Jedro

Prava volja strank je bila prenesti lastništvo letala Tobaga na toženo stranko, saj je bilo to pred tem kupljeno in uvoženo za potrebe tožnikov, ki so se odločili, da bodo letalo prodali. Kupnino pa bi ALC tožnikom izplačal tako, da bi pod določenimi pogoji plačeval obroke posojila, kar ustreza definiciji prodaje na obroke, in ne pomeni hkratne sklenitve posojilne in prodajne pogodbe.

Za prenos lastninske pravice na letalu se po določbah ZOTMR zahteva pisnost, če te ni, je takšen posel brez pravnega učinka. Namen, zaradi katerega se zahteva pisnost takšnih pravnih poslov, ne dopušča realizacije tovrstnih ustnih dogovorov, saj je pisnost predpisana zaradi varstva javnega interesa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

10. v 1. odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po tožbi, ki se glasi: "Tožena stranka je nerazdelno dolžna plačati tožnikom znesek 32.133,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2001 do 31.12.2006, od zneska 7.700.562,43 SIT ter od dne 01.01.2007 do plačila od zneska 32.133,87 EUR, ter zakonite zamudne obresti od zneska 1.236.710,63 SIT od dne 26.01.2002 do 11.07.2002, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe" z a v r n e,

11. v II/1 točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je kreditna pogodba z dne 29.07.1991, sklenjena med A. l. c. L., B. 10, zastopanem po direktorju ing. P. B., kot kreditojemalcem in P. M., L., D. 35, Ž. L., L., R. d. 21, K. S., R., G. 7, B. P., Ž., B. 46, Č. T., Ž., Z. 53, K. D., R., M. 39 in K. A., K., Z. B. 277, kot kreditodajalci, ki jo je za kreditojemalca podpisal direktor ing. P. B., za kreditodajalce pa M. P., nična, in da se ugotovi, da je dogovor z dne 29.07.1991, podpisan s strani P. M., L., D. 35, Ž. L., L., R. d. 21, K. S., R., G. 7, B. P., Ž., B. 46, Č. T., Ž., Z. 53, K. D., R., M. 39 in K. A., K., Z. B. 277 ter dodatno podpisan s strani M. P. kot predsednika sveta ALC ter B. P. kot direktorja A. l. c. L. - B., ki govori o tem, da naj bi bilo letalo tip TB 10D-EJPI S/N 397 podarjeno od P. M., B. Str. 11-8830 E. A. l. c. L. - B., B. 10 in ki govori o tem, da A. l. c. ni razpolagal s finančnimi sredstvi, zaradi česar naj bi za usposobitev aviona TB 10 finančna sredstva prispevali vsak po 15.750,00 DEM P. M. , L., D. 35, Ž. L., L., R. d. 21, K. S., R., G. 7, B. P., Ž., B. 46, Č. T., Ž., Z. 53, K. D., R., M. 39 in K. A., K., Z. B. 277, ničen.

12. v preostalem (to je v II/3.,4.,5.,6.,7.,8.,9.10. in v II/2. točki izreka) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom nerazdelno plača znesek 32.133,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.09.2001 do 31.12.2006, od zneska 7.700.562,43 SIT ter od dne 01.01.2007 do plačila od zneska 32.133,87 EUR ter zakonite zamudne obresti od zneska 1.236.710,63 SIT od dne 26.01.2002 do 11.07.2002, v preostanku pa tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in dogovora z dne 29.07.1991, v delu, s katerim je tožena stranka zahtevala ugotovitev ničnosti določil dogovora, da so finančna sredstva prispevali tožniki, vsak po 15.750,00 DEM, pa zavrglo. Zavrnilo je tudi tožbene zahtevke po nasprotni tožbi, s katerimi je tožena stranka od posameznega tožnika zahtevala vračilo že plačanih zneskov. Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 6.827,09 EUR.

Zoper navedeno sodbo se v zanjo neugodnem delu po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj na eni strani ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena kreditna pogodba, ampak posojilna, na drugi pa uporablja izraz kreditna pogodba. Izpodbija tudi zaključek sodišča, da je bila hkrati s kreditno pogodbo sklenjena prodajna pogodba, saj kaj takega iz listin ni razvidno in nasprotuje delitvi njenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, saj je zahtevala le ničnost obeh pravnih poslov v celoti. Pravni posli, ki so bili sklenjeni z namenom zaobida davčnih predpisov, so gotovo nični, zaradi navedenega pa izpovedbe tožnikov tudi ne morejo biti verodostojne. Kakor tudi ni mogoče slediti sodišču, da je bil uvoz letal dovoljen le pravnim osebam in da so pogodbe veljavne, ker je M. P. nastopal kot tretja oseba, čeprav je dobro vedel, da so pooblastila direktorja omejena. Pojasnjuje tudi, kako je bilo z vpisi v sodni register in sprejemi oziroma spremembami statuta ter uradnih zaznamkih glede kaznivega dejanja utaje davščin. Sodišču očita, da je dejansko stanje ugotovilo mimo trditev tožeče stranke, saj ta ni zatrjevala ustnega dogovora o spremembi kreditne pogodbe, nasprotuje pa tudi odločitvi, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Predlaga spremembo izpodbijanega dela, podredno pa njegovo razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni dogovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama je bila 29.07.1991 sklenjena posojilna pogodba, ki določa, da so tožniki toženi stranki posodili 110.250,00 DEM, določene pa so bile tudi pogodbene obresti (v nadaljevanju posojilna pogodba).

Glede na čas sklenitve pravnih poslov, je potrebno po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 82/2001 s spremembami) uporabiti določbe takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami). Ta je v 557. členu določal, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih svari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino nadomestnih stvari iste vrste in kakovosti. Kreditno pogodbo pa je urejal 1065. člen ZOR tako, da je bila stranka te pogodbe na strani kreditodajalca lahko le banka. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila med pravdnima strankama lahko sklenjena le posojilna pogodba, ne glede na to, da nosi ime kreditna pogodba, nedoslednosti sodišča pri uporabi obeh pojmov pa niso odločilnega pomena in ne pomenijo, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in s tem absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Istega dne je bil med pravdnima strankama sklenjen tudi dogovor, da so posojilodajalci prispevali vsak po 15.750,00 DEM in da bo A. l. c. (ALC) sovlagateljem sredstva izplačal po posebnem dogovoru (v nadaljevanju dogovor). Sodišče prve stopnje je tak dogovor pravdnih strank označilo kot prodajno pogodbo, zaključilo pa, da sta se obveznost po posojilni pogodbi za izročitev posojenega zneska s strani posojilodajalca (tožeče stranke) in obveznost po prodajni pogodbi za plačilo kupnine s strani kupca (tožene stranke) pobotali (336. člen ZOR). Ker je bilo letalo že registrirano na ime tožene stranke, so tožniki nanjo prenesli le še posest letala, ostala pa je še njena obveznost za vračilo posojila.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila prava volja strank prenesti lastništvo letala Tobaga na toženo stranko, saj je bilo to pred tem kupljeno in uvoženo za potrebe tožnikov, ki so se odločili, da bodo letalo prodali. Kupnino pa bi ALC tožnikom izplačal tako, da bi pod določenimi pogoji plačeval obroke posojila. Ne gre pa pritrditi materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da sta bili tako sklenjeni prodajna in posojilna pogodba. Ugotovljena vsebina pravnega posla pravdnih strank ustreza definiciji prodaje na obroke. 542. člen ZOR določa, da se s pogodbo o prodaji premične stvari na obroke prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana, kupec pa se zavezuje, da jo bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.

V jugoslovanskem registru je bilo letalo že pred tem registrirano na ime tožene stranke, ni pa pomembno iz kakšnih razlogov, saj tožbeni zahtevek tožeče stranke ne temelji na pravnih poslih, ki so bili sklenjeni za dosego vpisa. Pravdni stranki sta bili seznanjeni s tem, da so kupnino za letalo prispevali tožniki, ga posedovali in da je bil vpis letala na toženo stranko le navidezen. Namen pravdnih strank pri sklepanju posojilne pogodbe in dogovora je bil jasen; prenesti lastninsko pravico (z vsemi svojimi komponentami) (1) na letalu na toženo stranko. Oba pravna posla, tako posojilna pogodba kot dogovor sta tako le navidezna oziroma simulirana. Takšna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama, če prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (66. člen ZOR). Že zaradi navideznosti sta posojilna pogodba in dogovor nična, presoditi je tako potrebno le še veljavnost prikrite prodajne pogodbe na obroke.

Pritožba utemeljeno opozarja, da predložene listine ne predstavljajo prodajne pogodbe. Prenos lastninske pravice na letalu je urejal takrat veljavni Zakon o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (ZOTMR; Ur. l. SFRJ, št. 22/1977 s spremembami), ki je v 170. členu v zvezi z 182. členom(2) določal, da se lastninska pravica oz. pravica razpolaganja na letalu vpišeta v Jugoslovanski letalski register, za veljavnost pravnih poslov v zvezi z njima pa je potrebno, da so sklenjeni pismeno (3). Za posle, ki niso sklenjeni pismeno, pa določa strogo sankcijo, saj so brez pravnega učinka oziroma nični (4).

Tej zahtevi pa pravdni stranki nista zadostili. Podpisane listine (posojilna pogodba in dogovor) namreč ne vsebujejo vseh sestavin prodajne pogodbe (stvar in kupnina - VII. poglavje 2. dela ZOR), da bi morebiti podpisali še kakšno listino z vsemi potrebnimi sestavinami, pa pravdni stranki tudi nista zatrjevali. Te zahteve stranki nista mogli obiti z dogovori o tem, da je bilo letalo podarjeno s strani P. M. (če naj bi ta dogovor morebiti predstavljal pravni posel, potreben za prenos lastninske pravice na letalu). Tudi ta pravni posel je navidezen, saj temu nesporno ni bilo tako. Za letalo je bila plačana kupnina, ki so jo prispevali tožniki, zato o neodplačnosti ni mogoče govoriti. Prodajna pogodba je bila resda v večji meri realizirana, kar pa zahteve po pisnosti ne more nadomestiti. Pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, je lahko veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale in če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega (5). Ravno namen, zaradi katerega je za prenos lastninske pravice na letalu zahtevana pisnost pravnih poslov, je tisti, ki tega ne dopušča. Zakonodaja natančno ureja pogoje in zahteve, ki zadevajo zrakoplove, letalsko osebje in drugo strokovno osebje, zračni prevoz in druge letalske aktivnosti, letališča in vzletišča, infrastrukturo navigacijskih služb zračnega prometa, zagotavljanje varnosti zračnega prometa, preiskave letalske nesreče in incidente, opravljanje letaliških služb in podobno, saj je zagotavljanje varnosti, rednosti in nemotenosti zračnega prometa v javnem interesu (6), k čemur zagotovo pripomore tudi jasna ureditev stvarnopravnih razmerij glede letal. Ker pravdni stranki zahtevi po pisnosti nista zadostili, tudi prikrita prodajna pogodba ne more veljati in učinkovati.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje poseglo (7) tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, saj ta izvira iz sklenjene posojilne pogodbe in dogovora, ki sta le navidezna in zato nična. Utemeljenost tožbenega zahtevka po tožbi ne more veljavno izvirati niti iz ustno dogovorjene prodajne podobe, ki je prav tako nična. Glede na to pa je ustrezno spremenilo sodbo tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi, saj je tožena stranka z njim zahtevala ugotovitev ničnosti tako kreditne pogodbe kot dogovora z dne 29.07.1991 (in ne morebiti posebej enega dela dogovora, kot je tolmačilo sodišče prve stopnje). Takšnemu tožbenemu zahtevku je ugodilo, saj sta posla, kot že obrazloženo, le navidezna. Pravni interes za takšno ugotovitveno sodbo (8) je tožena stranka nedvomno izkazala, saj je prav na podlagi sklenjenih posojilne pogodbe tožeča stranka zahtevala plačilo, dogovor pa prav tako opredeljuje obveznost tožene stranke, da tožnikom povrne vložena sredstva. Ker sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi za vračilo že plačanih zneskov, je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje (355. člen ZPP), ni pa odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe, saj se glede na obrazloženo izkažejo kot nerelevantne in na odločitev o zahtevkih pravdnih strank ne morejo imeti vpliva.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi še, ali je zaradi ugotovljene ničnosti vseh navedenih pravnih poslov nastopila obveznost tožeče stranke vrniti vse, kar je na njihovi podlagi prejela (1. odstavek 104. člena ZOR).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Lastnik ima pravico stvar imeti v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon (1. odstavek 3. člena takrat veljavnega Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami).

(2) Glede na tedanje specifične lastninskopravne sisteme je ZOTMR v II. in III. Poglavju tretjega dela razlikoval med letalom, ki je v družbeni lastnini, in letalom, ki je lastnina fizičnih ali civilnih pravnih oseb, za obe vrsti pa za prehod stvarnih pravic zahteva pisnost pravnega posla in vpis v Jugoslovanski letalski register. Enake zahteve pa v 169. členu vsebuje tudi kasneje uveljavljeni Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (ZOSRL; Ur. l. RS, št. 12/2000 s spremembami).

(3) Pisnost prodajne pogodbe pa zahteva tudi 543. člen ZOR, nadalje pa njeno vsebino še 544. člen ZOR, v nasprotnem primeru je pogodba nična (kakor tudi 70. člen ZOR).

(4) Ta ni potrebna le, če gre za pravice na letalu, pridobljene z dedovanjem ali na podlagi javne prodaje ali za prehod lastninske pravice na zavarovalnico na podlagi določb zavarovalnega prava

(5) 73. člen ZOR.

(6) Izrecno je takšen interes opredeljen v 1. členu Zakona o letalstvu (Zlet; Ur. l. RS, št. 18/2001 s spremembami).

(7) 4. točka 358. člena ZPP.

(8) 181. člen ZPP.