Jedro

Tožnica je s tem, ko je neopravičeno izostala z dela, huje kršila obveznost opravljanja dela iz 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 3. 6. 2013 med tožečo stranko in toženo stranko, z dne 24. 11. 2014, nezakonita; da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 11. 2014 in ji traja od navedenega dne dalje, vsled česar jo mora tožena stranka v roku 5 delovnih dni pozvati na delovno mesto, ki ustreza njeni usposobljenosti ter ji za čas od 24. 11. 2014 do pravnomočnosti te sodne odločbe obračunati mesečna bruto nadomestila plač in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati mesečna nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, zapadlih v plačilo vsakega 5. v mesecu, dalje do plačila, v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče v celoti nekritično sledilo izpovedi A.A. in B.B., medtem ko je glede tožničine izpovedi poudarilo, da nasprotuje njeni trditveni podlagi. Na zaslišanju je od vidno zmedene tožnice zahtevalo točne datume in vsebino vsakega klica z A.A., kar je tožnico, tudi zaradi oddaljenosti dogodkov, še bolj zmedlo. Sodišče je neutemeljeno dalo poudarek diskrepanci med trditveno podlago in njeno izpovedjo. Ni se opredelilo do navedb tožnice, da dopisa direktorici ne bi poslala, če ji ne bi bil odobren neplačan dopust. Nadrejeni so čakali priložnost za odpoved. Sodišče je neutemeljeno navedlo, katera dejstva šteje za priznana, saj je tožnica navedbe tožene stranke zanikala. Sodišče se po eni strani opira na navedbe tožnice, da ji je bil dopust odobren za en teden, torej do 29. 10. 2014, po drugi strani pa tudi na izpoved A.A., da ji je dopust odobril le do konca tedna, torej do 24. 10. 2014 (petek) oziroma do 27. 10. 2014. Ni docela jasno, komu je verjelo. Zaključki sodišča, da je tožnica namerno izostala z dela, so napačni, saj je izkazala, da je bila od 21. 10. 2014 v stiku z nadrejenimi z namenom obveščanja o poteku odločanja o njeni pritožbi in zaradi urejanja dopusta. Glede kršitve v zvezi z žaljivo obdolžitvijo je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica menila, da jo B.B. šikanira, ker ji je rekel, da mora prinesti bolniški list in da bo morala v prihodnje priti v službo, četudi bo vložila pritožbo na ZZZS. Tožnica ni trdila, da ji je to rekel B.B., ampak A.A. Šlo je za obrambo pravic, četudi dopis ni zahteva za varstvo pravic. Na direktorico se je obrnila kot na nadrejeno B.B., iz dopisa je razviden klic na pomoč, žal je bil besednjak v navalu jeze neprimeren. Če bi želela škodovati časti in dobremu imenu, bi po podjetju razobesila anonimna pisma, ne bi se podpisala. Vse v dopisu (razen primerjave s Hitlerjem), je resnica. Ni imela namena škodovati časti in dobremu imenu. Sodišče je obrazložilo, da tožnica sama nosi svoje stroške, ker pa takšna odločitev v izreku ni vsebovana, o stroških ni odločeno. Predlaga, da pritožbeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Predmet spora je izredna odpoved z dne 24. 11. 2014 zaradi dveh kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). V odpovedi je navedeno, da je tožnica kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, ker je tožnica v dopisu z dne 10. 11. 2014, ki ga je poslala predsednici uprave C. d. d., navedla „B.B. uporablja iste metode kot nacisti pri iztrebljanju Židov“. V zvezi s tem ravnanjem se odpoved sklicuje na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 ter na Kodeks ravnanja skupine C., da imajo vsi zaposleni pravico, da so nadrejeni, podrejeni in sodelavci do njih pošteni, vljudni ter spoštljivi. Odpoved tožnici očita še, da je naklepno huje kršila delovno obveznost, ker je neopravičeno izostala z dela zaporedoma 14 delovnih dni, to je od 27. 10. 2014 do 14. 11. 2014. Nadrejenega ni obvestila, da je v bolniškem staležu niti ni napovedala oziroma se ni dogovorila za koriščenje letnega dopusta. Odpoved to kvalificira kot kršitev 33. in 36. člena ZDR-1 ter organizacijskih predpisov O bolniških odsotnostih in Ureditev delovnega časa.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi A.A. in B.B., namesto tožnici, saj ta sama zase navaja, da je bila vidno zmedena in da je prišlo do razhajanja med njenimi navedbami in izpovedjo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da so zaposleni zgolj čakali priložnost, da ji odpovejo pogodbo o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je iz dopisa z dne 20. 11. 2014 v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na izostanek z dela, pravilno sklepalo na dejstvo, da je A.A. tožnici obljubil le teden dni rednega dopusta, pri čemer je tožnica v dopisu še izrecno navedla, da gre za čas od 22. 10. 2014 do 28. 10. 2014. Četudi je nadalje v dopisu navedeno, da je bil ta dopust odobren z namenom, da bo ZZZS v tem času rešil pritožbo v zvezi s podaljšanjem bolniškega staleža, pa to ne kaže v smer, da je bil tožnici vse do odločitve o pritožbi odobren dopust. Zaradi pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnica od 29. 10. 2014 dalje ni imela dovoljenja za izostanek z dela, posledično niso pomembne njene navedbe o tem, zakaj meni, da ji je v tem obdobju vendarle bil odobren izredni neplačani dopust. 9. V nadaljevanju omenjenega dopisa je tožnica še navedla, da B.B. uporablja iste metode kot nacisti pri iztrebljanju Židov. V zvezi s to kršitvijo je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da se ta očitno nanaša na ravnanje B.B., ki naj bi tožnici rekel, da mora prinesti bolniški list in da bo morala v prihodnje priti v službo, četudi bo vložila pritožbo na ZZZS. Tožnica tako v pritožbi pravilno navaja, da ji tega ni rekel B.B., ampak A.A., vendar pa ta pomota sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost odločitve. Za presojo zakonitosti odpovedi v zvezi z navedeno izjavo namreč ni pomembno raziskovanje tožničinega namena - zakaj je podala sporno izjavo zoper čast in ime B.B., saj namerno škodovanje ni posebni znak kaznivega dejanja žaljive obdolžitve iz 160. člen Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), ki v prvem odstavku določa znake tako: Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu namenu.

10. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem razlogovalo o možni kvalifikaciji ravnanja po 158. členu KZ-1 (ki v prvem odstavku določa znake kaznivega dejanja razžalitve: Kdor koga razžali), na katerega odkazuje četrti odstavek 160. člena KZ-1, če storilec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Tega namreč tožnica ni dokazala in glede na vsebino sporne izjave niti ni mogla dokazati.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta izjava, ki je predmet odpovedi, prav tako ne kaže na obrambo tožničinih pravic iz delovnega razmerja. Drži pritožbena navedba, da v zvezi s to oceno ne more biti odločilno dejstvo, da dopis ni bil oblikovan kot zahteva za varstvo pravic. Ni pa pomembna navedba, da se je tožnica na direktorico obrnila kot na nadrejeno B.B., ker je šlo za klic na pomoč. Tudi upoštevaje celotno vsebino dopisa, je pravilen zaključek sodišča, da ni šlo za izražanje v obrambi svojih pravic. Ampak, kot že nakazano, te ugotovitve niso odločilne. Ker namreč ne pride v poštev uporaba 158. člena KZ-1 o razžalitvi, tudi ne pride v poštev uporaba četrtega odstavka tega člena, ki določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če tega ni storil z namenom zaničevanja.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi zgolj po podjetju razobešena anonimna pisma lahko kazala na to, da je tožnica želela škodovati časti in dobremu imenu B.B. Nenazadnje se tožnici ne očita vsebina celotnega dopisa, ampak le del dopisa, ki se nanaša na to, da B.B. uporablja iste metode kot nacisti pri iztrebljanju Židov. Zato tudi ni relevantna pritožbena navedba, da je vse v dopisu, razen te izjave, resnica.

13. Sodišče prve stopnje je resda napačno razlogovalo, katera dejstva šteje za priznana po 214. členu ZPP, ker naj tožnica ne bi prerekala navedb tožene stranke (o tem, da je A.A. rekla, da je po njenih izkušnjah za čas do odločitve o pritožbi bolniški stalež vedno podaljšan), saj je tožnica te navedbe izrecno in obrazloženo prerekala. Sodišče prve stopnje je ta dejstva, ki jih je napačno štela za priznana, nato vseeno še ugotavljalo z izvedenimi dokazi, kar pomeni da je saniralo napačno uporabo 214. člena ZPP. A tudi če tega ne bi storilo, postopkovna napaka ne bi bila pomembna za odločitev o pritožbi, saj se ne nanaša na odločilna dejstva.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica namerno izostala z dela. Pritožba to ugotovitev neutemeljeno izpodbija z navedbo, da je bila tožnica od izteka bolniškega staleža 21. 10. 2014 dalje v stiku z nadrejenimi z namenom obveščanja o poteku odločanja o njeni pritožbi in zaradi urejanja dopusta, saj ne gre za odpoved po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri je ključno vprašanje obveščanja (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti), ampak za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ker delavec naklepoma huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). In sicer je tožnica kršila najbolj splošno obveznost delavca iz delovnega razmerja – obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Relevantna podlaga za opredelitev kršene obveznosti je tudi v organizacijskih predpisih tožene stranke O bolniških odsotnostih in Ureditev delovnega časa.

15. Pač pa se odpoved in sodišče prve stopnje napačno sklicujeta tudi na kršitev obveznosti obveščanja (36. člen ZDR-1). Po tej določbi mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da tožena stranka s strani tožnice ne bi bila obveščena o vložitvi pritožbe zoper odločbo o zaključenem bolniškem staležu ter tudi o tožničinem čakanju na odločitev o pritožbi. Zato ni možen zaključek, da je kršila obveznost obveščanja. Je pa bilo tožnici očitno znano, kot že nakazano zgoraj, da je imela dovoljenje za odsotnost z dela le za en teden po zaključenem bolniškem staležu, za kasneje ne več, pa vseeno ni prišla na delo. Tožnica se je torej zavedala, da od 29. 11. 2014 do 14. 11. 2014 nima bolniškega staleža, da nima odobrenega koriščenja letnega dopusta in tudi ne kakšnega drugega dovoljenja za izostanek z dela, pa je vseeno izostala z dela, torej neopravičeno in naklepno, kot ji utemeljeno očita odpoved.

16. Izredna odpoved je zakonita, čeprav je v njej kot prvi dan neopravičene odsotnosti naveden 27. 10. 2014, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo izostanek šele od 29. 10. 2014. To pomeni, da skupen čas izostanka ni bil 14, ampak 12 delovnih dni. Ker gre le za nekoliko krajši čas, ne pa npr. za bistveno krajše obdobje od očitanega trajanja izostanka, ta okoliščina ne spreminja ostalih pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tega odpovednega razloga, ki se nanaša na izostanek z dela. Tudi nima vpliva na ostale zaključke sodišča prve stopnje o zakonitosti podane odpovedi, npr. v zvezi z uporabo 109. člena ZDR-1. 17. Pritožba glede stroškov postopka neutemeljeno navaja, da o njih ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka, v izreku pa je zavrnilo njen stroškovni zahtevek, ki je bil predmet 4. točke tožbenega zahtevka. S tem je po vsebini odločilo, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka, četudi se izrek o stroških ne glasi točno tako.

18. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica zaradi neuspeha s pritožbo (154. in 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (41. člen ZDSS-1).