Jedro

Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je tožnica zavedala, da od 29. 11. 2014 nima bolniškega staleža, da nima odobrenega koriščenja letnega dopusta in tudi ne kakšnega drugega dovoljenja za izostanek z dela, pa je z dela kljub temu izostala, je zaključek, da izostanek z dela brez odobritve delodajalca in brez kateregakoli drugega zakonitega razloga, predstavlja namerno hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pravilen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 24. 11. 2014 in njen reintegracijski ter reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče dopis z dne 10. 11. 2014 presojati celovito in da ta predstavlja obvestilo predsednici glavne družbe v skupini A.., d. d., o izvajanju mobinga in šikanoznih dejanj s strani B. B. Tožnica naj bi želela le obvestiti odgovorne osebe o ravnanju B. B., ne pa škodovati njegovi časti in dobremu imenu. B. B. naj bi se z dopisom seznanil na nedovoljen način. V zvezi z ugotovljeno kršitvijo neupravičene odsotnosti z dela sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vprašanje, zakaj bi tožnica toženo stranko obveščala o poteku postopka pred Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) tudi po datumu, do katerega je imela dovoljenje za odsotnost z dela, če pa je vedela, da dovoljenja za nadaljnjo odsotnost nima. To naj bi dokazovalo trditev tožnice, da ji je tožena stranka dopust odobrila vse do prejema odločbe ZZZS. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do nekoinsistentnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je najprej ugotovilo, da je tožnica namerno izostala z dela, nato pa zaključilo, da je tožnica narobe razumela delodajalca in mislila, da ji je ta priznal izredni dopust. Prav tako naj se ne bi opredelilo do očitkov, da je tožena stranka tekom postopka prilagajala svoje navedbe, ko je najprej trdila, da je tožnica nadrejenega v zvezi z dopustom klicala šele 23. 10. 2014, čeprav se je kasneje, po telefonskih izpiskih, izkazalo, da ga je klicala že 21. 10. 2014. 4. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja in zaradi namerne hujše kršitve delovnih obveznosti. V okviru prve kršitve je tožena stranka tožnici očitala, da je s tem, ko je v dopisu, poslanemu predsednici uprave A., d. d. navedla, da „B. B. uporablja iste metode kot nacisti pri iztrebljanju Židov,“ storila kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (2). V okviru druge kršitve pa je tožena stranka tožnici očitala, da je neopravičeno izostala z dela zaporedoma 14 delovnih dni od 27. 10 2014 do 14. 11. 2014, kar naj bi predstavljalo namerno hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica najmanj od dne 29. 10. 2014 dalje ni imela dovoljenja delodajalca za izostanek z dela, za sporno obdobje pa ji tudi ni bil odobren bolniški stalež.

7. Revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano, dokazni zaključek sodišča pa tudi sicer temelji na pravilni uporabi 8. člena ZPP.

8. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nekonsistentnost v ugotovitvah. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožnica v telefonskem pogovoru z dne 6. 11. 2014 C. C. narobe razumela in mislila, da ji je ta za nazaj (in naprej) priznal izredni dopust, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je bila že najkasneje od 29. 10. 2014 dalje (ko še ni bila v zmoti), neupravičeno odsotna z dela. Zmota bi lahko bila relevantna le za obdobje tožničine odsotnosti od 6. 11. 2014 dalje, ne pa tudi za nazaj. Glede na ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je tožnica zavedala, da od 29. 11. 2014 nima bolniškega staleža, da nima odobrenega koriščenja letnega dopusta in tudi ne kakšnega drugega dovoljenja za izostanek z dela, pa je z dela kljub temu izostala (15. točka obrazložitve), je zaključek, da izostanek z dela brez odobritve delodajalca in brez kateregakoli drugega zakonitega razloga, predstavlja namerno hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pravilen.

9. Ker je odpoved utemeljena že iz tega razloga, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do revizijskih navedb v zvezi z očitano kršitvijo žaljive obdolžitve.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) (3).

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji.

(3)

Ur. l. RS št. 2/2004.