Jedro

Posebna ureditev obročne prodaje velja za premične stvari, kar pa ne pomeni, da se nepremičnina ne bi smela prodajati na obroke. Vendar določbe ZOR o prodaji na obroke veljajo samo za prodajo premičnih stvari na obroke.

Tožnici za vmesni ugotovitveni zahtevek ni potrebno izkazovati pravnega interesa, pač pa le prejudicialnost, ki nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbama I.K. in tožene stranke se delno ugodi in se sodba - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ta točka v celoti pravilno glasi: „Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke A. K. proti toženi stranki v znesku 68.336,79 EUR.

Ugotovi se, da terjatvi tožene stranke proti tožeči stranki A. K. v znesku 26.117,55 EUR in v znesku 20.412,86 EUR ne obstajata.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A. K. plačati 68.336,79 EUR, v roku 15 dni.

V preostalem delu se zahtevek tožeče stranke A. K. zavrne.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“ - v II. točki izreka delno spremeni tako, da se ta točka v celoti pravilno glasi: „Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke I. K. proti toženi stranki v znesku 68.336,79 EUR.

Ugotovi se, da terjatvi tožene stranke proti tožeči stranki I. K. v znesku 26.117,55 EUR in v znesku 20.412,86 EUR ne obstajata.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki I. K. plačati 68.336,79 EUR, v roku 15 dni.

Kar zahteva tožeča stranka I. K. več ali drugače, se zavrne.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“ Sicer se pritožbi tožnice I. K. in tožene stranke ter v celoti pritožba tožnika A. K., zavrnejo in sodba v preostalem nespremenjenem delu potrdi, potrdi pa se tudi odločitev sodišča prve stopnje v 4. odstavku sklepa.

II. Tožnik A. K. je dolžan toženi stranki povrniti 2.539,97 EUR pritožbenih pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna tožnici I. K. povrniti pritožbene pravdne stroške v višini 208,64 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik A. K. sam nosi svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 16.9.2008 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tožene stranke za združitev pravde z gospodarsko zadevo opr. št. VIII Pg 89/2004 zavrne; dovolilo objektivno spremembo tožbe tožeče stranke I. K., ki se nanaša na 4. tožbeni zahtevek uveljavljan z vlogo z dne 28.1.2008; tožbo zavrglo v delu, v katerem tožeča stranka A. K. zahteva, da mu tožena stranka plača glavnico v znesku 3.790,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.4.2002 do plačila; tožbo zavrglo v delu, v katerem tožeča stranka I. K. zahteva, da sodišče ugotovi obstoj denarne terjatve M. K. do tožene stranke v višini 153.470,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.692,19 EUR za čas od 1.1.2002 do plačila, in razsodilo po tožbi tožnika A. K.: - da se ugotovi obstoj terjatve tožnika proti toženi stranki v znesku 153.341,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 102.463,67 EUR za čas od 16.4.2002 do plačila - da se ugotovi, da terjatvi tožene stranke proti tožniku v znesku 26.117,55 EUR in v znesku 20.412,86 EUR ne obstajata - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati glavnico v znesku 153.341,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 102.463,67 EUR za čas od 16.4.2002 do plačila - da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za plačilo glavnice 4.769,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.4.2002 do plačila, za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 50.877,93 EUR za čas od 11.4.2002 do plačila in od

102.463,67 EUR za čas od 11.4.2002 do 15.4.2002 - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 11.394,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; po tožbi tožnice I. K. zavrnilo tožbene zahtevke: - da se ugotovi, da v pobot ugovarjana odškodninska terjatev tožene stranke ne obstaja

- da je tožena stranka dolžna iz denarne terjatve ugotovljene v 1. točki tožbenega zahtevka poplačati tožeči stranki denarno terjatev do M. K. v znesku

91.266,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 87.279,65 EUR za čas od

1.1.2002 dalje do plačila, v roku 15 dni - da je tožena stranka dolžna poplačati tožnici njeno denarno terjatev do M. K. v znesku 81.793,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

62.380,54 EUR za čas od 1.1.2002 do plačila in sicer je to terjatev dolžna poplačati največ do višine po poplačilu terjatve iz 3. točke izreka sodbe preostalega zneska denarne terjatve iz 1. točke izreka sodbe, v roku 15 dni - da je tožena stranka dolžna tožnici plačati njene pravdne stroške, in - odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati 2.430,88 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti odločbi so se pravdne stranke pravočasno pritožile.

Tožnik A. K. se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 4. odstavku I. točke izreka sodbe „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo v delu glavnice in obresti in sicer za čas po 1.1.2002, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 300/04 z dne 2.3.2006. S tem pa se tožnik ne strinja. Sodišče bi moralo uporabiti določbe OZ – A, ki prepovedi obrestovanja nad višino glavnice ne pozna. Umestitev določbe 376. člena OZ v odsek, ki vsebuje pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, je bila redakcijska napaka, kar kaže prav novela OZ – A, ki je črtala 376. člen OZ in v 382.a členu posebej določila, da to pravilo velja samo za pogodbene obresti. Upniki denarnih terjatev, za katere se uporablja ZOR, so v neenakopravnem in v slabšem položaju od vseh tistih upnikov, pri katerih zamudne obresti do uveljavitve OZ – A niso dosegle glavnice in to ne glede na to, ali njihove terjatve izvirajo iz časa pred ali po uveljavitvi OZ. Za takšno razlikovanje ni najti razumnega razloga in je takšna ureditev v neskladju z ustavo. Pritožbeno sodišče bi moralo v tej smeri predlagati ustavno presojo sedaj obstoječe ureditve. Navaja še, da kolikor pritožbeno sodišče ne bi sprejelo pravne kvalifikacije sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za prodajo na obroke in posledično ničnost določbe 6. člena sporne prodajne pogodbe na podlagi 551. člena ZOR, tožnik izraža nestrinjanje z razlogi izpodbijanja sodbe glede uveljavljane ničnosti sporne prodajne pogodbe, ker ni bila sklenjena v dogovorjeni obliki (strani 31 in 32 obrazložitve) in zaradi oderuštva (strani 34 do 36 obrazložitve) ter glede uveljavljanja ničnosti 6. člena sporne prodajne pogodbo po določbi 103. člena ZOR. Do slednjega se sodišče prve stopnje (ker je ničnost 6. člena presojalo po določbah 542. do 551. člena ZOR) ni opredelilo. Določbe o zadržanju polovice plačane kupnine, ni mogoče interpretirati tako, kot jo je sodišče prve stopnje „drugo polovico pa si sme zadržati kot odškodnino za škodo, ki bi ji zaradi neizpolnjevanja obveznosti zakoncev K. nastala“ (2. odstavek, stran 39 obrazložitve). Iz nadaljevanja 6. člena pogodbe je razvidno, da je prodajalec upravičen od kupca terjati „tudi celotno nastalo škodo“. Torej poleg polovice kupnine še celotno škodo. Takšno določilo pa je že samo po sebi nemoralno in mu sodišče ne bi smelo dati pravnega varstva. Kupca sta bila v spornem pogodbenem razmerju izrazito nezavarovana in brez vsake pravne podpore. Bila sta neizkušena v tovrstnih pravnih poslih in lahkomiselna. Tožnik je v postopku navedel tako objektivne kot subjektivne elemente oderuštva, predlagal je tudi ustrezne dokaze, med njimi zaslišanje kupcev. napačen je tudi zaključek sodišča, da med pogodbenimi strankami ni bilo dogovorjeno, da je notarski zapis prodajne pogodbe pogoj za njeno veljavnost. Sodišče ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank oziroma je o neobstoju dogovora zaključilo zgolj iz izpovedbe priče P. P. v nekem drugem postopku, kjer se o tem vprašanju sploh ni kontradiktorno razpravljalo, ni pa zaslišalo kupca. V tem obsegu je dejansko stanje ostalo neraziskano.

Tožnica I. K. se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 4. odstavku izreka sklepa, v celoti pa zoper sodbo v II. točki izreka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa sklep v tem delu in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zakon ne določa načina izterjave prenesene terjatve, prav tako ne določa, kako mora biti formuliran tožbeni zahtevek. Tožnica nima pravne podlage, da bi s tožbo zahtevala več, kot ji je bilo preneseno v izterjavo, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica tožiti na plačilo celotne prenesene terjatve. S tožbo je zahtevala plačilo zneska, ki ustreza njeni terjatvi, iz dejanske podlage tožbe pa je razvidno, da plačilo tega zneska zahteva iz naslova zarubljene in v izterjavo prenesene terjatve. Sodišče prve stopnje zato tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti. Sodišče niti ni navedlo jasnih razlogov in pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka v III. točki tožbenega predloga. Ker je tožena stranka ugovarjala višini prenesene terjatve in ugovarjala v pobot svojo terjatev, je tožnica postavila dodatni ugotovitveni zahtevek o obstoju in višini prenesene terjatve. S sklepom je sodišče prve stopnje ta del tožbe nepravilno zavrglo. Tožnica je izkazala ugotovitveni interes, izrek sodbe pa ima v primeru pobotnega ugovora v vsakem primeru tročlenski izrek. Sodišče bi moralo presojati ničnost 6. člena prodajne pogodbe tudi na podlagi 103. člena ZOR, pa tega ni storilo. Kolikor pritožbeno sodišče ne bo sprejelo razloga ničnosti tega člena iz razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, bo moralo sporno določilo presojati tudi po določbi 141. člena ZOR in kot rečeno 103. člena ZOR. Določilo, da tožena stranka lahko uveljavlja povračilo celotne škode, poleg tega pa obdrži polovico vplačane kupnine, je nemoralno. Kupca sta bila v spornem razmerju nezavarovana in brez vsake pravne podpore, bila sta neizkušena v tovrstnih pravnih poslih in lahkomiselna, ker sta verjela toženi stranki, da jima bo pogodbo prebral in ju o posledicah poučil notar. Sodišče ni zaslišalo kupcev in ni navedlo razumnih razlogov, zakaj njuno zaslišanje ni potrebno. Napačen je tudi zaključek sodišča, da med pogodbenimi strankami ni bilo dogovorjeno, da je notarski zapis prodajne pogodbe pogoj za njeno veljavnost. Volje pogodbenih strank sodišče ni ugotavljalo, temveč je o neobstoju dogovora zaključilo zgolj iz izpovedbe priče P. P. v nekem drugem postopku, ni pa zaslišalo kupcev, kar je tožnica predlagala. Dejansko stanje je bilo v tem obsegu zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka je na to pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, torej zoper izrek v 1., 2., 3. in 5. odstavku I. točke izreka sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo in pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma ga prizna le glede razlike med zneski kot so razvidni iz obrazložitve pritožbe. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je 6. člen prodajne pogodbe ničen iz razlogov določb 542. do 551. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (ki obravnava prodajo na obroke). Gre za določbe ZOR, ki se uporabljajo le za prodajo na obroke premične stvari. 1. odstavek 542. člena ZOR je jasen. Tudi stališče teorije je popolnoma jasno (Stojan Cigoj; komentar k 522. členu Obligacijskega zakonika – OZ). Tudi stališče sodne prakse je jasno (npr. odločba VSL II Cp 1179/98). Vse odločbe Vrhovnega sodišča RS se pri uporabi 542. do 551. člena ZOR nanašajo na premične stvari. Iz vseh komentarjev in odločb izhaja, da je obročna prodaja nepremičnin sicer dovoljena, vendar pa zanjo ne veljajo določbe 542. do 551. člena ZOR. Določba 6. člena torej ni nična. Odstop od pogodbe je zakrivila tožeča stranka oziroma njena pravna prednika in je glede posledic odstopa od pogodbe potrebno uporabiti pogodbeno ureditev 6. člena. Določba 6. člena prodajne pogodbe ne more biti nična. Glede na določbo 109. člena ZOR se na ničnost pazi po uradni dolžnosti. S sodbo VS RS II Ips 677/2001 je bilo v zvezi s tem že odločeno. Ni si mogoče predstavljati, da Vrhovno sodišče RS pogodbe ne bi presojalo tudi z vidika določbe spornega 6. člena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila z dopisom z dne 17.6.1997, odstop pa je začel učinkovati 18.6.1997. Tožena stranka vztraja pri navedbah glede datuma odstopa, ki jih je podala v vlogi z dne 7.7.2008, kjer za datum učinkovanja odstopa šteje 16.9.2008. Sicer pa je razlogovanje sodišča prve stopnje s tem v zvezi protislovno. Po eni strani ugotavlja, da je odstop neveljaven, po drugi strani, da sta kljub temu obe pogodbi razvezani. To pa je nemogoče – če je odstop neveljaven, potem pogodbi veljata, tožnika pa ne moreta uveljavljati zahtevkov iz neveljavnega odstopa od pogodbe. Lahko bi imela le izpolnitveni zahtevek. V skladu z določbo 6. člena prodajne pogodbe, je torej tožena stranka upravičena zadržati 50 % plačane kupnine, to je znesek 6.258.818,00 SIT (protivrednost 67.172,00 DEM) po stanju na dan 16.9.1997. Tožena stranka šteje za datum zapadlosti zahtevka na vrnitev polovice vplačane kupnine datum, ko so učinki razveze pogodbe nastali, 16.9.1997. Tožnik bi bil torej upravičen do druge polovice kupnine v isti višini, 6.258.811,00 SIT z obrestmi od 16.9.1997 dalje. Vendar je tožena stranka zoper to terjatev uveljavljala pobotni ugovor iz naslova škode v višini 4.891.740,00 SIT (protivrednost 52.500,00 DEM) po stanju na dan 16.9.1997. Pri tem opozarja, da so zakonske zamudne obresti od 16.9.1997 do 1.1.2002 presegle glavnico in se zato ustavijo na dan 1.1.2002. Tožniku je torej največ priznati razliko med zneskom 6.258.811,00 SIT in zneskom 4.891.740,00 SIT po stanju na dan 16.9.1997. Pritožba tožnika A. K. ni utemeljena, pritožbi tožnice I. K. in tožene stranke sta delno utemeljeni.

O ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.1.1997 Razloge sodišča prve stopnje zakaj kupoprodajna pogodba z dne 20.1.1997 ni nična, pritožbeno sodišče v celoti sprejema (strani 30 – 36 sodbe). Kot je pritožbeno sodišče povedalo že v odločbi z dne 6.7.2005, sodba VS RS II Ips 677/2001 ne pokriva v celoti vseh ničnostnih razlogov kot sta jih uveljavljala tožnika v tej pravdi, zato je sodišče prve stopnje pravilno samo presojalo s strani tožnikov dodatno uveljavljane razloge ničnosti (ki se v zadevi III P 656/97, s katero je povezana odločba VS RS II Ips 677/2001, niso uveljavljali). Z zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba (in ne določba 6. člena te pogodbe) ni nična iz razloga oderuštva, se je pritožbeno sodišče prav tako strinjalo v odločbi z dne 6.7.2005 in tudi že v odločbi z dne 24.10.2001. Tožnika subjektivnih elementov oderuštva nista izkazala, niti nista postavila ustrezne trditvene podlage. Zaslišanje zakoncev K. (tudi zato) ni bilo potrebno. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z ničnostjo pogodbe zaradi oderuštva so prepričljivi, pravilni in zakoniti (141. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Enako velja za razloge o ničnosti pogodbe, ker ni bila sklenjena v dogovorjeni obliki. Sodišče prve stopnje se je upravičeno oprlo tudi na izpovedbo P. P. v zadevi III P 656/97, na naroku za glavno obravnavo dne 18.4.2001, saj se je nanje skliceval prav tožnik A. K.. Zaslišanje kupcev K. ni bilo potrebno, saj tudi morebitna njuna izpovedba o tem, da je bilo dogovorjeno, da bo prodajna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča (morebitna njuna takšna izpovedba, glede na ostale izvedene dokaze, ne bi mogla s stopnjo prepričanja izkazati obstoja takšnega dogovora – 1. odstavek 69. člena ZOR, 2. odstavek 70. člena ZOR).

O določilu 6. člena pogodb Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta določbi 6. člena kupoprodajne pogodbe in pogodbe o dolgoročnem kreditu, obe z dne 20.1.1997, nični, ker sta v nasprotju z določbami ZOR o prodaji na obroke, predvsem z določbo 2. odstavka 546. člena ZOR. Določili naj bi bili nični v celoti „saj posledice odstopa od pogodbe, ki so prav tako urejene v navedenem določilu, ne morejo ostati v veljavi ob ničnosti ureditve samega odstopa od pogodbe“. Takšen zaključek pa je materialnopravno napačen. Navedene določbe ZOR se nanašajo na pogodbena razmerja v zvezi s prodajo premičnih stvari, ne pa nepremičnin, kot je bilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje zato spornega razmerja ne bi smelo presojati ob uporabi omenjene določbe. Iz tega razloga navedeni pogodbeni določili torej nista nični.

Da določba 6. člena kupoprodajne pogodbe ni nična zaradi oderuštva, je pritožbeno sodišče povedalo že v prejšnjih svojih odločbah, sklicuje pa se tudi na že povedano v tej odločbi, v zvezi z ničnostjo celotne prodajne pogodbe iz tega razloga.

Pogodbeno določilo tudi ni nično, ker bi bilo v nasprotju z moralo ali prisilnimi predpisi (103. člen ZOR). Do tega vprašanja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče. Povedalo je, da je veljavno pogodbeno določilo, ki določa najvišji znesek odškodnine, če tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo in če za posamezen primer sam zakon ne določa kaj drugega (3. odstavek 265. člena ZOR). Pravilno je pojasnilo, da se pogodbeni stranki lahko dogovorita za najvišji znesek odškodnine, ki pripada pogodbi zvesti stranki, v primeru, da druga pogodbena stranka ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, pogodbi zvesti stranki pa je zato nastala škoda. Prav to pa so tožena stranka in zakonca K. dogovorili v določilu 6. člena kupoprodajne pogodbe. Med drugim je bilo tudi dogovorjeno, kdaj sta zakonca K. v zamudi s plačilom, zaradi česar sme tožena stranka odstopiti od pogodbe, zakoncema K. vrniti revalorizirano polovico plačanih plačil in kdaj, drugo polovico pa si sme zadržati kot odškodnino za škodo, ki bi ji zaradi neizpolnitve obveznosti zakoncev K., nastala (zadnji odstavek stran 38, 1. in 2. odstavek stran 39 sodbe). Takšni pogodbeni določili nista v nasprotju z moralo in ne s prisilnimi predpisi. V zvezi s tem bi se lahko pojavilo le vprašanje razlage določbe 6. člena kupoprodajne pogodbe (99. člen ZOR). Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo A. K. glede te določbe podala svojo razlago. Povedala je, kako je razumeti to določbo – če bi bila dejanska škoda višja kot 50 % vplačil, bi smel prodajalec zadržati le teh 50 % oziroma če bi bila dejanska škoda nižja od 50 % vplačil, bi lahko prodajalec uveljavljal le nižji znesek dejanske škode, preostanek pa bi moral vrniti kupcu. Takšno tolmačenje pa je v skladu z določbo 3. odstavka 265. člena ZOR in ni v škodo tožnikov. Da sta bila kupca nepremičnine, zakonca K., v zamudi s plačili obrokov kupnine, je nesporno. Glede na povedano je tožena stranka od pogodbe upravičeno odstopila. Učinke razdrte pogodbe so stranke pogodbe uredile delno drugače kot to določa zakon (132. člen ZOR) in sicer v (veljavnem) 6. členu kupoprodajne pogodbe. Tožena stranka je torej upravičena, da na račun škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja kupcev, zakoncev K., obdrži polovico vplačane kupnine. Do vprašanja ali je dolžna v primeru, da škoda ne doseže ene polovice vplačane kupnine, razliko vrniti kupcema, kot to sama zapiše v odgovoru na tožbo A. K. oziroma ali ima pravico do popolne odškodnine (torej tudi do razlike, ki presega eno polovico vplačane kupnine), glede na dodatno določbo 6. člena kupoprodajne pogodbe, da ima prodajalec v primeru, da kupca K. ne bosta izpolnila vseh pogodbenih obveznosti, upravičenje od kupcev terjati celotno škodo, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, saj do takšnih situacij, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni prišlo.

O odstopu od pogodb in o zapadlosti terjatve zakoncev K. Tožena stranka je torej od pogodb upravičeno odstopila. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zaključek, da je to storila z dopisom z dne 17.6.1997, pogodbi pa sta bili razvezani z dnem 18.6.1997 (ko sta zakonca K. dopis prejela). Vendar pa tega dne terjatev zakoncev K. še ni zapadla. Od tožene stranke takrat še nista imela pravice zahtevati tistega, kar sta plačala na račun kupnine. Tudi sama namreč obveznosti vrnitve tega kar sta prejela (6. člen kupoprodajne pogodbe), še nista izpolnila (122. člen ZOR). Nepremičnina je bila vrnjena toženi stranki šele po sodni deložaciji 26.9.1997, kar je med pravdnimi strankami nesporno. Takrat sta šele tudi sama imela pravico zahtevati vrnitev tistega, kar sta dala. Temu dnevu zapadlosti tožnika nista ugovarjala, tožnica I. K. je večkrat sama izpostavila, da je terjatev zakoncev K. zapadla z dnem deložacije (npr. pripravljalna vloga z dne 17.3.2005, list. št. 31 spisa po tožbi tožnice), enako tudi tožnik A. K. (npr. pripravljalna vloga z dne 9.4.2008, list. št. 412 združenega spisa). V pritožbi tožena stranka ne vztraja več pri uporabi pogodbenega določila o vrnitvi (revalorizirane) vplačane kupnine šele v roku 8 dni po tem, ko je tožena stranka prodala nepremičnino. Kot datum zapadlosti terjatve zakoncev K. šteje dan 16.9.1997. Ker je to v korist tožnikov, je pritožbeno sodišče sprejelo kot dan zapadlosti terjatve zakoncev K., dan 16.9.1997. O višini terjatve zakoncev K. do tožene stranke Nesporno med pravdnimi strankami je, da sta zakonca K. toženi stranki plačala 268.688,00 DEM v tolarski protivrednosti, kar na dan 16.9.1997 znese 25.035.272,00 SIT. Vsak od zakoncev K. bi bil torej od tožene stranke upravičen zahtevati vrnitev 12.517.636,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 dalje). Ker pa je bila v kupoprodajno pogodbo vnešena določba 6. člena, ima tožena stranka pravico obdržati 50 % od teh zneskov (škoda je toženi stranki namreč nedvomno nastala, kot bo to razvidno iz nadaljevanja), torej 6.258.818,00 SIT, skupaj 12.517.636,00 SIT. V. in M. K. imata tako terjatev do tožene stranke, vsak v višini 6.258.818,00 SIT oziroma vsak do vrnitve ¼ tistega, kar sta plačala (v nadaljevanju bo namreč razvidno tudi, da škoda tožene stranke ni bila višja od ½ vplačane kupnine).

O škodi tožene stranke Tožena stranka je v nadaljevanju postopka (po tretji razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje) vztrajala, da je upravičena, da obdrži ½ plačane kupnine v skladu z določbo 6. člena kupoprodajne pogodbe (kar je sicer napačno uveljavljala s pobotnim ugovorom) in v pobot ugovarjala le še škodo iz naslova izgubljenega dobička. Uveljavljala je izgubljeni dobiček v višini 105.000,00 DEM (v tolarski protivrednosti na dan 16.9.1997 je to 9.783.480,00 SIT), ki predstavlja razliko med nabavno ceno za nepremičnino 700.000,00 DEM in v razdrti pogodbi dogovorjeno ceno 805.000,00 DEM. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je tožena stranka dobiček v zatrjevanem obsegu utemeljeno pričakovala in je to (poslovna) škoda, ki je toženi stranki nedvomno nastala in to že z odstopom od pogodbe (in ne šele s predvidenim iztekom pogodbe v letu 2002, kot je to menil tožnik). Glede na navedeno je neutemeljen tudi ugovor tožnikov, da bi bilo potrebno odškodnino zmanjšati za uporabnino za čas od 26.9.1997 do maj 2001 (glej navedbe tožnika na glavni obravnavi 12.2.2007).

Sklepno po tožbi A. K. Tožena stranka ima torej pravico do povrnitve škode 9.783.480,00 SIT (po stanju na dan 16.9.1997). Z veljavnim pogodbenim določilom so se stranke pogodbe dogovorile za najvišji znesek odškodnine v višini ½ (vplačane) kupnine, ki je 12.517,636,00 SIT (po stanju na dan 16.9.1997). Po mnenju pritožbenega sodišča tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo (3. odstavek 265. člena ZOR). Tožena stranka je torej upravičena, da obdrži ½ vplačane kupnine. Zakonca K. pa imata torej pravico do vrnitve preostale ½ vplačane kupnine, torej vsak do vrnitve 6.258.818,00 SIT. Glede na odstop te terjatve V. K. tožniku, je to znesek do katerega je upravičen tožnik A. K. in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 dalje. Glede teka obresti je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I 300/04 z dne 2.3.2006 v zvezi z odločbo U-I 267/06 z dne 15.3.2007. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 2. odstavku stran 50 sodbe in sprejema tudi njegov zaključek, da na omejitev teka obresti ne vpliva dejstvo, da je bilo določilo 376. člena OZ črtano na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika, Uradni list RS št. 40/2007 – OZ – A, ki velja od 22.5.2007 dalje. Pritožbeno sodišče je napravilo obračun zakonskih zamudnih obresti do 1.1.2002 in ugotovilo, da je vsota zapadlih in neplačanih obresti na ta dan že presegla glavnico. Do tega dne natekle obresti znašajo 10.117.411,31 SIT. Obresti so torej po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ – A ne morejo teči znova (primerjaj odločbo US RS Up – 227/05). Skupaj je tako tožnik A. K. upravičen do 16.376.229,31 SIT oziroma do 68.336,79 EUR.

Terjatvi, ki jih je tožena stranka ugovarjala v pobot, pa glede na povedano, ne obstajata. Določbo 6. člena kupoprodajne pogodbe je upoštevati kot materialno pravo (ne gre torej za pobotni ugovor), do kaj več od tega, da obdrži ½ celotne vplačane kupnine, pa tožena stranka ni upravičena (saj ji višja škoda ni nastala).

Pritožbeno sodišče je torej glede na vse povedano pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo kolikor se nanaša na tožnika ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa njeno pritožbo in v celoti pritožbo tožnika A. K., zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (358. in 353. člen ZPP). Poseglo je tudi v odločitev o pravdnih stroških, glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank in odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, glede na to, da je tožnik sedaj uspel s polovico tožbenega zahtevka (2. odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 85.004,81 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Toženi stranki gre 1.500 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov je 30 točk in 20 % DDV je 300 točk, skupaj torej 1.830 točk ali 839,97 EUR. Upravičena je tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v višini 1.700,00 EUR. Te stroške ji je dolžan plačati tožnik v roku 15 dni po prejemu sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

O tožbi tožnice I. K. Pritožba tožnice zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, v katerem je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve M. K. do tožene stranke v višini 153.470,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 98.692,19 EUR za čas od 1.1.2002 do plačila, je neutemeljena. V tem delu je tožnica postavila vmesni ugotovitveni zahtevek (3. odstavek 181. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu zavrglo, češ, da tožnica zanj nima pravnega interesa, saj je njen zahtevek že zapadel in torej lahko toži na izpolnitev dajatvenega zahtevka. Takšno razlogovanje pa je v zvezi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom napačno. Tožnici za takšen zahtevek ni potrebno izkazovati pravnega interesa, pač pa le prejudicialnost, ki nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa. Vendar je odločitev o zavrženju kljub temu pravilna. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je enaka kot vsebina ugotovitvene tožbe – iti mora torej za pravico ali pravno razmerje, ne more pa se z njim zahtevati ugotovitev nekega dejstva (primerjaj komentar k 181. členu ZPP, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006). Prav to pa zahteva tožnica z zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve M. K. do tožene stranke v določeni višini. V tem obsegu je zato tožba nedovoljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, v 4. odstavku, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v pobot ugovarjana odškodninska terjatev tožene stranke ne obstaja, ker mora sodba v primeru pobotnega ugovora, že po zakonu vsebovati odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila ugovarjana v pobot (2. odstavek 324. člena ZPP), zato je takšen zahtevek tožnice nepotreben in nesmiseln. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da torej za takšen zahtevek tožnica nima pravnega interesa in bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tudi v tem obsegu zavreči. Vendar pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo, saj v konkretnem primeru odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka namesto o zavrženju tožbe v tem obsegu, ni v škodo tožnice.

Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna poplačati tožeči stranki njeno denarno terjatev do M. K. v znesku 81.793,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 62.380,54 EUR za čas od 1.1.2002 dalje do plačila in sicer največ do višine po poplačilu terjatve iz 3. točke izreka sodbe v zvezi z ugotovljeno denarno terjatvijo iz 1. točke tožbenega zahtevka, v roku 15 dni. Pravilno je ugotovilo, da je ugovor tožene stranke o zastaranju tega dela zahtevka, utemeljen. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišče prve stopnje, predvsem na straneh 53 in 54 sodbe. Za terjatev M. K. do tožene stranke velja 5-letni zastaralni rok, ki je začel teči v letu 1997. Plačilo terjatve, ki jo je pridobila na podlagi pogodbe o odstopu terjatve, sklenjene s S. K., pa je tožnica uveljavljala šele v letu 2008, ko je ta terjatev nedvomno že zastarala.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo zavrnilo in sodbo v 1. in 3. odstavku II. točke izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

Pač pa je delno utemeljena pritožba, kolikor se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v 2. odstavku II. točke izreka sodbe. Terjatev tožnice izhaja iz terjatve M. K. do tožene stranke, ki jo ima iz razdrtja kupoprodajne pogodbe. Glede ničnosti te pogodbe in ničnosti 6. člena pogodbe ter pogodbe o dolgoročnem kreditu ter glede ugotovitve obstoja in višine škode, ki je nastala toženi stranki zaradi razdrtja pogodbe (po krivdi kupcev K.), se pritožbeno sodišče sklicuje na že povedano. Tožena stranka je torej upravičena, da za pokritje njej nastale (poslovne) škode obdrži ½ vplačane kupnine, torej v razmerju do M. K. 1/4, to je znesek 6.258.818,00 SIT, M. K. pa bi bil upravičen do vrnitve istega zneska, torej prav tako do ¼ vplačane kupnine (enako kot V. K.).

A. K. kot upnik M. K., je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 525/96 z dne 10.1.1997, s katero je bilo razsojeno, da mu je toženec (dolžnik M. K.) dolžan plačati 24.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 745.400,00 SIT za čas od dne 30.11.1991 do plačila in od zneska 167.480,00 SIT za čas od 13.2.1992 do plačila, zoper dolžnika M. K., vložil predlog za izvršbo. Okrajno sodišče v Grosupljem je dne 2.10.1997 izdalo sklep o izvršbi opr. št. I 97/00907, s katerim je dovolilo izvršbo na podlagi navedenega izvršilnega naslova in sicer z rubežem denarne terjatve v višini 60.375,00 DEM (revalorizirana), ki jo ima dolžnik (M. K.) do drugega dolžnika (S.... d.o.o.), do višine terjatve upnika, to je 24.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 745.400,00 SIT od 30.11.1991 do plačila in od 167.480,00 SIT od 13.2.1992 do dneva plačila in stroškov pravdnega postopka v višini 69.050,00 SIT ter po sodišču odmerjenih stroškov tega izvršilnega postopka ter stroškov izvršilnega postopka v višini 42.450,00 SIT, ter s prenosom te terjatve v izterjavo upniku v znesku, ki je potreben za poplačilo njegove terjatve. To terjatev je A. K. dne 12.2.2000 odstopil I. K.. S tem ji je pripadlo upravičenje, da v pravdnem postopku izterja plačilo terjatve prenesene v izterjavo (1. odstavek 120. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje (strani 46 – 48 sodbe) za zaključek, da je takšno terjatev mogoče odstopiti in da tudi obstoji procesna legitimacija tožnice za sprožitev takšne pravde (primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.5.2007, II Cp 649/2007, list. št. 138 spisa P 1599/2007 – II). Tožnica ima pravico zahtevati od tožene stranke izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu (1. odstavek 120. člena ZIZ), torej v konkretnem primeru le znesek kot izhaja iz pravnomočne sodbe I P 525/96, tako kot to izhaja iz sklepa o izvršbi. Iz pravdnega postopka tudi povsem jasno izhaja, da tožnica izterjuje denarno terjatev M. K. do tožene stranke, v okviru s sklepom o izvršbi, priznanega ji zneska. Napačno je stališče sodišča prve stopnje (in tožene stranke), da bi morala tožnica izterjati celotno terjatev M. K. do tožene stranke. Pa tudi, če bi bilo dikcijo 1. odstavka 120. člena ZIZ razumeti tako, ni ovire, da upnik, v konkretnem primeru sedaj tožnica, ne bi mogla zahtevati manj od priznanega. Če bi zaradi tega dolžniku (M. K.) ali drugemu upniku, za čigar terjatev je sodišče zarubilo dolžnikovo terjatev, povzročila škodo, pa bi zanjo odgovarjala (124. člen ZIZ).

Tožnica torej zahteva izterjavo zneska 24.000,00 DEM oziroma 12.271,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 745.400,00 SIT od 30.11.1991 do plačila in od zneska 167.480,00 SIT od 13.2.1992 do plačila in znesek 42.450,00 SIT (izvršilni stroški) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2000 (vložitev tožbe) - primerjaj tožbo in „modifikacijo“ tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 19.4.2004. Obresti od zneska 745.400,00 SIT za čas od 30.11.1991 do 1.1.2002 (glede omejitve teka obresti glej že obrazloženo) znašajo 17.131.548,21 SIT, skupaj gre torej tožnici iz tega naslova 17.876.948,21 SIT. Obresti od zneska 167.480,00 SIT od 13.2.1992 do 1.1.2002 znašajo 3.638.718,71 SIT, skupaj gre torej tožnici iz tega naslova 3.806.198,71 SIT. Kot je bilo že večkrat povedano, gre M. K. ¼ vplačane kupnine, to je znesek 6.258.818,00 SIT. Tožničina terjatev torej daleč presega terjatev M. K. do tožene stranke. Ker pa več kot znaša ta terjatev tožnica od tožene stranke ni upravičena zahtevati, se dejansko pokaže, da ne glede na povedano, tožnica v resnici izterjuje celotno terjatev M. K. do tožene stranke.

Tudi tožnica torej od tožene stranke lahko zahteva le 6.258.818,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 do 1.1.2002 (¼ vplačane kupnine, ki odpade na M. K. ), to je 16,376.229,31 SIT oziroma 68.336,79 EUR.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu ustrezno spremenilo, sicer pa njeno pritožbo zavrnilo in v preostalem delu sodbo potrdilo (358. člen, 353. člen ZPP). Glede na spremenjeni uspeh tudi teh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi plačila pravdnih stroškov in odločilo, da pravdni stranki (I. K. in tožena stranka) sami nosita svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 154. člena ZPP). Priglašeni pritožbeni stroški s strani tožnice znašajo 208,64 EUR (taksa za pritožbo), ki jih ji je, glede na delni uspeh s pritožbo, dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker odgovor tožene stranke na njeno pritožbo, k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tožena stranka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).