Jedro

Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito tudi že na Madžarskem, kjer je po lastnih navedbah ostal približno 10 – 15 dni, vendar tam na odločitev ni počakal. V Sloveniji je svojo prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito s posebno pisno izjavo izrecno umaknil, nato pa jo je ponovno vložil dne 26. 5. 2016. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je že od začetka hotel v Italijo ter da je na Madžarskem sicer tudi zaprosil za azil, vendar tam na odločitev ni počakal, ampak je ostal le 10 – 15 dni, nato pa odšel v Italijo. Ko je bilo tožniku na glavni obravnavi predočeno, da je prvo namero za vložitev prošnje v Sloveniji umaknil, je to potrdil. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo in Azilni dom samovoljno zapustil, še zlasti ob dejstvu, da si že od začetka želi v Italijo.

Ker tožnik v tožbi očita, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi izrečenega ukrepa pridržanja časovno omejitev izrekla na dva različna alternativna načina, od katerih je le enega mogoče enačiti s časovno omejitvijo, kot je opredeljena v izreku pisnega odpravka, sodišče pojasnjuje, da ta nepravilnost sama po sebi ni mogla vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke o stvari, ki je tudi sicer po presoji sodišča pravilna in ki tudi v obrazložitvi na razumljiv način pojasnjuje, da pridržanje skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje skladno s to uredbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z izrekom pod točko 1. odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013; pod 2. točko izreka pa je še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 14. 6. 2016 od 11.50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 14. 6. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, po podani prošnji pa mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), ker je bilo po preverjanju v bazi Eurdac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 12. 2. 2016 in na Madžarskem dne 4. 5. 2016. Na podlagi dokumentacije v spisu, in sicer policijske depeše z dne 14. 5. 2016 tožena stranka ugotavlja, da je dne 13. 5. 2016 tožnika obravnavala Policijska postaja Kozina skupaj s še dvanajstimi osebami, ki so bili državljani Afganistana, Pakistana, Bangladeša in Indije ter so bili v isti skupini dne 13. 5. 2016 vrnjeni na sedež Policijske enote za izravnalne ukrepe (PPIU) Koper po njihovem prijetju istega dne v kraju Brisciki v Italiji, neposredno po nedovoljenem prestopu državne meje med Slovenijo in Italijo v kombi vozilu zaprtega tipa, v zaprtem tovornem delu vozila, v katerega so v skupini vstopili na Madžarskem dne 11. 5. 2016 v Budimpešti in se nato vozili približno 8 ur, zatem pa so vsi izstopili na nekem parkirišču, voznik pa je odpeljal stran, nato pa jih je prijela italijanska policija in jih vrnila v Slovenijo. Tožnik je dne 19. 5. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ki pa jo je dne 25. 5. 2016 s pisno izjavo umaknil, nato pa je dne 26. 5. 2016 ponovno zaprosil za azil. Njegova ciljna država je bila Italija. Na posebno vprašanje, ali je pred tem že kje drugje zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik izjavil, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem. Tožena stranka je skladno s 1. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III in 3. odstavkom 28. člena iste uredbe posredovala prošnjo za ponoven sprejem tožnika tako Republiki Bolgariji kot tudi Republiki Madžarski in ju zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Ob sklicevanju na 2. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in glede na okoliščino, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Madžarskem, kljub temu pa na odločitev ni počakal, ampak je obe navedeni državi zapustil in odšel naprej v Italijo, od koder so ga vrnili in je šele zatem v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, po tem, ko je sprva izraženo namero za vložitev prošnje najprej umaknil in jo nato naknadno ponovno vložil dne 26. 5. 2016 ter glede na opisane okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja po mnenju tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in odšel že spet v Italijo, od koder je bil že vrnjen, na podlagi česar meni, da je tožnik izrazito begosumen in obstaja velika verjetnost, da bi samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Sloveniji, zato mu je bilo potrebno omejiti gibanje na podlagi pooblastila za odločanje po prostem preudarku iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Gibanje mu je bilo treba omejiti na pridržanje na prostore Centra za tujce, ki je strožji ukrep pridržanja, ker bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj meni, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi bil primeren, kar tožena stranka utemeljuje ob sklicevanju na 2. odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker meni, da v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljne zapustitve Azilnega doma in s tem odhoda v drugo državo, s čimer ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Zato se je tožena stranka dodatno tudi ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v izpostavljeni sodbi I Up 346/2014, odločila, da za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, predvsem ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji in Republiki Madžarski, vendar ni počakal na odločitev, ampak ju je obe samovoljno zapustil in na nedovoljen način, zato po oceni tožene stranke obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom in Slovenijo ter odšel spet v Italijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ki ureja tudi trajanje pridržanja z določilom 3. odstavka 28. člena na čim manj časa, in sicer ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvajanje potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z navedeno Uredbo Dublin III, ob ugotovitvi, da je Republika Bolgarija že podala pozitiven odgovor dne 13. 6. 2016. 3. Tožnik, ki meni, da je izpodbijani sklep nezakonit, v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da pisni odpravek izpodbijanega sklepa ni identičen ustnemu, kot izhaja iz zapisnika tožene stranke o ustni naznanitvi ukrepa pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, in sicer za čim manj časa, oziroma, dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z Uredbo Dublin III, medtem ko je z izdanim pisnim sklepom pridržanje tožnika časovno omejeno na čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za izvedbo vseh upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z Uredbo. Tako je vsebinsko časovna omejitev pridržanja v ustnem sklepu opredeljena na dva različna alternativna načina, od katerih je le enega mogoče enačiti s časovno omejitvijo v pisnem odpravku izpodbijanega akta, ki ne omejuje pridržanja na „čim manj časa“, ampak zgolj s časovno opredelitvijo „do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v /.../“. Ker tako pisni odpravek sklepa ni identičen ustnemu, tožnik očita toženi stranki, da je ravnala v nasprotju s pravili postopka in da je že iz tega razloga potrebno izpodbijani sklep odpraviti, ker gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Nadalje ob sklicevanju na določila 28. člena in člena 2 (n) Uredbe Dublin III ter njene uvodne izjave št. 32, 5. člena EKČP ter 6. in 56. člena in 52 (3) člena Listine EU, pa tudi 6 (3) člena PEU in 78 (1) člena PDEU v povezavi z 31 (2) členom Ženevske konvencije o statusu beguncev in 19. členom Ustave ter 84. členom ZMZ-1 ter glede na izpostavljene sodne odločbe Vrhovnega sodišča ter Sodišča Evropske unije (SEU) navaja, da v konkretnem primeru tožena stranka ni zadostila izoblikovanim standardom kriterijev begosumnosti iz 68. člena ZTuj-2, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega v smislu 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Meni, da je z vidika Ženevske konvencije za obravnavani spor bistveno, da je ukrep pridržanja, ki ga je izbrala tožena stranka, nujen. To pa se presoja z vidika standardov, ki izhajajo iz določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, pa tudi iz besedila 2. odstavka 84. člena ZMZ ter 2.n člena Uredbe Dublin III in ob upoštevanju določbe 1. odstavka 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in 19. člena Ustave ter 84. člena ZMZ. V zvezi s tem izpostavlja sodno prakso Sodišča Evropske Unije v zadevi Arslan in v zadevi Mahdi ter Upravnega in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016. Toženi stranki očita, da je v konkretnem primeru napačno uporabila določilo 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ker je odločala po prostem preudarku in štela, da ni prestopila mej prostega preudarka.

4. Toženi stranki očita glede uporabe določila 2.n člena Uredbe Dublin III, češ da iz izpodbijanega akta ni mogoče ugotoviti, kako je ugotavljala nevarnost pobega in ali je sploh upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2 v smislu citiranih stališč Vrhovnega sodišča v omenjeni sodbi. Sicer se tožnik strinja, da je tožena stranka v konkretnem primeru nevarnost pobega ugotovila s tem, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, vendar meni, da se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa približa stanju, ko bi bil tujec zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito pridržan. Slednje pa je tako po določilu 1. odstavka 26. člena Procesne direktive, kot tudi po določilu 1. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III prepovedano, po določilih ZTuj-2 pa je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. 5. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za azil in da iz okoliščin, o katerih je izpovedal tožnik, sodišče še ne more zaključiti, da je tožnik v času bivanja v Bolgariji ali na Madžarskem zlorabljal postopek, pa tudi dejstvo, da je tožnik zapustil obe navedeni državi še ne zadostuje za zaključek o nezadostnem nesodelovanju, da bi bilo nujno, da se tožnika pridrži v Centru za tujce. Poleg tega pa opisane okoliščine ne utrjujejo prepričanja, da je izrečeni ukrep nujen, ampak nasprotno. Zato je po mnenju tožnika izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa omejitve gibanja na območje Azilnega doma, saj v slovenski azilni zakonodaji niso predvideni od slednjega milejši ukrepi.

6. Toženi stranki nadalje v tožbi očita, da je v konkretnem primeru narobe uporabila zahtevo po uvedbi manj prisilnih sredstev, s katerimi bi bilo tudi možno doseči legitimen namen po izvedbi dublinskega postopka, češ da je sklicevanje na to, da v Azilnem domu ni mogoče zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, po stališču tožnika nezakonit razlog, ker meni, da bi tožena stranka morala izkazati še kaj več o tem, kaj je storila za to, da bi bil tak ukrep izrečen na območje Azilnega doma bolj učinkovit. Po mnenju tožnika se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa le na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Ker je po mnenju tožnika nepravilna uporaba materialnega prava imela za posledico nezakonito odločitev tožene stranke, gre tudi za zmotno aplikacijo dejstev na zakonski dejanski stan in je zato izpodbijani akt nezakonit. Tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Sodišče je dne 23. 6. 2016 na ustni javni glavni obravnavi v navzočnosti tožnika in njegove pooblaščenke ter sodnega tolmača za pandžabi jezik, ki je tožnikov materin jezik, v dokazne namene vpogledalo listine upravnega spisa in ustno zaslišalo tožnika, ki je izrecno potrdil, da je tožnik prvotno namero vložitve prošnje umaknil in nato ponovno izrazil namero, da vloži prošnjo za azil v Sloveniji dne 26. 5. 2016, ker si je premislil in si želi azil v Sloveniji. Na posebno vprašanje, kje vse je za azil že zaprosil, je navedel, da na Madžarskem in na vprašanje, kam si je želel oditi ob odhodu iz Indije, je odgovoril, da si je želel v Italijo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v upravnem sporu je skladno z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljevanji) zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, v konkretnem primeru torej zakonitost sklepa tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na določbe 5. alineje 1. odstavka in 2. ter 4. odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III). Slednja določa, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, kot je določeno z izpodbijanim sklepom, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici (Republiki Bolgariji, ki je pristojnost že sprejela dne 13. 6. 2016) po določilih Uredbe Dublin III. Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito tudi že na Madžarskem, kjer je po lastnih navedbah ostal približno 10 – 15 dni, vendar tam na odločitev ni počakal. V Sloveniji je svojo prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito s posebno pisno izjavo izrecno umaknil, nato pa jo je ponovno vložil dne 26. 5. 2016. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je že od začetka hotel v Italijo ter da je na Madžarskem sicer tudi zaprosil za azil, vendar tam na odločitev ni počakal, ampak je ostal le 10 – 15 dni, nato pa odšel v Italijo. Ko je bilo tožniku na glavni obravnavi predočeno, da je prvo namero za vložitev prošnje v Sloveniji umaknil, je to potrdil. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo in Azilni dom samovoljno zapustil, še zlasti ob dejstvu, da si že od začetka želi v Italijo. Zato tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je nezadostna utemeljitev tožene stranke o znatni nevarnosti pobega tožnika z vidika določil člena 28 (2) Uredbe Dublin III, ki se v državah članicah Evropske Unije uporablja neposredno.

13. Sodišče, enako kot Vrhovno sodišče v izpostavljeni sodbi I Up 26/2016, poudarja, da je Republika Slovenija v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje na podlagi člena 28 (2), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene Uredbe Dublin III, kot tudi iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), predvsem člena 8 in naslednji ter uvodne določbe št. 17. Po 1. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji v skladu z določilom 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Pojem „nevarnosti pobega“ iz 2. odstavka 28. člena Uredbe podrobneje definira točka (n) člena 2 navedene Uredbe, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti tej osebi in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v 4. odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa tega ni mogoče zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem, da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive). Pridržanje se torej kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III in ne le zgolj na podlagi ZMZ-1 oziroma nacionalne zakonodaje zadevne države članice, v konkretnem primeru Republike Slovenije.

14. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, je vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatne nevarnosti pobega“ med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče v citirani sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki je razen tega izrazilo tudi stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji „znatna nevarnost pobega“, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe (3. do 5. alinea 1. odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je tožena stranka izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotavljala glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 15. Tudi v zvezi s tožbenimi navedbami, da je zakonitost pridržanja treba presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v citirani sodbi št. I Up 26/2016. Vrhovno sodišče je v tej sodbi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so bile upoštevane, skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski Uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča po povedanem velja tudi za obravnavani primer. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na posebne kriterije v zvezi s sodno presoja z vidika 5. člena EKČP, vendar ne da bi pri tem tudi vsebinsko utemeljil zatrjevano domnevno kršitev v povezavi s konkretnimi okoliščinami izrečenega ukrepa pridržanja.

16. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako mogoče zagotoviti na učinkovit način izvedbo postopka določitve odgovorne države članice po Uredbi Dublin III ter izročitve pristojni državi članici (ki je že dne 13. 6. 2016 izrecno sprejela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje). Tak ukrep je tudi skladen z določbami 28. člena Uredbe Dublin III in 2. odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato je ukrep pridržanja na območje Centra za tujce tudi sorazmeren. Treba je namreč zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil Republike Slovenije pred končanjem postopka predaje pristojni državi članici. Glede na obstoj tožnikove begosumnosti, ki je v konkretnem primeru bila ugotovljena in glede na navedene varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljnega odhoda iz Azilnega doma in s tem tudi iz Republike Slovenije, tudi po presoji sodišča ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa od ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Zato je samo s pridržanjem na Center za tujce, kjer sicer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo končan postopek njegove predaje pristojni državi članici. Ta strožji ukrep pa je tudi v skladu z določbo 10. člena Recepcijske direktive, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe. Zato tudi okoliščine oziroma razmere v Centru za tujce ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega pridržanja v Centru za tujce.

17. Ker tožnik v tožbi očita tudi, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi izrečenega ukrepa pridržanja časovno omejitev izrekla na dva različna alternativna načina, od katerih je le enega mogoče enačiti s časovno omejitvijo, kot je opredeljena v izreku pisnega odpravka, sodišče pojasnjuje, da ta nepravilnost sama po sebi ni mogla vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke o stvari, ki je tudi sicer po presoji sodišča pravilna in ki tudi v obrazložitvi (v 3. odstavku na strani 4) na razumljiv način pojasnjuje, da pridržanje skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje skladno s to uredbo.

18. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.