Jedro

Tožnica je zaradi zamude kupcev pri plačevanju obrokov kupnine utemeljeno odstopila od pogodbe. V njej so pogodbeniki uredili tudi učinke v primeru razdrtja pogodbe. Pogodbena določba o zadržanju dela plačane kupnine mora imeti določeno dopustno podlago, ki jo je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo kot odškodnino zaradi neizpolnitve obveznosti kupcev. Ker je zaradi ravnanja kupcev prišlo do poslovne škode v obliki izgubljenega dobička, je toženka lahko zadržala polovico plačanih delov kupnine.

V pritožbeni sodbi ni razlogov o (ne)utemeljenosti s strani prvega tožnika zahtevanih obrestnih (procesnih) obresti, ki jih je prvostopenjsko sodišče prisodilo, drugostopenjsko pa ob delni spremembi prvostopenjske sodbe ne. Zato izpodbijane sodbe v tem manjšem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Revizija druge tožnice, imenovana predlog za dopustitev revizije, se zavrže. Reviziji prvega tožnika se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem delu glede njegovih zahtevanih obrestnih obresti razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija prvega tožnika zavrne.

Revizija druge tožnice se zavrne.

Revizija toženke se zavrne.

Prvi tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sklepom med drugim delno zavrglo tožbi vsakega od tožnikov, s sodbo pa je po ugotovitvi obstoja terjatve prvega tožnika ter neobstoja dveh v pobot ugovarjanih toženkinih terjatev toženki naložilo, da mora prvemu tožniku plačati 153.341,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožbene zahtevke druge tožnice za ugotovitev, da ne obstoji v pobot ugovarjana odškodninska terjatev toženke, nadalje da je toženka iz denarne terjatve M. K. do toženke dolžna poplačati tožnici njeno terjatev do M. K. v znesku 91.266,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in še da je toženka dolžna poplačati drugi tožnici 81.793,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar največ do višine preostalega zneska (zarubljene) terjatve je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah vseh treh pravdnih strank odločilo tako, da je delno ugodilo pritožbama toženke in druge tožnice. Odločitev o tožbenem zahtevku prvega tožnika je spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve le v višini 68.336,79 EUR in neobstoj dveh v pobot ugovarjanih toženkinih terjatev. Zato je toženki naložilo, da mora prvemu tožniku plačati 68.336,79 EUR, v ostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo pritožbo prvega tožnika in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Spremenilo je tudi odločitev o zahtevkih tožnice tako, da je ugotovilo obstoj njene terjatve v znesku 68.336,79 EUR, neobstoj dveh toženkinih v pobot ugovarjanih terjatev, toženki naložilo, da mora drugi tožnici plačati znesek 68.336,79 EUR, v ostalem pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Ostali del tožničine pritožbe je zavrnilo in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo in sklep. Odločilo je še o stroških postopka na prvi in drugi stopnji.

3. Oba tožnika in toženka so proti drugostopenjski sodbi vložili pravočasne revizije, druga tožnica pa še vlogo, ki jo je opredelila kot predlog za dopustitev revizije.

4. Toženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in glede odločitve o tožbenem zahtevku prvega tožnika (v nadaljevanju: tožnik) predlaga tako spremembo, da se mu ob upoštevanju obeh toženkinih v pobot ugovarjanih terjatev prisodi namesto 68.336,79 EUR le 20.412,68 EUR. Vztraja namreč pri svojem stališču, da iz 6. člena kupne pogodbe z 20. 1. 1997, ki jo je toženka kot prodajalka sklenila s kupcema M. in V. K., izhaja, da je upravičena zadržati polovico plačane kupnine in hkrati terjati tudi celotno nastalo škodo, kot je to določeno v zadnjem odstavku 6. člena pogodbe. Kumulacija obojega kot posledica neizpolnitve pogodbe je v skladu s pogodbeno svobodo, sama kupca 6. člena nista izpodbijala, razlogi za njegovo ničnost pa tudi niso podani. Ne gre torej za dogovor o maksimiranju odškodnine v smislu tretjega odstavka 265. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), kot meni pritožbeno sodišče in se pri tem sklicuje na sicer enako, a nespretno formulacijo toženke v odgovoru na tožbo. Drugačno stališče toženke je razvidno iz kopice drugih njenih vlog v postopku. Glede tožbenega zahtevka druge tožnice (v nadaljevanju: tožnica) toženka v celoti izpodbija spremembo na pritožbeni stopnji. Po njenem stališču tožnica nima aktivne legitimacije, ker ne uveljavlja lastnega materialnopravnega zahtevka, temveč tuj zahtevek, in sicer zahtevek M. K. do toženke. Tožnica nima niti procesne legitimacije. Nanjo cedirana terjatev prvega tožnika do M. K. bi omogočila vodenje postopka proti M. K., za vodenje postopka proti toženki pa bi morala pridobiti ustrezno odločbo izvršilnega sodišča. Kot singularni pravni naslednik (prevzemnica terjatve) bi morala v izvršilni postopek tudi formalno vstopiti, česar pa ni storila. Sicer pa domnevno zarubljena terjatev M. K. (dolžnik) do toženke (dolžnikova dolžnica) sploh ne obstaja. Iz sklepa izvršilnega sodišča izhaja, da gre za denarno terjatev v višini 60.375 DEM (revalorizirano), ki je povezana z isto kupno pogodbo z 20. 1. 1997. Vendar pa je bil kupec dolžan plačevati kupnino v tolarjih in zato lahko terja le tisto, kar je plačeval, torej ne tuje valute. Zarubljena terjatev je nedoločljiva, ker iz nje ni mogoče razbrati, kako naj bi se valorizirala. V nadaljevanju toženka vztraja tudi pri stališču, da zarubljena terjatev ni bila prenesena upniku tudi v izterjavo, ker se sme tak sklep izdati šele po pravnomočnosti sklepa o samem rubežu terjatve. Glede višine tožničine terjatve se toženka sklicuje na svoje navedbe o višini tožnikove terjatve. Najprej zato predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek te tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa naj se odloči tako, kot predlaga glede tožbenega zahtevka prvega tožnika.

5. Tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija znižanje prisojenega zneska na pritožbeni stopnji od 153.341,60 EUR z obrestmi na 68.336,79 EUR. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev toženkine pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe, vendar iz drugih razlogov, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Res je prvostopenjsko sodišče sporno kupno pogodbo presojalo na podlagi določb ZOR o prodaji na obroke in zato materialnopravno napačno ugotovilo ničnost pogodbe ter posledično neupravičenost toženkinega odstopa od pogodbe. S tem se pritožbeno sodišče ni strinjalo, je pa hkrati sprejelo nekatere razloge prvostopenjskega sodišča in se ni opredelilo do številnih navedb tožnika o odločilnih dejstvih in stališčih. Zato tožnik uveljavlja tudi kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS. Kot kršitev pravice do sodelovanja v postopku v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP opredeljuje neizvedbo predlaganega dokaza za zaslišanje zakoncev K. o dejstvih, na katerih so temeljili ugovori neobstoječe pogodbe, oderuške pogodbe oziroma njenega 6. člena in ničnosti istega člena po 103. členu ZOR. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa uveljavlja s prikazoma razlogov na 7. strani pritožbene odločbe o toženkinem tolmačenju 6. člena in na 8. strani, da se mu ni treba opredeliti do vprašanja, ali je toženka v primeru doseganja škode do polovice plačane kupnine dolžna vrniti razliko kupnine. Nasprotje vidi tudi z razlogi na 9. strani in zatrjuje, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je toženki priznalo večjo škodo od dejansko ugotovljene. Vztraja pri stališču o ničnosti pogodbe, ker ni bila sklenjena v dogovorjeni obliki notarskega zapisa. Ne strinja se z razlogi prvostopenjske sodbe, da ni šlo za dogovorjeni pogoj za veljavnost pogodbe. Povzema izpoved priče P. P. in zatrjuje, da iz te izpovedi ne izhaja, da ni šlo za tak dogovorjen pogoj. Pri tem graja še razloge drugostopenjskega sodišča, da tudi morebitna drugačna izpoved zakoncev Kavšek ne bi privedla do drugega zaključka. Pritožbenemu sodišču očita, da ni konkretiziralo svojih razlogov, zakaj tožnikove trditve ne predstavljajo ustrezne trditvene podlage za subjektivne elemente oderuštva. Tožnik vztraja pri stališču, da je določba 6. člena pogodbe nična po 103. členu ZOR, povzema vsebino tega člena in nekaterih temeljnih načel obligacijskega prava, zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno presojalo ničnost le z vidika zakonskih določb o prodaji na obroke, ni pa tega presojalo z vidika 103. člena ZOR. Nemoralnost prvega odstavka 6. člena pogodbe vidi v dogovoru, da sme prodajalec ob razdrtju pogodbe obdržati 50 % plačane kupnine, kupec pa pridobi pravico do vračila ostalega valoriziranega zneska plačane kupnine šele 8 dni po tem, ko bo drugi kupec plačal celotno kupnino. Taka določba je sama po sebi oderuška, saj ne upošteva ekvivalence dajatev, zaradi česar gre za kršitev kauze prodajne pogodbe oziroma gre za nedopustno podlago. Napačna je razlaga sodišč, da gre za dogovor v smislu tretjega odstavka 265. člena ZOR. Sicer pa je 6. člen pogodbe jasen in ne potrebuje razlage. V njem ni določeno, na kakšni podlagi naj bi prodajalec zadržal 50 % plačane kupnine in torej tudi ne, da gre za odškodnino za škodo, ki bi prodajalcu nastala zaradi neizpolnitve obveznosti kupcev. O odškodnini je govor v petem odstavku 6. člena pogodbe, po katerem ima prodajalec pravico terjati tudi celotno nastalo škodo. Določbo 6. člena pogodbe je treba presojati kot celoto. Če res ne gre za nično določbo, tožniku ni jasno, zakaj sodišče škode iz naslova izgubljenega dobička, ki je bila uveljavljana v pobotnem ugovoru, ni upoštevalo pri tem ugovoru, pač pa jo je vštelo v 50 % plačane kupnine. Tožnik v nadaljevanju glede (ne)utemeljenosti toženkinega odstopa od pogodbe ponavlja svoje trditve in stališča iz postopka na prvi stopnji in trdi, da se sodišči do njih nista opredelili in sta zato kršili njegove pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Opozarja tudi, da po 131. členu ZOR pogodbe ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Zamuda s plačilom 60.000 DEM pri vrednosti 805.000 DEM pomeni le 7,45 %. V zvezi z odškodninsko terjatvijo, ki jo je toženka ugovarjala v pobot, tožnik prepisuje svoje navedbe iz vloge s 24. 10. 2009 in vztraja, da do škode ni prišlo avtomatično s prenehanjem pogodbe, da je razlog za nastalo situacijo dejansko v napačni poslovni odločitvi toženke, da prekine pogodbo, čeprav je imela na razpolago druge opcije, da niso bili izpolnjeni niti splošni pogoji za pobotanje terjatev itd. Ne strinja se z odgovorom pritožbenega sodišča o neutemeljenosti zahteve za zmanjšanje odškodnine v smislu četrtega odstavka 266. člena ZOR. Na vse ugovore tožnik ni dobil obrazloženega odgovora, kar po stališču revizije pomeni procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in že navedenih ustavnih pravic. Na koncu tožnik opozarja še, da mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo kapitalizirano glavnico, pri kateri je upoštevalo zamudne obresti do 1. 1. 2002, za čas od 16. 4. 2002 pa tudi na podlagi drugega odstavka 279. člena ZOR zahtevane procesne obresti. Pritožbeno sodišče mu je prisodilo le kapitalizirano glavnico do 1. 1. 2002, brez vsakih obresti. V razlogih ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo procesnih obresti, čeprav ima prvostopenjska sodba o tem pravilne razloge. Izostanek razlogov o tem odločilnem dejstvu pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pogreša še razloge, zakaj ni upravičen do zamudnih obresti po poteku paricijskega roka.

6. Tožnica v svoji reviziji izpodbija odločitev pritožbenega sodišča v delu, v katerem ni v celoti ugodeno njeni pritožbi in predlaga tako spremembo, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v ostalem delu, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje ali sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja enake revizijske razloge kot tožnik v svoji reviziji. Tudi vsebinsko njena revizija z enakimi besedami povzema tožnikovo revizijo. Razlikuje se le v tem, da v zvezi z ničnostjo zaradi oderuštva v drobnem tisku prepiše trditve iz dveh svojih vlog v postopku na prvi stopnji, ki obsegajo kar 7 strani njene revizije. Vmes so tudi trditve, da naj bi šlo za enak ali celo hujši vzorec kot v zadevi Orion. V zvezi z vprašanjem konkretiziranosti trditev o subjektivnih elementih oderuštva sprašuje, kako sploh naj bi to izkazala brez zaslišanja predlaganih prič. Njene navedbe so nekoliko obširnejše od tožnikovih tudi glede pogojev za pobot, ki da niso izpolnjeni. Trdi, da toženka od kupcev nikoli ni uveljavljala plačila škode in da je zato njen zahtevek tudi zastaran. V ostalem tako kot tožnik opozarja še, da je uveljavljala kapitalizirano glavnico in procesne obresti, kar ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo, drugostopenjsko sodišče pa le del kapitalizirane glavnice in brez (procesnih) obresti, pri čemer ni navedlo razlogov za tako odločitev.

7. Sodišče je revizije dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročilo nasprotnim strankam, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora.

8. Tožnikova revizija je utemeljena le v manjšem delu glede procesnih obresti, v ostalem pa ne. Tožnica je dejansko vložila dve reviziji. Tista, ki jo je opredelila za predlog za dopustitev revizije, je prepozna. Druga je neutemeljena. Toženkina revizija je tudi neutemeljena.

9. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) je začel veljati 1. 10. 2008 in se po drugem odstavku 130. člena ne uporablja v zadevah, v katerih je bila pred njegovo uveljavitvijo na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, torej tudi ne v tej zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje zadnjo sodbo izdalo 16. 9. 2008. Zato se tožničina vloga, ki je opredeljena kot predlog za dopustitev revizije in poslana revizijskemu sodišču, lahko obravnava le kot revizija. Revizija se v skladu s 373. členom ZPP vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje. Revizijski rok 30 dni je v tej zadevi začel teči 25. 8. 2009 in je iztekel 23. 9. 2009. Tega dne je sicer tožnica vlogo oddala priporočeno na pošto, vendar je tako na ovojnici kot v sami vlogi kot naslovnika označila revizijsko sodišče. To je vlogo takoj poslalo prvostopenjskemu sodišču, ki jo je prejelo v četrtek 24. 9. 2009. Po prvem odstavku 112. člena ZPP je na rok vezana vloga vložena pravočasno, če je pred iztekom roka izročena pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi je bila izročena po izteku roka. Ker v opisani situaciji naslovitve vloge na nepristojno sodišče po ustaljeni sodni praksi (primerjaj npr.: II Ips 253/2003) ni mogoče pripisati očitni pomoti tožničinega odvetnika v smislu sedmega odstavka 112. člena ZPP, gre za prepozno revizijo.

10. Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč in skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da sta V. in M. K. želela kupiti nepremičnino, v kateri je gostilna, katere najemnika sta bila, vendar nista imela dovolj denarja. Zato sta se obrnila na toženko oziroma njeno pravno prednico, ki je te nepremičnine kupila za 700.000 DEM v tolarski vrednosti in jih nato s kupno pogodbo z 20. 1. 1997 prodala zakoncema K. za 805.000 DEM v tolarski vrednosti. Istega dne je z njima sklenila še kreditno pogodbo, saj sta kupca lahko takoj plačala le del kupnine, za razliko pa sta se dogovorila za posojilo. Obroke sta redno plačevala le slabo polovico leta, nato pa sta bila kljub dvema pisnima opominoma v zamudi, zaradi česar je toženka odstopila od pogodbe. Odstop je začel učinkovati 16. 9. 1997, nekaj dni kasneje sta bila kupca izseljena iz nepremičnine. Med pogodbeniki in kasneje med pravdnimi strankami je bilo sporno med drugim tudi, ali ima prodajalka na podlagi 6. člena pogodbe z 20. 1. 1997 pravico zadržati polovico plačanega dela kupnine, zakaj ima to pravico in ali lahko hkrati terja še celotno škodo. Vida Kavšek je svojo terjatev iz naslova vračila kupnine cedirala tožniku, ki jo je uveljavljal v tej pravdi. M. K. svoje terjatve iz tega naslova ni cediral, pač pa je bila zarubljena toženki kot dolžnikovi dolžnici in prenesena v izterjavo tožniku kot upniku v izvršilnem postopku pri Okrajnem sodišču v Grosupljem s sklepom z 2. 10. 1997, in sicer zaradi poplačila njegove terjatve do M. K. (dolžnika) v pravnomočno prisojenem znesku 24.000 DEM v tolarski vrednosti z zamudnimi obrestmi od različnih zneskov že od 1991 oziroma 1992 dalje. Tožnik je nato svojo terjatev cediral tožnici, ki je v tej pravdi s tožbo zahtevala plačilo tako cedirane terjatve iz zarubljene in v izterjavo prenesene terjatve M. K. proti toženki iz naslova vračila kupnine.

11. Razlika v odločitvah obeh sodišč, do kolikšnega zneska sta tožnika upravičena, temelji na drugačni presoji razloga za morebitno ničnost 6. člena kupne pogodbe in v zvezi s tem drugačni presoji o utemeljenosti toženkinega odstopa od pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pogodbo presojalo kot pogodbo o prodaji na obroke, 6. člen pogodbe pa ocenilo kot manj ugoden od zakonske ureditve in zato ničen (551. člen ZOR), zaradi česar naj bi bil toženkin odstop neupravičen in naj bi bila ona pogodbi nezvesta stranka. Sodišče druge stopnje je utemeljeno opozorilo, da zakonske določbe o prodaji na obroke glede na 542. člen ZOR veljajo le za premične stvari in jih zato v tej zadevi ni mogoče uporabiti. Ker lahko stranke svobodno urejajo tudi učinke razdrte pogodbe, je upoštevalo pogodbeno ureditev iz 6. člena pogodbe, jo opredelilo kot dogovor o odškodnini v smislu tretjega odstavka 265. člena ZOR, zavrnilo stališče o ničnosti te pogodbene določbe in tudi celotne pogodbe. Zaradi zamude je kot pogodbi nezvesto stranko štelo kupca in zato izračunalo še, koliko naj bi vsak od njiju iz naslova vračila plačanih delov kupnine lahko terjal od toženke. Pri tem je glede tožnice še ugotovilo, da njena terjatev, ki se poplača iz zarubljene terjatve, znatno presega terjatev M. K. do toženke.

12. Vsaka od pravdnih strank v revizijskem postopku prikazuje svoje razumevanje 6. člena pogodbe. Celotna vsebina je povzeta na 37. strani prvostopenjske sodbe, na kratko povedano pa gre za dogovor, da bo prodajalec v primeru odstopa od pogodbe zaradi zamude obroka kupnine več kot za tri mesece kupcu vrnil 50 % zneska valorizirane plačane kupnine, in sicer v roku 8 dni od prodaje nepremičnine drugemu kupcu in po prejemu kupnine od njega, 50 % pa bo obdržal. V zadnjem odstavku je določeno, da je prodajalec upravičen terjati od kupca tudi celotno nastalo škodo. Toženka v reviziji trdi, da lahko zadrži polovico plačane kupnine, dolžni drugi polovici pa lahko utemeljeno ugovarja v pobot svoj odškodninski zahtevek. Tožnika pa trdita, da to ni mogoče in da je prav zaradi opisane formulacije navedena pogodbena določba nična, saj je nemoralna in oderuška. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je treba sporna pogodbena določila ne glede na stopnjo njihove jasnosti razlagati, pri čemer se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba ob iskanju skupnega namena pogodbenikov določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Pogodbena določba o zadržanju dela plačane kupnine mora imeti določeno dopustno podlago, ki jo je pritožbeno sodišče tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno opredelilo kot odškodnino zaradi neizpolnitve obveznosti kupcev (7. stran pritožbene odločbe). Za pogodbeno kazen ne more iti že iz razloga, ker glede na tretji odstavek 270. člena ZOR tak dogovor za kršitev denarne obveznosti ni dovoljen (posledica take kršitve so zamudne obresti), kake tretje podlage pa ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Res je pritožbeno sodišče zapisalo, da se ne opredeljuje do vprašanja, ali ima toženka poleg tega glede na dodatno določbo iz 6. člena pogodbe pravico terjati še celotno škodo, ker je presodilo, da do take situacije v obravnavani zadevi ni prišlo. Toženka je namreč med postopkom (v pobot) uveljavljala več oblik premoženjske škode, vendar je v času izdaje sedanje prvostopenjske sodbe vztrajala le še pri izgubljenem dobičku. V grajanih razlogih pritožbene sodbe tudi v povezavi z razlogi na naslednjih straneh ni prišlo do nasprotja razlogov, kot skušata to prikazati tožnika. Lahko bi šlo kvečjemu za materialnopravno zmotno presojo, vendar tudi revizijsko sodišče ugotavlja enako kot pritožbeno. Revizijske trditve obeh tožnikov o oderuškosti in nemoralnosti prvega odstavka 6. člena pogodbe so neutemeljene tudi zato, ker po pravilnih ugotovitvah pritožbenega sodišča toženka v pritožbi ni več vztrajala, da bi terjatev za vrnitev plačanih delov kupnine dospela šele ob nadaljnji prodaji nepremičnine v letu 2002 in ne že v septembru 1997, ko je začel učinkovati njen odstop od pogodbe. Obe sodišči sta v tem delu sledili trditvam tožnikov in njunim tožbenim zahtevkom ter tudi zamudne obresti od dolžnih zneskov prisodili že od septembra 1997. 13. Tožnika neutemeljeno vztrajata pri stališču o obstoju več drugih razlogov za ničnost celotne kupne pogodbe z 20. 1. 1997. Razlogi obeh sodišč, da in zakaj ne gre za ničnost zaradi kršitve dogovora o notarski obliki pogodbe kot pogoja za njeno veljavnost ter da tudi ne gre za oderuško pogodbo, so materialnopravno pravilni. Dogovor o obliki kot pogoju za veljavno sklenitev pogodbe (drugi odstavek 70. člena ZOR) ni bil sklenjen. Gre za dejansko ugotovitev obeh sodišč, na katero so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v sedanji fazi postopka vezani stranke in revizijsko sodišče. Tožnika sicer skušata prikazati, da gre za procesno kršitev, vendar sta na koncu svoje pritožbe prav glede izostalega zaslišanja kupcev o takem dogovoru pravilno opredelila, da gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. S prikazom dela izpovedi priče Pregla v drugem postopku (na katero sta se v tem postopku sama sklicevala), ne moreta izkazati zatrjevanega nasprotja med izpovedjo priče in zaključkom sodišča, da iz izpovedi te priče jasno izhaja, da notarski zapis pogodbe ni bil dogovorjen kot pogoj za veljavnost pogodbe. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zakoncev K. tožnika opredeljujeta kot nemožnost sodelovanja v postopku v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi tega nista mogla dokazati okoliščin o oderuštvu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za zatrjevano kršitev. Zavrnitev dokaznega predloga praviloma lahko pripelje le do zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do zmotne uporabe materialnega prava. Vendar mora biti dokazni predlog pravilno substanciran, torej mora biti jasno zatrjevana okoliščina, o kateri naj bi priča izpovedala. Tožnika ustreznih trditev nista zmogla in prav zato sta obe sodišči opozorili, da je glede subjektivnih okoliščin oderuštva njuna trditvena podlaga preskopa. Tožnica pri spraševanju, kako naj subjektivni element izkaže brez zaslišanja predlagane priče, spregleda zahtevo, da mora tak element najprej opredeljeno zatrjevati in šele nato dokazati. Revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni konkretiziralo, zakaj je trditvena podlaga neustrezna oziroma pomanjkljiva, je neutemeljena. Vsak od subjektivnih elementov iz prvega odstavka 141. člena ZOR (nezadostna izkušenost, lahkomiselnost, odvisnost...) je pravdni standard, ki ga je treba v vsakem posameznem primeru napolniti z ustreznimi konkretnimi življenjskimi okoliščinami, prav to pa je v obravnavani zadevi ostalo na splošni ravni. Tožnica skuša še v reviziji ničnost kupne pogodbe utemeljiti s trditvami, da gre za enako ali precej podobno situacijo kot v zadevi II Ips 423/2003, vendar nima prav. Zakaj je tako, ji je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo že v odločbi II Cp 1929/2004 s 6. 7. 2005, saj kupca K. nikoli nista bila lastnika sporne nepremičnine in je tudi nista dala toženki v zavarovanje toženkine terjatve iz kreditne pogodbe. Šele sporna kupna pogodba z 20. 1. 1997 je predstavljala pridobitni naslov za pridobitev njune lastninske pravice, do zemljiškoknjižnega vpisa pa zaradi pojasnjenega poteka dogodkov ni prišlo. Tožnica končno ne more doseči želenega cilja z enostavnim prepisom več strani dveh svojih vlog iz postopka na prvi stopnji. V prepisanih trditvah so tudi take, ki presegajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, in take, na katere je tožnica že dobila pravilen odgovor prvega ali pritožbenega sodišča. Če na katere od svojih trditev ni prejela odgovora, bi morala to v reviziji izrecno in konkretno opredeliti.

14. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da se strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da predstavlja 6. člen kupne pogodbe dopusten dogovor o višini odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti v smislu tretjega odstavka 265. člena ZOR. Neutemeljena je trditev tožnikov, da je ostala neobrazložena ugotovitev pritožbenega sodišča, zakaj je toženka upravičeno odstopila od pogodbe. Na 7. strani pritožbene odločbe je pojasnjeno, da je bilo v postopku nesporno, da sta bila kupca v zamudi s plačilom obrokov kupnine. To je po 6. členu pogodbe tudi razlog za odstop. Neupravičenost odstopa toženke skušata tožnika uveljaviti s sklicevanjem na 131. člen ZOR in z opredelitvijo, da dolžni znesek 60.000 DEM pomeni le 7,45 % dolga. Revizijsko sodišče odgovarja, da tudi ob predpostavki pravilnega prikaza razmerij to ni neznaten del obveznosti v smislu navedene zakonske določbe in da poleg tega presoja po 131. členu ZOR terja upoštevanje vseh okoliščin, v katerih je prišlo do zamude: število zamujenih obrokov, trajanje zamude, število opominov itd. Vsega tega pa v dejanski podlagi izpodbijanih sodb ni.

15. Z odstopom od pogodbe je postalo jasno, da toženka ne bo dosegla dobička, ki ga je iz te pogodbe pričakovala. Zato je pritožbeno sodišče zaključilo, da je toženki že takrat nastala poslovna škoda v obliki izgubljenega dobička zaradi nerealizirane kupne pogodbe. Revizijsko sodišče se s tako presojo strinja in tudi z nadaljnjo izpeljavo, da je iz tega razloga neutemeljen ugovor tožnikov, da bi bilo treba odškodnino zmanjšati za uporabnino, ki naj bi jo toženka lahko dosegla v obdobju od oktobra 1997 do maja 2001 (razlogi na 9. strani pritožbene odločbe). Navedena presoja je skladna s četrtim odstavkom 266. člena ZOR in je drugačno revizijsko stališče tožnikov napačno. Materialnopravno zmotna je revizijska izpeljava vzročne zveze, češ da je škodo povzročila toženka sama, ker se je poslovno napačno odločila za odstop od pogodbe, ne pa kupca, ki sta zamujala s plačili obrokov kupnine.

16. Glede na vsebino 6. člena pogodbe, ki vsebuje dogovor v smislu tretjega odstavka 264. člena ZOR, je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da je treba upoštevati notranje materialno pravo, torej pogodbeno pravo in da zato lahko toženka zaradi nastale škode zadrži polovico prejetih zneskov kupnine, kar hkrati pomeni, da toženkine odškodninske terjatve ni mogoče obravnavati v okviru pobotnega ugovora (razlogi na koncu 9. strani pritožbene odločbe). Neutemeljene so torej revizijske trditve tožnikov o nejasnosti razlogov, zakaj je sodišče odškodninsko terjatev upoštevalo pri polovici plačane kupnine in tudi vsi procesni očitki v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru. Poleg tega bi te procesne očitke lahko uveljavljala le toženka, saj naj bi bile storjene v njeno škodo. Neutemeljen je tožničin ugovor zastaranja odškodninske terjatve, ker naj je toženka od kupcev ne bi nikoli uveljavljala. Toženki tega niti ni bilo treba, saj je v skladu s pogodbo škodo lahko poplačala z zadržano kupnino. Ne glede na to pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je toženka že v odgovoru na tožbo tožnika pojasnjevala, da naj bi šlo pri zadržanju kupnine za predpravdno pobotanje, izrecen pobotni ugovor pa je uveljavljala v vlogi s 6. 5. 1999. V kasneje začeti pravdni zadevi tožnice je izrecen pobotni ugovor uveljavljala že v odgovoru na tožbo z 12. 10. 2000. Višina odškodninske terjatve zaradi izgubljenega zaslužka je ugotovljena v znesku 9.783.480,00 SIT. Nobena od strank ne izpodbija presoje, da zadržani znesek polovice plačane kupnine 12.517.636,00 SIT ni v očitnem nesorazmerju s škodo (tretji odstavek 265. člena ZOR).

17. Neutemeljen je procesni očitek tožnikov, da naj bi ostalo neobrazloženo, zakaj je sodišče prisodilo večjo škodo od dejanske. Ustrezno je pojasnjeno, kakšna škoda je nastala in iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče sklepati, da naj bi sodišče upoštevalo večjo škodo od dejanske. Prav tako so jasni razlogi, zakaj niso prisojene zamudne obresti po preteku paricijskega roka: ker so do uveljavitve Obligacijskega zakonika večkrat presegle glavnico in so zato z 31. 12. 2001 nehale teči. 18. Toženka se v svoji reviziji poleg očitkov o materialnopravni presoji 6. člena pogodbe, na kar je bilo že odgovorjeno, osredotoča na tožbeni zahtevek (druge) tožnice. Z ugovori o pomanjkanju aktivne materialnopravne in tudi procesne legitimacije ne more uspeti. Pritožbeno sodišče se je pri zavrnitvi teh ugovorov sklicevalo na razloge prvostopenjskega sodišča in svojega sklepa v tej zadevi II Cp 649/2007 z 9. 5. 2007. Razloge tega sklepa je v svojih razlogih povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Kljub temu toženka v reviziji teh razlogov obrazloženo ne napada, temveč predvsem vztraja pri svojih stališčih. Revijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom obeh sodišč, da tožnica ima aktivno legitimacijo za izterjavo nanjo cedirane terjatve njenega očeta (prvi tožnik) do M. K.. Ker je tožnik v izvršilnem postopku dosegel rubež in prenos v izterjavo terjatve M. K. do toženke in nato svojo terjatev do istega dolžnika cediral tožnici, ima slednja tudi procesno upravičenje. Taka presoja ni v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – vsebinsko enako je določal tudi drugi odstavek 110. člena v času izdaje sklepa o izvršbi uporabljani Zakon o izvršilnem postopku), saj se položaj toženke kot dolžnikove dolžnice s tem ni poslabšal. Tožničino singularno nasledstvo je izkazano s cesijsko izjavo, na kateri je podpis cedenta notarsko overjen (primerjaj 24. člen ZIZ). Zmotno je stališče, da bi tožnica za izkaz procesnega upravičenja potrebovala poseben sklep izvršilnega sodišča, saj je bil izvršilni postopek takrat že pravnomočno končan. Dodati je še, da bi bila situacija enaka, če bi tožbo vložil najprej tožnik in bi nato šele med pravdo cediral terjatev (katere poplačilo zahteva iz zarubljene terjatve M. K. proti toženki) na tožnico. Ker za tak prenos terjatve v ZPP ni ovire, je tudi ni za čas pred vložitvijo tožbe. Toženka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je šlo le za rubež terjatve, ne pa tudi za njen prenos v izterjavo, ker mora izvršilno sodišče o tem izdati dva ločena sklepa. Morebitna nepravilnost je s pravnomočnostjo sklepa izvršilnega sodišča sanirana, iz samega sklepa tega sodišča pa jasno izhaja, da je šlo za oboje: za rubež in za prenos v izterjavo. Trditev o neobstoju terjatve v DEM, ker sta kupca morala plačevati obroke v tolarjih, pomeni sprenevedanje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz predloga za izvršbo in sklepa o izvršbi izhaja, da je zarubljena terjatev M. K. iz naslova vračila plačane kupnine zaradi razdrte pogodbe in da je bila kupnina dogovorjena v znesku 805.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (razlogi na 29. strani). Ta dogovor je treba upoštevati tudi pri vračanju plačil zaradi razdrte pogodbe. Zato v DEM izražena zarubljena terjatev ni neobstoječa terjatev in tudi ne kaka druga terjatev. Pristavek o valorizaciji zarubljene terjatve ne povzroča nedoločljivosti, temveč pomeni le, da se upošteva omenjeni srednji tečaj Banke Slovenije na dan vračila kupnine.

19. Revizijsko sodišče ugotavlja, da doslej obravnavane procesne kršitve in z njimi povezane kršitve ustavnih pravic niso podane in da sta tožnika dobila pravilne odgovore na vse svoje pomembnejše trditve. Le glede odločitve o procesnih obrestih je v reviziji prvega tožnika utemeljeno uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je verjetno prezrlo, da je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo tudi procesne obresti od zneska 102.463,67 EUR (kapitalizirane zamudne obresti do 31. 1. 2001) za čas od 16. 4. 2002. O tem je prvostopenjsko sodišče navedlo razloge na 51. strani svoje sodbe. Pritožbeno sodišče je ob delni spremembi tožniku prisodilo le 68.336,79 EUR (glavnice in do 31. 12. 2001 nateklih zamudnih obresti), zato je odločitev o zahtevanih procesnih obrestih vsebovana v zavrnilnem delu pritožbene sodbe. Razlogov za tako odločitev v pritožbeni sodbi ni in zato tudi ne opredelitve o pravilnosti ugotovitev in stališč prvostopenjskega sodišča v zvezi s procesnimi obrestmi. Izostanek razlogov o procesnih obrestih pomeni, da sodbe v tem manjšem delu ni mogoče preizkusiti.

20. Pravkar povedano pa ne velja za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku. V delu, v katerem je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve M. K. do toženke v višini 153.470,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2002, je bila njena tožba s sklepom zavržena, pritožbeno sodišče je njeno pritožbo proti temu sklepu zavrnilo, revizije proti sklepu pritožbenega sodišča pa tožnica ni vložila. Iz zavrnjenih tožbenih zahtevkov v izreku prvostopenjske sodbe pod II ne izhaja, da bi sploh uveljavljala procesne obresti, pa tudi iz razlogov prvostopenjske sodbe ne. Tožnica tega ni zatrjevala niti v svoji pritožbi. Zato je neutemeljen revizijski očitek o enaki procesni kršitvi glede procesnih obresti kot pri tožniku. Tudi sicer procesnih obresti v zvezi z zarubljeno terjatvijo M. K. proti toženki ne bi mogla uveljavljati, ker s sklepom o izvršbi iz leta 1997 že pojmovno niso mogle biti zajete tudi procesne obresti od leta 2002 dalje. Če bi tožnica uveljavlja procesne obresti od nanjo cedirane terjatve do M. K., pa poseben odgovor niti ne bi bil potreben, saj ta terjatev (24.000 DEM v tolarski vrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od leta 1991 in 1992 dalje) daleč presega iz zarubljene terjatve prisojeni znesek 68.336,79 EUR (izračun na 12. strani pritožbene sodbe).

21. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 377., 378. in prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot v izrekih te odločbe, kar zajema tudi priglašene revizijske stroške tožnice in toženke, ki v revizijskem postopku nista uspeli. Tožnikov uspeh pa je minimalen in s tem delom niso nastali posebni pravdni stroški (prvi, tretji in četrti odstavek 165. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP).