Jedro

Prvostopno sodišče je premalo upoštevalo, kako navedene povečane imisije in obremenitev okolja vplivajo konkretno na tožnico kot oškodovanko. Potrebno je upoštevati lego stanovanjske hiše oziroma oddaljenost od ceste. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje stoji hiša tožeče stranke šest metrov od osi ceste in dva metra od roba ceste in da gledajo na Cankarjevo ulico štiri okna spalnice in dnevne sobe. Glede na takšno oddaljenost doma tožeče stranke od vira imisij sodišče sploh ne dvomi v izpovedbo tožeče stranke o tem, da jo je bilo strah, da se bo hiša podrla, da se je cela hiša tresla, da je bilo stanovanje zaradi izpušnih plinov črno in vedno prašno. Iz navedenega tudi izhaja, da tožeča stranka utemeljeno ni mogla odpirati oken, da zaradi hrupa ponoči ni mogla spati. Zaradi vsega tega je deset let živela napeta in v stresu. Potrebno je upoštevati tudi osebne okoliščine stranke, predvsem dejstvo, da je živela sama, da je starejša oseba in da je bila cele dneve doma, kar kaže na to, da je dejansko ves čas bivala v obremenjenem okolju in da se je to upravičeno poznalo na njenem duševnem ravnovesju in kvaliteti življenja. Res je sicer, da čas prinaša razvojne spremembe in nedvomno povečan promet ter bolj obremenjujoč vpliv prometa tudi v drugih, predvsem urbanih okoljih, kar zahteva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba tožene stranke prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti tista prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več prenašati, saj jim Ustava RS in predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju. Glede na stopnjo tožničinih duševnih bolečin in neugodnosti ter časovno obdobje, v katerem je morala prenašati kvarne vplive povečanega prometa, je moralo pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeniti in odškodnino zvišati na celoto vtoževanega zneska (2,500.000,00 SIT), ki po oceni sodišča druge stopnje opravičuje ustrezno satisfakcijo v obliki primerne denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka sedaj namesto prisojene odškodnine 2,000.000,00 (dva milijona 00/100) SIT dolžna toženi stranki plačati odškodnino v znesku 2,500.000,00 (dva milijona petsto tisoč 00/100) SIT in ji povrniti pravdne stroške v višini 421.378,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijane obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške višini 50.325,00 (petdeset tisoč tristo petindvajset 00/100) SIT, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje, ki je odločalo samo o višini odškodnine, ker je bilo o temelju odškodninskega zahtevka že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo, toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino iz naslova nematerialne škode zaradi kršitve pravice osebnosti v znesku 2,000.000,00 SIT in zamudne obresti v višini 13,5% od 3.2.2002 do 27.6.2003 in zakonske zamudne obresti od 28.6.2002 do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 290.902,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 do plačila.

Zoper citirano sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala ustrezno spremembo sodbe v smislu popolne ugoditve tožbenemu zahtevku. Pritožba očita sodišču prenizko prisojeno odškodnino in premalo upoštevanje načela individualizacije ter standardov za tovrstne nepremoženjske škode.

Zoper obsodilni del sodbe vključno s stroškovno odločitvijo se je pritožila tožena stranka in sicer iz vseh v 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih razlogov, s pritožbenim predlogom, da drugostopno sodišče napadeno sodbo razveljavi in odstopi prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, podredno pa predlagala spremembo sodbe v smeri znižanja prisojene odškodnine. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi moralo obstoj in stopnjo tožnikove zatrjevane nepremoženjske škode ugotavljati s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke in skrbneje ugotavljati obstoj morebitnih sovzrokov za zatrjevano škodo, izvirajoč iz sfere tožeče stranke (ali je tožeča stranka storila vse, da bi omilila negativni vpliv imisij), tudi s pomočjo izvedenca gradbene stroke, pri ugotavljanju stopnje škode pa bi bilo potrebno imeti v uvidu splošen civilizacijski napredek, ki je povzročil povečanje prometa tudi v drugih krajih in posledično večjo toleranco pri prenašanju negativnih vplivov. Pri določitvi višine odškodnine pa bi po mnenju tožeče stranke prvostopno sodišče moralo v večji meri upoštevati okoliščine na strani tožeče stranke in odškodnino v večji meri individualizirati v objektivnem in tudi subjektivnem smislu. Pritožbenemu sodišču je tudi predlagala, da v izogib nepotrebnim postopkom in večjim pravdnim stroškom vzorčno odloči v eni od več zadev, o katerih je glede temelja že bilo odločeno s pravnomočno vmesno sodbo.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke oporekala navedbam tožene stranke iz njene pritožbe in predlagala zavrnitev te kot neutemeljene.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je v celoti utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve. Ob uradnem preizkusu zadeve je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki bi jih sodišče moralo upoštevati (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom - ZPP). Ne more se strinjati s pritožbenimi trditvami, da prvostopno sodišče ni ustrezno utemeljilo svojih zaključkov, s čimer je tožena stranka smiselno očitala kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Po prepričanju pritožbenega sodišča se je prvostopno sodišče opredelilo do vseh navedb tožene in tožeče stranke, ki so bile pomembne za rešitev spora in jasno ter povsem argumentirano in logično obrazložilo razloge svoje odločitve. V celoti se sodišče druge stopnje pridružuje dejanskim zaključkom prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva.

Sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke, da bi o pritožbah zoper sodbe, s katerimi je prvostopno sodišče odločalo o višinah tožbenih zahtevkov, odločalo v vzorčnem postopku, saj je potrebno višino odškodnine individualizirati in v vsakem posameznem primeru upoštevati specifične okoliščine posameznega tožnika, ki vplivajo na njeno višino.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v posledici dejstva, da je tožena stranka ulico, v kateri živi tožeča stranka spremenila v severno magistralno cesto, po kateri poteka poleg mestnega in lokalnega prometa še ves mednarodni tranzit z vzhodno Evropo. Zaradi povečanega prometa je trpela vsakodnevne močne vibracije, tresljaje, hrup, onesnaženost okolja z izpušnimi plini in težkimi kovinami. Omenjene imisije so trajale štiriindvajset ur na dan, zato je trpela duševne bolečine. Prvostopno sodišče je s sodbo opr. št. P 83/98, ki jo je s sodbo opr. št. I Cp 1744/2003 potrdilo Višje sodišče v Mariboru odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožeči stranki za škodo, ki ji je nastala, zato je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo odločalo le še o višini tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje se tako ni spuščalo v obravnavanje pritožbenih navedb tožene stranke v tistem delu, kjer v svojih navedbah še prehaja delno na sam temelj tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je že z vmesno sodbo, s katero je odločalo o temelju tožbenega zahtevka in ki je že pravnomočna, ugotovilo, da povečan promet povzroča prekomerne imisije, iz katerih je tožeči stranki nastala škoda, ki presega normalne meje, zato so pritožbena izvajanja tožene stranke o tem, da sodišče ni ugotavljalo, katera škoda je tista, ki presega normalne meje, pravno neupoštevna.

Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče pribaviti mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil, kakšno škodo v obliki okvare zdravja je utrpela tožeča stranka. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožeča stranka ni zatrjevala okvare zdravja, ampak duševne bolečine zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet, zaradi česar ni mogla živeti v zdravem in mirnem življenjskem okolju. Za presojo ali je takšen prikaz tožeče stranke o nelagodju kot vsebini zatrjevanih duševnih bolečin utemeljen, zadostuje že, v kolikor sodišče z vidika življenjsko izkustvenih sklepanj oceni, ali verjame prikazu oškodovanke, da glede na zatrjevane objektivne kvarne vplive takšno nelagodje res trpi. Po oceni sodišča druge stopnje bi bilo potrebno izvedenca medicinske stroke postaviti v primeru, ko bi oškodovanka zatrjevala izrazito porušitev duševnega ravnovesja, ki bi se kazala kot okvara zdravja (npr. duševna bolezen, motnja,...), kar pa v danem primeru ni podano.

Pritožba tožene stranke graja tudi, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka storila vse za zmanjšanje škode in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju. V odgovor tem trditvam, drugostopno sodišče pojasnjuje, da določbe omenjenega zakona sicer res prostorskim načrtovalcem, investitorjem in izvajalcem gradbenih del pri izdelavi prostorskih, urbanističnih in zazidalnih načrtov ter pri načrtovanju in izvajanju gradenj nalagajo, da morajo upoštevati predpisane tehnične in druge normativne vrednosti za izolacijo stavb pred hrupom, vendar je bila stavba tožeče stranke zgrajena leta 1966, tako tožeča stranka ni bila dolžna računati, da bo čez trideset let v njeni neposredni bližini potekala magistralna cesta in računajoč na to, izolirati ali adaptirati stavbo sedanjim okoliščinam primerno, s čimer bi ji nastali dodatni stroški. Da pa tožeča stranka že samega objekta ob gradnji ne bi gradila v skladu s tedaj veljavnimi merili in standardi glede gradnje objektov, pa tožena stranka ni z ničemer izkazala. Njen pritožbeni predlog o pritegnitvi izvedenca gradbene stroke v pritožbenem postopku pa je prepozen. Nasprotno, tožena stranka bi morala poskrbeti za ustrezne ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje hrupa, glede na to, da gre za krajevno neobičajne in prekomerne imisije zaradi povečanja prometa, ki jih je sama povzročila, brez soglasja stanovalcev ob Cankarjevi cesti. Omenjena dolžnost tudi izrecno izhaja iz Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, ki povzročitelje čezmerne obremenitve že obstoječih prometnih infrastrukturnih objektov in naprav zavezuje k prilagoditvi zahtevam iz 7. člena citirane uredbe od 28.7.1999. Vendar pa dejstvo, da omenjena dolžnost zavezuje toženo stranko šele od 28.7.1999 dalje, ne pomeni, da je zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjevala okolje oziroma lahko vanj neomejeno posegala s tovrstnimi imisijami.

O višini tožbenega zahtevka: Tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), to je zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Kot je že drugostopno sodišče pojasnilo, lahko povečan intenziven hrup, onesnažen zrak in močni tresljaji bistveno vplivajo na življenjske pogoje v določenem okolju in predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja, kot izhaja iz izpovedbe tožeče stranke pa tudi na njeno duševno ravnovesje.

Po pregledu zadeve je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je odškodnina določena na način, kot jo je prisodilo prvostopno sodišče, ob upoštevanju zakonskih meril (200. člen ZOR), neustrezno denarno zadoščenje. S tem v zvezi je soglašati s pritožbama obeh pravdnih strank, da je potrebno odškodnino individualizirati. Prvostopno sodišče je premalo upoštevalo, kako navedene povečane imisije in obremenitev okolja vplivajo konkretno na tožnico kot oškodovanko. Potrebno je upoštevati lego stanovanjske hiše oziroma oddaljenost od ceste. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje stoji hiša tožeče stranke šest metrov od osi ceste in dva metra od roba ceste in da gledajo na Cankarjevo ulico štiri okna spalnice in dnevne sobe. Glede na takšno oddaljenost doma tožeče stranke od vira imisij sodišče sploh ne dvomi v izpovedbo tožeče stranke o tem, da jo je bilo strah, da se bo hiša podrla, da se je cela hiša tresla, da je bilo stanovanje zaradi izpušnih plinov črno in vedno prašno. Iz navedenega tudi izhaja, da tožeča stranka utemeljeno ni mogla odpirati oken, da zaradi hrupa ponoči ni mogla spati. Zaradi vsega tega je deset let živela napeta in v stresu. Potrebno je upoštevati tudi osebne okoliščine stranke, predvsem dejstvo, da je živela sama, da je starejša oseba in da je bila cele dneve doma, kar kaže na to, da je dejansko ves čas bivala v obremenjenem okolju in da se je to upravičeno poznalo na njenem duševnem ravnovesju in kvaliteti življenja. Res je sicer, da čas prinaša razvojne spremembe in nedvomno povečan promet ter bolj obremenjujoč vpliv prometa tudi v drugih, predvsem urbanih okoljih, kar zahteva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba tožene stranke prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti tista prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več prenašati, saj jim Ustava RS in predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju. Glede na stopnjo tožničinih duševnih bolečin in neugodnosti ter časovno obdobje, v katerem je morala prenašati kvarne vplive povečanega prometa, je moralo pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeniti in odškodnino zvišati na celoto vtoževanega zneska, ki po oceni sodišča druge stopnje opravičuje ustrezno satisfakcijo v obliki primerne denarne odškodnine.

Tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice do osebnosti, zato v pritožbi tožene stranke vsebovana primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih sodišča prisoja za primere smrti bližnjega, ni ustrezna. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi, v zakonu ni podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko, tako, da obsega vsako psihično neugodje.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Pri tem je pritožbeno sodišče sledilo tudi utemeljeni pritožbeni graji odločitve o stroških glede nepravilnega izračuna uspeha. Ob upoštevanju prej tekočega enotnega postopka vseh oškodovancev iz iste podlage zoper toženo stranko in nato razdružitve tega kot tudi ob upoštevanju parcialnega stanja glede na različne faze prej enotne in nato posamičnih pravd, znašajo pravdni stroški za fazo postopka od združitve zadev do njene razdružitve, ki odpadejo na tožečo stranko za enega tožnika 140.000,00 SIT, na strani tožene stranke pa 30.000,00 SIT, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pred združitvijo zadev in po njihovi razdružitvi pa znašajo pravdni stroški tožeče stranke 281.378,00 SIT, tožene pa 211.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, ji je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena členom dolžna v celoti povrniti njene stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 421.378,00 SIT.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi četrte točke 358. člena ZPP in odločbo prvostopnega sodišča spremenilo, kot to izhaja iz točke I te sodbe.

Ker je tožeča stranka v celoti uspela s svojo pritožbo, ji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP, ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 50.325,00 SIT, ki predstavljajo stroške za pritožbo v višini 375 odvetniških točk, 2% materialne stroške in 20% DDV. Stroške v zvezi z vložitvijo pritožbenega odgovora, ki ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, pa ni mogoče označiti kot potrebne pravdne stroške, ki bi jih bilo mogoče naprtiti v breme druge pravdne stranke.