Jedro

Višina odškodnine. Določba 243. člena ZPP sodišču nalaga izvedbo dokaza z izvedenci v postopku določitve odškodnine zaradi kršitve pravic osebnosti takrat, ko duševne bolečine zaradi imisij prometa, ki presegajo tolerančni prag, prerasejo v duševne bolečine zaradi okvare zdravja, torej v zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se zavrne tudi pritožba tožeče stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 55.08 EUR v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR). Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki je tožnici nastala v obdobju od leta 1991 do marca 2000 na področju njenih osebnostnih pravic zaradi vibracij in prekomernega hrupa, povezanega s povečanim prometom skozi Mursko Soboto. Višji tožbeni zahtevek do zneska 2.500.000 SIT (10.432,31 EUR) je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo na zahtevani znesek 2.500.000 SIT, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi načela individualizacije odškodnine bi bilo treba, kot je tožena stranka že predlagala, angažirati izvedenca z ustreznim strokovnim znanjem. Izvedensko mnenje ni potrebno le v primerih, ko gre za izrazito porušenje duševnega ravnovesja z ugotovljeno okvaro zdravja, temveč tudi pri oceni stopnje neugodja zaradi različnih imisij. Pavšalno določanje odmene za duševne bolečine zaradi povečanih imisij ni sprejemljivo. Tožnica živi v urbanem okolju, kjer so imisije sestavni del vsakodnevnega življenja. Duševno trpljenje je dostikrat porojeno iz neprilagodljivega in preobčutljivega značaja posameznika. Ni sprejemljivo določanje višine odškodnine ob zatrjevanih duševnih bolečinah po prostem preudarku in na podlagi izpovedi in subjektivne ocene oškodovanke. Sodišče namreč ni usposobljeno za razumevanje psiholoških procesov. Iz tožničine izpovedi sicer izhaja, da je trpela določene nevšečnosti, vendar pa brez izvedenskega mnenja ni mogoče sklepati, da so te bile tako intenzivne, da bi ji zato pripadala odškodnina. Tožnica namreč ni izpovedala, da je potrebovala zdravniško pomoč. Glede temelja tožbenega zahtevka pa revizija postavlja tezo, da vmesna sodba o podlagi tožbenega zahtevka ne more utemeljevati odgovornosti tožene stranke za vso nastalo škodo. Z vmesno sodbo je namreč ugotovljena le pasivna legitimacija in obstoj nekakšne abstraktne škode, ki pa fizično ni določena. Sodišče bi pri presoji, zakaj šteje nastalo škodo za pravno priznano, moralo biti preciznejše in razumljivejše. Ni obrazloženo, zakaj duševne bolečine zaradi vplivov iz okolja spadajo v podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi se je postopek začel v marcu 1998, ko je tožnica (skupaj z ostalimi tožniki) proti toženi stranki vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi "večletnih duševnih bolečin in neugodnosti, ki jih trpi zaradi okrnitve oziroma kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja". Navedla je, da stanuje v hiši C. u. 31 v Murski Soboti, ki predstavlja spalno naselje v mestu. Tožena stranka je navedeno ulico spremenila v severno magistralno cesto, po kateri poleg mestnega in lokalnega prometa poteka še ves mednarodni tranzitni promet v Vzhodno Evropo. Vibracije, hrup in izpust plinov presegajo krajevno običajno mero, zaradi česar se ne more spočiti, trpi za kronično nespečnostjo in utrujenostjo in stalno nervozo. Kršena je njena, na ustavni nivo povzdignjena, pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave Republike Slovenije) s posledično odškodninsko odgovornostjo tožene stranke glede na določbe 10. in 79. Zakona o varstvu okolja.

Dne 11.7.2003 je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo (opr. št. P 83/98) ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke za plačilo (tudi tožničine) škode. Oprlo se je na izvedensko mnenje Inštituta za varstvo okolja Maribor in na poročilo tega inštituta o meritvah onesnaženosti zraka na območju Murske Sobote iz februarja 1998. Ugotovilo je pasivno legitimacijo tožene stranke, ki je dopustila odvijanje prometa po cesti, potekajoči skozi gosto pozidano naselje. Ker zaračunava takse za uporabo cest, katerih namen je pokritje stroškov, med drugim tudi odškodnin zaradi onesnaževanja zraka in zmanjševanja posledic hrupa in prometa, je tudi zavezana za plačilo odškodnin zaradi čezmernih obremenitev okolja.

Opisano vmesno sodbo je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke potrdilo s svojo sodbo z dne 7.12.2004 (I Cp 1744/2003). Sprejelo je sklepanje, zapisano v sodbi sodišča prve stopnje, "da obstaja odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi prekomernih obremenitev okolja, ki presegajo normalne obremenitve".

Pravnomočna vmesna sodba, s katero je odločeno o podlagi tožbenega zahtevka, ni odločila le o pasivni legitimaciji tožene stranke in o obstoju nekakšne abstraktne škode, za kar se zavzema revizija. Odločitev o obstoju pravno priznane škode je utemeljena na določbi 72. člena Ustave Republike Slovenije in določbah Zakona o varstvu okolja (5., 9. in 10. člen - Uradni list RS št. 32/93). Upoštevano je, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka) do normalnih meja. Kadar te imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nastanek pravno priznane škode in s tem tudi odškodninsko odgovornost zanjo. Gre torej za povsem jasne in določne razloge, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, zaradi česar bi sodišči nižjih stopenj storili procesno kršitev, če bi o temelju tožbenega zahtevka ponovno razpravljali in odločali (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka torej zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki presega normalne meje (tretji odstavek 156. člena ZOR). Sodišči druge in prve stopnje sta primerno obrazložili, da je nastalo škodo mogoče uvrstiti v določbo prvega odstavka 200. člena ZOR, torej med duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti. Pravica do zdravega življenjskega okolja spada med temeljne človekove pravice, ki so ustavno varovane. Revizija zmotno meni, da v razlogih izpodbijane sodbe ni utemeljeno, zakaj duševne bolečine zaradi negativnih vplivov iz okolja štejejo za podvrsto duševnih bolečin zaradi kršitve osebnosti. Narava in obseg škode, ki je nastala tožnici, je v tem okviru predvsem stvar dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožničina izpoved o doživljanju duševnih bolečin zaradi hrupa, vibracij in onesnaženega zraka je povzeta kot podlaga za opredelitev višine odškodnine. Pri tem se revizijsko sodišče strinja z razlogi, po katerih se pojem duševnih bolečin razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, pri čemer ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje.

Tožnica okvare zdravja zaradi imisij ni zatrjevala, zaradi česar v tej smeri sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage, da bi z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo obseg takšne domnevne okvare. Ob ugotovljenih duševnih bolečinah zaradi neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet (neprestani hrup, vibracije in onesnaženo ozračje, kar povzroča stresno stanje zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja), sodišču pri določitvi višine odškodnine ni potrebno strokovno medicinsko mnenje, če se posledice opisanih imisij ne odrazijo v oškodovančevem zdravju. Višino odškodnine je v tem primeru mogoče določiti ob upoštevanju 200. člena ZOR in podobnih ter primerljivih primerov iz sodne prakse. Določba 243. člena ZPP sodišču namreč omogoča izvedbo dokaza z izvedenci takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na katerih podlagi sta sodišči nižjih stopenj odločali o obstoju pravno priznane škode in višini odškodnine zanjo, so del tožbene trditvene podlage, osvetljena so bila v postopku z izdajo vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, dokončno pa so bila razjasnjena s tožničinim zaslišanjem. Ob takšnem dejanskem stanju je bila dana podlaga za vsebinsko konkretizacijo določbe 200. člena ZOR z uporabo vrednostnih meril, ki jih sodišču ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji izvedencev.

Po povedanem je neutemeljena tudi revizijska trditev, da je izpodbijana sodba določila odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve pravic osebnosti po prostem preudarku in ne da bi bilo ugotovljeno, katere duševne bolečine so pri tožnici prisotne. Razlogi izpodbijane sodbe vsebujejo ugotovitve dejanske in pravne narave, ki se nanašajo na naravo duševnih bolečin, ki jih je tožnica prestajala, in na njihov obseg. Zatrjevani kvarni vplivi na tožničino osebnost so objektivno tako utemeljeni, da se je mogoče strinjati z razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, po kateri je mogoče verjeti prikazu oškodovanke tudi z vidika življenjsko izkustvenih sklepanj. Določba 200. člena ZOR, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ali pravice osebnosti predpostavlja obstoj škode na področju duševnega funkcioniranja, ki jo je v običajnih okoliščinah mogoče opredeliti brez izvedenskih mnenj. Praviloma bodo ta mnenja potrebna, kadar bo škoda konkretizirana v obliki objektivno merljivih posledic na duševnem ali telesnem zdravju.

Opisani razlogi pa podpirajo tudi izvedbo načela individualizacije odškodnine. Gre za oceno oškodovankine (tožničine) osebnosti in objektivnih okoliščin, v katerih je prihajalo do imisij in škode. Tožnica je starejša ženska, v hiši je živela sama, stavba pa se nahaja tik ob cesti, po kateri se je odvijal moteči promet. Zaradi desetletnih imisij in porušenega duševnega ravnovesja okvara tožničinega zdravja ni zatrjevana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsa dejstva, ki se nanašajo na obseg škode in ki dokazujejo, da so imisije presegale tolerančni prag krajevno običajnih razmer. Upoštevalo je, da so posledice prometa tožnico prisilile, da je zamenjala prostor, v katerem je spala, da je upokojenka in je živela cele dneve doma in da sta stresno stanje in živčna napetost pri njej trajali kontinuirano. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je od zahtevanih 2.500.000 SIT tožnici priznalo odškodnino v znesku 2.000.000 SIT. Takšna višina odškodnine je tudi v skladu s sodno prakso (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča z dne 9.2.2006, opr. št. II Ips 610/2004). Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo in odškodnino, ki jo je ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke zvišalo sodišče druge stopnje, znižalo tako, da je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tudi glede višine dosojene odškodnine potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, je odločeno v sodbi sodišča prve stopnje, ki je s to revizijsko sodbo v celoti vzpostavljena. Zato o teh pravdnih stroških ni treba znova odločati. Ob spremembi sodbe sodišča druge stopnje (zavrnitev pritožb obeh pravdnih strank) obvelja, da morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), o stroških revizijskega postopka pa je bilo treba ob uporabi iste določbe odločiti glede na delni uspeh tožene stranke. Revizijsko sodišče šteje, da je tožena stranka v revizijskem postopku uspela s približno eno petino, kar pomeni, da ji od priglašenih stroškov, odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo v znesku 275,04 EUR, gre pravica do povrnitve stroškov v znesku 55,08 EUR.