Jedro

V obravnavanem primeru za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 ne zadošča zgolj navedba vprašanj, saj vprašanja niso razvita do te mere, da bi ustrezala kriterijem natančnosti, konkretizacije ter obrazloženi kršitvi pravil, sploh pa argumentiranemu in dokazanemu kriteriju pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat poudarilo.

Zgolj s splošnim opisom hudih zdravstvenih posledic, ki naj bi revidentu nastale zaradi odvzema prostosti v Sloveniji, revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, zato pogoj po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-895/2016/7 (1313-10) z dne 16. 6. 2016, s katerim ga je pridržalo za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka). Izreklo je še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 14. 6. 2016 od 11.50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. V reviziji revident kot pomembna izpostavlja štiri vprašanja, in sicer: „Da je tožena stranka napačno uporabila določilo 28 (2) člena Dublinske uredbe III, ker je odločala po prostem preudarku“, „Ali je tožena stranka pri presoji nevarnosti pobega upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2?“, „Ali je sodišče materialnopravno pravilno presodilo zakonitost akta z vidika nujnosti ukrepa?“ in „Ali je sodišče materialnopravno pravilno presodilo zakonitost akta z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa?“. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s tako opredeljenimi vprašanji pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 7. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da vprašanji uporabe glede prostega preudarka in glede uporabe 68. člena ZTuj-2 s strani tožene stranke nista pomembni pravni vprašanji, saj je predmet revizijskega preizkusa pravnomočna sodba, ne pa upravni akt.(2) Vprašanji glede presoje nujnosti ukrepa in uporabe manj prisilnega ukrepa s strani sodišča prve stopnje pa prav tako nista pomembni pravni vprašanji, saj je Vrhovno sodišče že večkrat navedlo, da mora »revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.«(3) Revident je pri postavitvi vprašanj zatrjeval pomembnost v njihovem poseganju na področje enakosti strank v postopku. Pri tem ni navedel, katero pravilo naj bi bilo kršeno, prav tako ni razvil okoliščin, ki kažejo na pomembnost po vsebini zadeve, zakaj je sodišče prve stopnje to rešilo nezakonito ter na kakšen način bi morala pravna pravila biti uporabljena. Zgolj navedba vprašanj je za dovolitev revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 premalo, saj vprašanja niso razvita do te mere, da bi ustrezala kriterijem natančnosti, konkretizacije ter obrazloženi kršitvi pravil, sploh pa argumentiranemu in dokazanemu kriteriju pomembnosti, ki ga je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že večkrat poudarilo.(4)

8. Revident je v okviru iste pravne podlage trdil tudi, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo odstopilo od sodne prakse in sicer od sklepov Vrhovnega sodišča I Up 154/2016 ter I Up 26/2016. Tožena stranka naj bi napačno uporabila določila drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in odločila po prostem poudarku, česar pa, glede na omenjeno sodno prakso, ne bi smela storiti. Vrhovno sodišče na tej točki še enkrat poudarja, da je predmet revizije pravnomočna sodba, izdana na prvi stopnji, ne pa upravni akt. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da je tožena stranka pravilno izpolnila pogoj iz omenjene Uredbe (znatna nevarnost pobega), saj ga je ugotavljala glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Sodišče prve stopnje tako ni delovalo v nasprotju z omenjeno pravno prakso, saj v nasprotju z očitki ni odločalo po prostem preudarku.

9. Nadalje revident v okviru 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic. Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu, ki mora pravni standard zelo hudih posledic izkazati individualno, v vsakem primeru posebej.(5) Revident navaja, da mu nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti, okrevanje od duševnih bolečin pa bi bilo zaradi preteklega preganjanja oteženo in podaljšano. Sklicuje se na 19. člen Ustave Republike Slovenije in 6. člen Listine Evropske Unije, ki osebno svobodo označujeta kot pravico, omejitev le-te pa škodo samo po sebi. Ostalih dokazov revident ni navedel, svoje trditve opira zgolj na splošne navedbe, brez opisanih in dokazanih posledic za konkretno stranko, kar pa ne zadosti visokemu standardu zelo hudih posledic, ki ga je potrebno razlagati restriktivno.

10. Revident v reviziji na Vrhovno sodišče naslavlja povzročitev hudih zdravstvenih posledic, ki naj bi nastale zaradi odvzema prostosti v Sloveniji. Zgolj s splošnim opisom posledic, ki bi mu nastale, revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, zato pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazal. V zvezi z zatrjevano okoliščino hudih posledic pa Vrhovno sodišče opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Paposhvili(6) opredelilo standard hudih zdravstvenih posledic za obstoj morebitne kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V obravnavanem primeru pa tudi če bi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhajal (zatrjevani) obstoj zdravstvenih težav revidenta (globoka duševna stiska in poslabšanje tožnikovega duševnega zdravja), navedeni standard nikakor ne bi bil dosežen.

11. Ker uveljavljeni pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. O povračilu revizijskih stroškov na podlagi stroškovnika bo odločilo pristojno ministrstvo (6. člen Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce).

K II. točki izreka:

13. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

14. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. S tem sklepom je Vrhovno sodišče odločilo o nedovoljenosti revizije, kar pomeni, da procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ni izpolnjena. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog revidenta za izdajo začasne odredbe zavrglo.

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Tako Vrhovno sodišče že v sklepu X Ips 306/2016 z dne 11. 10. 2016. (3)

Sklep X Ips 282/2012 z dne 13. 9. 2012. (4) Sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 314/2009, Sklep X Ips 671/2007, Sklep X Ips 426/2009. (5) Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 282/2012. (6)

Paposhvili zoper Belgijo z dne 13. decembra 2016.