Jedro

Tožene stranke ni dopustno obsoditi na izpolnitev obveznosti, katere izvršitveno dejanje (izdaja garancije) ni neposredno v njeni sferi, ampak je odvisno od volje tretjega, v breme katerega bi bilo izpolnjeno.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, na podlagi katerega mora tožena stranka v skladu z Gradbeno pogodbo z dne 26.5.2010 (29. člen) izročiti tožeči stranki nepreklicno, brezpogojno bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku, plačljivo na prvi poziv, v višini 59.394,88 EUR z veljavnostjo 5 let in 30 dni od dneva izročitve te bančne garancije. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izročitev iste bančne garancije z veljavnostjo do 13.8.2016. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 1.232,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje brez navedbe razlogov zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče Iztoka Felicijana. Ta dokaz je tožeča stranka predlagala tudi zaradi tega, da se potrdijo trditve o dejstvih v zvezi s samo sklenitvijo Gradbene pogodbe, vsebini te pogodbe in dogovorov med strankama. Pričanje te priče je ključno za ugotovitev prav pogodbene volje strank v zvezi s pogodbenimi določili o teku garancijskih rokov. Skladno z 82. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je treba pri razlagi spornih določil iskati tudi skupen pomen pogodbenikov, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj ni izvedlo predlaganega dokaza. Sicer pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do uporabe drugega odstavka 82. člena OZ. Sodišče prve stopnje glede zavrnitve podrejenega zahtevka sploh ni navedlo pravne podlage, na katero je odločitev oprlo. Zaradi tega izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče niti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je povsem napačno uporabilo tudi določbo 130. člena OZ. Uporaba te določbe ni na mestu. Obveznost tožene stranke ni bila obljuba, da bo tretji oz. banka nekaj storila v korist tožeče stranke, ampak je bila zaveza tožene stranke po izpolnitvi nedenarne obveznosti izročitve instrumenta zavarovanja, bančne garancije. Sama bančna garancija pa je enostranski posel, pri katerem se banka zaveže v korist nekoga tretjega izvršiti neko obveznost oz. izplačati določen znesek ob izpolnitvi dogovorjenih pogojev. Tožena stranka v svojih vlogah sploh ni trdila, da si je sploh prizadevala pridobiti bančno garancijo in da je s tem svojo obveznost izpolnila, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožena stranka je le trdila, da bančni garanciji za izvedena dela ni mogla pridobiti že pred uvedbo postopka prisilne poravnave. Veljavna zakonodaja, ki ureja insolvenčne postopke takšne posledice uvedbe prisilne poravnave ne ureja in ne določa, da z uvedbo postopka prisilne poravnave prenehajo pogodbene obveznosti insolvenčnega dolžnika izročiti dogovorjena zavarovanja. Tožeča stranka je v svojih vlogah tudi izpostavljala, da bi tožena stranka svojo obveznost lahko izpolnila tudi tako, da bi svojemu podizvajalcu, ki je dejansko opravljal dela in je bil dolžan izročiti bančno garancijo za opravljena dela v korist tožene stranke, naročila oz. se z njim dogovorila, da ji izroči takšno nepreklicno, brezpogojno bančno garancijo, izdano v korist tožeče stranke. To garancijo bi tožena stranka nato lahko izročila tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se do teh navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke sploh ni opredelilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pravdni stranki sta v Gradbeni pogodbi – Kanalizacija D. – 2. faza z dne 26.5.2010 dogovorili (29. člen pogodbe), da mora izvajalec (tožena stranke) naročniku (tožeča stranka) na dan prevzema izvršenih del izročiti nepreklicno in brezpogojno bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku, plačljivo na prvi poziv. Z bančno garancijo pa se banka zaveže prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bo izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083 člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). To pomeni, da sta pravdni stranki v omenjeni pogodbeni določbi dogovorili pogodbo v breme tretjega (obljuba dejanja tretjega po prvem odstavku 130. člena OZ), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Brez izdaje bančne garancije namreč te garancije tudi ni mogoče izročiti upravičencu. Pogodbe o garanciji spadajo med pogodbe v breme tretjega, pri katerih obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil ne veže tretjega, tisti, ki je obljubo dal, pa odgovarja za morebitno škodo, ki jo drugi pretrpi zato, ker se tretji noče zavezati, da bo obljubljeno storil ali opustil. Če sta se stranki dogovorili, da bo tretji (banka) dal bančno garancijo, pa tega treti ne stori, izdaja bančne garancije ne postane obveznost tožene stranke. Gre za situacijo iz 130. člena OZ in tožena stranka bi bila lahko le odškodninsko odgovorna. Iz teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča tožene stranke ni dopustno obsoditi na izpolnitev obveznosti, katere izvršitveno dejanje (izdaja garancije) ni neposredno v njeni sferi, ampak je odvisno od volje tretjega, v breme katerega bi bilo izpolnjeno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo tudi na pogodbeno določilo iz drugega odstavka 29. člena Gradbene pogodbe, kjer sta se stranki dogovorili, da ima tožeča stranka pravico brezobrestno zadržati 15 % znesek končne situacije za garancijski rok, če izvajalec naročniku ne izroči bančne garancije za dobro izvedbo del. Ta pogodbeni dogovor je tudi po oceni pritožbenega sodišča logična posledica dejstva, da garanta ni mogoče prisiliti, da toženi stranki izroči bančno garancijo, da bi lahko izpolnila svoje pogodbeno obveznost do tožeče stranke iz prvega odstavka 29. člena omenjene pogodbe(1). Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo oba tožbena zahtevka.

Iz teh razlogov ni mogoče slediti tudi pritožbenemu očitku, da bi tožena stranka lahko svojo obveznost izpolnila tudi tako, da bi svojemu podizvajalcu naročila, da ji izroči ustrezno bančno garancijo v korist tožeče stranke. Zaradi neizpolnitve obveznosti iz prvega odstavka 29. člena Gradbene pogodbe (četudi si tožena stranka sploh ni prizadevala pri bankah izposlovati te bančne garancije) je lahko tožena stranka v razmerju do tožeče stranke le odškodninsko odgovorna(2), pri čemer je bil pravni položaj tožeče stranke varovan tudi s pravico iz drugega odstavka 29. člena Gradbene pogodbe.

Sodišče prve stopnje je že iz teh razlogov utemeljeno zavrnilo oba tožbena zahtevka (tako primarnega kot podrejenega). Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ostalim pritožbenim razlogom ni moglo slediti. Sodišče prve stopnje je upravičeno kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče I.F., pri čemer je v tej zvezi podalo tudi ustrezne in razumne razloge. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta dokazni predlog tožeče stranke ni bil dovolj konkretno substanciran, zlasti v smeri zatrjevanih dejstev glede prave volje pogodbenih strank pri sklepanju sporne pogodbe. Iz teh razlogov se je sodišče prve stopnje pri razlagi spornih pogodbenih določil povsem pravilno naslonilo na uporabo določbe prvega odstavka 82. člena OZ, po kateri je treba pogodbena določila uporabljati tako, kot se glasijo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje podalo skrbno, celovito in logično oceno spornega pogodbenega besedila, s katero se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožbena kritika te pravilne in sistematične razlage pogodbenih določb ne more z ničemer omajati.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka sodbo izpodbijala, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

op. št. 1: V obravnavani zadevi ni bilo nobenega dvoma o tem, da do izdaje bančne garancije ni prišlo.

op. št. 2: Ker gre za odgovornost za uspeh, to pomeni strogo objektivno odškodninsko odgovornost.