Jedro

Zagotavljanje varnosti, rednosti in nemotenosti zračnega prometa je v javnem interesu, vendar pa širitev javnega interesa tudi na področje veljavnosti pravnih poslov ni na mestu. V skladu z načelom afirmacije pogodbe je zato treba trdoto predpisane sankcije v ZOTMR plovbi za primer, če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, tudi v tem primeru omiliti s teorijo realizacije.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o nasprotni tožbi.

Sicer se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v prvi alineji 1. točke izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati tožnikom 32.133,87 EUR z zamudnimi obrestmi in zamudne obresti od 1.236.710,63 SIT od 26. 1. 2002 do 11. 7. 2002, v presežku pa je zahtevek po tožbi zavrnilo. Nadalje je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo nasprotno tožbo z zahtevkom na ugotovitev ničnosti dogovora z dne 29. 7. 1991 v delu, v katerem se ugotavlja, da je bilo letalo podarjeno toženi stranki in da tožena stranka ni razpolagala s finančnimi sredstvi za njegovo usposobitev, sicer pa glede tega dokumenta zavrnilo zahtevek v delu, s katerim se uveljavlja ničnost ugotovitve, da so finančna sredstva prispevali tožniki vsak po 15.750 DEM. Zavrnilo je tudi dajatveni del nasprotnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožena stranka od tožnikov zahtevala plačilo določenih denarnih zneskov z obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka, v odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi pa tako, da je ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in dogovora z dne 29. 7. 1991, razveljavilo pa je zavrnitev dajatvenega dela nasprotnega tožbenega zahtevka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožena stranka 10 let plačevala nekaj, za kar sedaj trdi, da ni bila dolžna. Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice terjati nazaj, zato so trditve in zahtevki tožene stranke med seboj v nasprotju. Tožena stranka je s svojimi plačili terjatev tožeče stranke pripoznala. Ni si pridržala pravice terjati plačanih zneskov nazaj. Prav nasprotno, posebej za to ustanovljena komisija s strani tožene stranke je obveznost celo potrdila. V konkretnem primeru sta imeli stranki resnično voljo prenesti lastninsko pravico na toženo stranko, tožena stranka pa je za to bila pripravljena tožnikom plačati določen denarni znesek. V tem delu pravni posel ni bil simuliran in zato ni ničen. Navideznosti ni mogoče uveljavljati napram osebi, ki je posel štela za resen in veljaven. Tožena stranka je obveznosti na njegovi podlagi izpolnjevala 10 let in ga je torej tudi ona štela za resnega in veljavnega. Sicer pa je bila v pretežni meri realizirana tudi prodaja na obroke. Lastninska pravica je bila veljavno prenesena na toženo stranko, letalo je bilo vpisano v veljavni register, vpisano je bilo med osnovna sredstva tožene stranke, redno je bilo servisirano in je opravljalo polete. Tožena stranka je letalo štela za svojega in ga je tudi uporabljala za pridobivanje dobička. Obrazložitev sodišča, da je ravno namen, zaradi katerega je za prenos lastninske pravice na letalu zahtevana pisnost pravnih poslov, tisti, ki tega ne dopušča, ne zadostuje, saj ni pojasnjeno, zakaj namen tega ne bi dopuščal. V tem delu sodba ni obrazložena. Zakonodaja je pogodbo v pisni obliki zahtevala zaradi vpisa letala v register. Letalo pa je bilo v register vpisano, zato predpostavka pisne oblike za veljavnost pogodbe odpade. Če pogodba ni bila v pisni obliki, ni bilo letenje z letalom nič manj varno. Zakon o letalstvu v času sklepanja pogodb še ni veljal in je sodišče druge stopnje zakon uporabilo retroaktivno. Namen, zaradi katerega je zakonodajalec predpisal pisno obliko prodaje na obroke, pa je v varstvu potrošnikov. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o celotnem zahtevku. V odgovoru na nasprotno tožbo je namreč tožeča stranka postavila podredni zahtevek za izročitev letala. O tem zahtevku sodišče ni odločilo. Zato je kršilo 2. člen ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena v delu, s katerim izpodbija odločitev o nasprotni tožbi, sicer pa je utemeljena.

7. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 SIT. V nasprotni tožbi je označena vrednost 4.805.841,53 SIT, kar predstavlja seštevek zneskov, ki jih tožena stranka zahteva od posameznih tožnikov, zneski, ki jih uveljavlja od posameznih tožnikov, pa ne presegajo 1.000.000 SIT. Ker glede plačila posameznih zneskov tožniki niso enotni sosporniki, vrednost spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka pa ni navedena, revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev o nasprotni tožbi ni dovoljena.

8. Za navidezno pogodbo gre tedaj, ko stranki pogodbo skleneta le navzven tako, da ustvarita videz pogodbe, v resnici pa te pogodbe nočeta. Soglasni sta, da pogodba ne velja in da je zunanji izraz (npr. zapis) le zaigran, praviloma namenjen drugim zaradi ustvarjanja videza, da sta pogodbo tudi v resnici sklenili. Takšna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 66. člena v času nastanka obligacijskega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) oziroma je nična. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru oziroma zaradi že prejšnjih fiktivnih pogodb je bila situacija še nekoliko kompleksnejša: glede na to, da je tožena stranka navzven že nastopala kot lastnik letala (letalo je imela v posesti in v register zrakoplovov je bila vpisana kot lastnica, saj naj bi ji bilo to podarjeno), sta pravdni stranki prodajno pogodbo prikrili tako, da sta „sklenili“ oziroma zapisali kreditno (pravilno posojilno) pogodbo, po kateri naj bi tožena stranka tožnikom dolgovala znesek, ki je enak kupnini iz prikrite prodajne pogodbe. Tožeča stranka sama navaja, da je bila resnična volja obeh strank v prenosu lastninske pravice na toženo stranko proti plačilu, zato se istočasno neutemeljeno sklicuje na to, da navideznosti posla ni mogoče uveljavljati proti osebi, ki je posel štela za resen in veljaven. Obe stranki sta se zavedali, da v resnici ne sklepata posojilne pogodbe, pač pa prodajno. Pravilno je torej stališče v izpodbijani sodbi, da je kreditna pogodba navidezna in zato brez učinkov oziroma nična, ter nadalje, da je prikrita prodajna pogodba oziroma točneje glede na „dogovorjeno obročno vračilo posojila“ prodajna pogodba na obroke.

9. Prikrita pogodba velja, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR). Najpogostejša ovira za veljavnost prikrite pogodbe je v pomanjkanju predpisane obličnosti. Za pogodbo o prodaji na obroke je pisno obliko predpisoval 543. člen ZOR, za pogodbo, katere predmet je letalo, pa je pisno obliko predpisoval v času sklepanja pogodbe veljavni 182. člen v zvezi s 170. členom Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (v nadaljevanju ZOTMR(1)). Medtem ko 543. člen ZOR posebej sankcije za nespoštovanje predpisane oblike ni predpisoval in je za ta primer veljalo splošno pravilo iz 70. člena ZOR, teorija(2) in sodna praksa(3) pa sta se poenotili v stališču, da je njen namen v varstvu pogodbenih strank in zato ni pomislekov o veljavnosti realizirane ustno sklenjene prodajne pogodbe na obroke, je ZOTMR izrecno določal, da pravni posel, ki ni sklenjen pismeno, nima pravnega učinka. Kljub temu pa je tudi tu potrebna teleološka interpretacija, torej interpretacija glede namena predpisa, ki je pomembna za nadaljnjo presojo, ali je mogoče upoštevati teorijo o realizaciji. Konvalidacija pravnega posla po 73. členu ZOR namreč ni mogoča, če je družbeni interes, ki stoji za obliko tako pomemben, da ga ni mogoče prezreti.

10. Strinjati se je sicer treba s stališčem sodišča druge stopnje, da je zagotavljanje varnosti, rednosti in nemotenosti zračnega prometa v javnem interesu, in to ne glede na to, da v Zakonu o zračni plovbi to ni bilo izrecno zapisano. Zato zgolj sklicevanje na določbo Zakona o letalstvu, ki to izrecno določa, ne pomeni njegove retroaktivne uporabe. Reviziji tudi ni mogoče pritrditi v stališču, da sodba sodišča druge stopnje ni obrazložena. Iz sodbe sodišča druge stopnje namreč jasno izhaja, da je sodišče druge stopnje ta interes razširilo tudi na ureditev stvarnopravnih razmerij, pridobitev stvarnih pravic na letalu in s tem povezanih zavezovalnih pravnih poslov kot temelj njihove pridobitve. Vendar pa revizijsko sodišče ocenjuje, da takšna širitev javnega interesa za zagotovitev varnosti, rednosti in nemotenosti zračnega prometa tudi na področje veljavnosti pravnih poslov ni na mestu. Ali kot poudarja revizija, ta širši družbeni interes zaradi ustno sklenjene pogodbe ni prizadet. Po Zakonu o zračni plovbi so se med drugim v letalski register vpisali podatki o identiteti letala in imetniku pravice razpolaganja oziroma lastniku letala, skupaj z zahtevo za vpis letala v register pa je bilo treba priložiti listino o izdelavi oziroma nakupu letala ali drugo listino o pravici razpolaganja oziroma lastninski pravici ali o zakupu. Pravilno torej poudarja revizija, da je bila pisnost predpisana (zlasti) zaradi postopka registracije letala. V skladu z načelom afirmacije pogodbe je zato treba trdoto predpisane sankcije za primer, če pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, tudi v tem primeru omiliti s teorijo realizacije.

11. Revizijsko sodišče je tako zaključilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi javnega interesa odklonilo uporabo 73. člena ZOR. Ker vsebinsko pritožbenih navedb ni izčrpalo, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe na revizijski stopnji, zato je moralo Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP). Izhodišča za ponovno odločanje so razvidna iz dosedanje obrazložitve. Zgolj zaradi celovitega odgovora na revizijske navedbe pa naj bo navedeno, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (odločitev v tretji alineji 1. točke izreka sodbe ima namreč kljub drugačni oznaki naravo sklepa), kar pomeni, da o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih še ni odločeno. Zato bo podrejeno uveljavljani tožbeni zahtevek še lahko predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku, prav tako tudi nasprotni tožbeni zahtevek v dajatvenem delu. Ker o tem še ni odločeno, Vrhovno sodišče revizijskih navedb v zvezi tem ni obravnavalo.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Uradni list SFRJ, št. 22/77. Op. št. (2): Npr. Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1978, stran 495; Sonja Ilovar Gradišar v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 373 Op. št. (3): Npr. odločba VSRS III Ips 40/2008