvorni državi tudi sicer presodilo kot neverodostojne in tudi te dokazne ocene pritožnik ne izpodbija. Na drugačno odločitev tako ne more vplivati niti ponavljanje posplošenih navedb o sistemu, ki naj bi ga vzpostavila država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo.

Izrek

Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 600/2024-14 z dne 2. 4. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-356/2023/5 (1222-15) z dne 12. 3. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da so pravilni in z zakonom skladni tudi njeni razlogi, zaradi česar se je sklicevalo nanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji tožbenih navedb je potrdilo, da sta za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Navedlo je, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, težav z izdajo gradbenega dovoljenja in naravne katastrofe, ter pritrdilo oceni toženke, da ti razlogi ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 in pojasnilo, zakaj meni, da tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti za verodostojne. Zavrnilo je tudi tožbeno navedbo, da je tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država, saj temu takrat, ko mu je bilo to predočeno na osebnem razgovoru, ni nasprotoval, in pojasnilo, da se je glede njegovih navedb o slabi situaciji v Maroku že opredelilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi ter se izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena, saj je bilo stanje v Maroku tako hudo, da kljub temu, da je delal, ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje svoje družine. Čeprav se je trudil, ni bilo rešitve, dobil je le občasna dela. Državi je vseeno, ali bodo njeni državljani preživeli ali pomrli od lakote, zato Maroka ni mogoče šteti za zanj varno izvorno državo. V okoliščinah tako hudega pomanjkanja bi morala biti situacija, ki v Maroku grozi njemu in njegovi družini, obravnavana kot resna škoda. Za situacijo v Maroku je v prvi vrsti kriva oziroma odgovorna država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote, drugi, ki imajo sredstva in povezave, pa živijo lagodno življenje. Zato ni mogoče reči, da bi v Maroku obstajalo splošno pomanjkanje, ampak je država vzpostavila nepravičen sistem.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

8. Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1) in če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovitve Upravnega sodišča, da ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, pritožnik niti ne izpodbija. Upravno sodišče je pritožnikove izjave o situaciji v izvorni državi tudi sicer presodilo kot neverodostojne in tudi te dokazne ocene pritožnik ne izpodbija. Na drugačno odločitev tako ne more vplivati niti ponavljanje posplošenih navedb o sistemu, ki naj bi ga vzpostavila država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo.1 Podrobnejših navedb o tem pritožnik ni podal, tudi ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne države, pa ne izpodbija s čim drugim kot zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju.

11. Iz navedenih razlogov je bila zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tako na podlagi prve kot tudi druge alineje 52. člena ZMZ-1 tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna, prav tako je pravilna in zakonita tudi izpodbijana sodba.

12. Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, Vrhovno sodišče pa ni našlo niti razlogov, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Prim. 35. uvodno izjavo Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite) in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 87/2023 z dne 14. 6. 2023.