Jedro

Odločitev pritožbenega senata na podlagi 28. člena ZPol ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ker gre za obliko alternativnega reševanja sporov znotraj uprave, ne pa za oblastveno odločanje v upravnem postopku. To pa ne pomeni, da posameznik, potem ko je postopek zaključen na podlagi 6. odstavka 28. člena ZPol, nima pod določenimi zakonskimi pogoji možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic bodisi zoper sporno dejanje policista bodisi zoper dejanje tožene stranke v pritožbenem postopku po 28. členu ZPol, če gre za kršitev človekovih pravic in če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

: V tožbi tožnik pravi, da je dne 7. 1. 2008 prejel izpodbijano odločbo št. ... z dne 20. 12. 2007. Tožbo vlaga iz vseh razlogov in se sklicuje na pritožbene razloge, ki jih je uveljavljal v postopku, ki ga je vodila tožena stranka. Navaja, da tožena stranka ni zaslišala predlaganih prič, da ni obravnavala vseh pritožbenih navedb, da je bila seja senata dne 19. 12. 2007 vodena nezakonito in za to podaja razloge. Pravi, da je že v osnovni pritožbi jasno navedel, da so mu bile kršene in ogrožene temeljne človekove pravice do poštenega obravnavanja, do zdravja, dostojanstva, osebne varnosti, do življenja, kar vse je kršil najprej policist; nato pa mu je kršil pravico do poštenega obravnavanja zaradi procesnih kršitev tudi senat za obravnavo pritožbe pri Direktoratu za policijo. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, zasliši priče, tožbi ugodi, odpravi odločbo z dne 20. 12. 2007 z napotilom, da je treba v ponovnem postopku izvesti vse predlagane dokaze in jih enakovredno upoštevati. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Izpodbijani akt je sporočilo tožeči stranki, da je bila dne 19. 12. 2007 v prostorih Policijske uprave A., na podlagi Pravilnika o reševanju pritožb (Uradni list RS, št. 1/2004, 117/2005, 111/2006), izvedena seja senata za reševanje pritožbe, ki jo je podal tožnik zoper policista Policijske postaje A. zaradi nezakonitega ukrepanja dne 9. 6. 2007 na mejnem prehodu Ž.. Izpodbijani akt vsebuje obrazložitev dejanskega stanja, oceno utemeljenosti tožnikovih ugovorov ter odločitev, da je pritožba neutemeljena. V izpodbijanem aktu je tudi navedeno, da je pritožbeni postopek s tem zaključen in da pritožniku ostajajo na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo pravic in svoboščin.

Tožba se zavrže. Iz vsebine izpodbijanega akta nedvoumno izhaja, da je izdan na podlagi 1. odstavka 28. člena Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 49/1998 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po tem določilu, če posameznik meni, da so bile s policistovim dejanjem ali opustitvijo dejanja kršene njegove pravice ali svoboščine, se lahko v 30 dneh od trenutka, ko je izvedel za kršitev, pritoži na ministrstvo ali policijo. Možnost, da se posameznik "lahko" pritoži na ministrstvo ali policijo, ali pa tudi ne, ter dejstvo, da se določilo 28. člena ZPol nanaša na situacije, ko naj bi šlo za kršitve človekovih pravic, za kar mora biti po 4. odstavku 15. člena Ustave in 23. členu Ustave zagotovljeno sodno varstvo pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, pomenita, da gre v primeru določila 28. člena ZPol za t.i. alternativno obliko reševanja sporov med posamezniki na eni strani in policijo oziroma ministrstvom za notranje zadeve na drugi strani. To potrjujejo tudi nadaljnja določila 28. člena ZPol (2., 3., 4., 5. in 6. odstavek), iz katerih izhaja, da bodisi vodja organizacijske enote bodisi pritožbeni senat na ministrstvu v predmetnih zadevah ne izdata upravne odločbe, kar pomeni, da ne gre za upravno (oblastveno) odločanje. Iz tega sledi, da izpodbijani akt v konkretnem primeru ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). To stališče, da odločitev pritožbenega senata na podlagi 28. člena ZPol ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ker gre za obliko alternativnega reševanja sporov znotraj uprave, ne pa za oblastveno odločanje v upravnem postopku, pa ne pomeni, da posameznik, potem ko je postopek zaključen na podlagi 6. odstavka 28. člena ZPol, nima pod določenimi zakonskimi pogoji možnosti vložiti tožbe v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic bodisi zoper sporno dejanje policista bodisi zoper dejanje tožene stranke v pritožbenem postopku po 28. členu ZPol, če gre za kršitev človekovih pravic in če stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1, 2. odstavek 157. člena Ustave). Zadnji stavek določila 6. odstavka 28. člena ZPol namreč pravi, da je z odgovorom pritožniku pritožbeni postopek zaključen, pritožnik pa ima na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin. Določilo, da ima pritožnik v tem primeru "še vsa pravna sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin" je treba razlagati v smislu 2. odstavka 15. člena Ustave. Z zadnjim stavkom določila 6. odstavka 28. člena ZPol je torej zakonodajalec določil način uresničevanja in procesnega varstva pravice do uveljavljanja tožbe v upravnem sporu, kar pomeni, da rok 30 dni za vložitev sodnega varstva pravic v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 začne teče z vročitvijo odgovora po 6. odstavku 28. člena ZPol. Za takšno razlago poleg ustavi-skladne interpretacije 6. odstavka 28. člena ZPol in 1. odstavka 23. člena ZUS-1 govori tudi namen določbe 28. člena ZPol, saj bi ob drugačni razlagi posameznik, ki bi izkoristil možnost alternativnega reševanja spora po 28. členu ZPol, zaradi poteka časa lahko izgubil možnost sodnega varstva ustavnih pravic v upravnem sporu. Enako stališče je Upravno sodišče zavzelo že v pravnomočni sodbi v zadevi U 2170/2007 z dne 3. 10. 2007. Sodišče je na tej podlagi štelo, da je tožba pravočasna, vendar tožnik tožbe ni vložil zaradi varstva človekovih pravic zoper dejanje policista dne 9. 6. 2007 (na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1), ampak uveljavlja presojo zakonitosti in odpravo izpodbijanega akta, pri čemer pa v tožbi ne uveljavlja, da bi mu izpodbijani akt kršil katero izmed materialnih ustavnih pravic, ki jih v povzemanju pritožbe omenja (pravica do dostojanstva, zdravja, življenja, osebne varnosti); očitno je tudi, da izpodbijani akt v ničemer ne posega v nobeno procesno ustavno pravico tožnika (do učinkovitega ali poštenega sodnega postopka za varstvo ustavnih pravic). Zato je sodišče tožbo zavrglo, ker tožnik v konkretnem primeru izpodbija akt, ki ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), zato se sodišču tudi ni bilo treba spuščati v presojo, ali ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1 in 2. odstavek 157. člena Ustave). Odločitev o zavrženju tožbe zajema tudi odločitev o stroškovnem zahtevku (4. odstavek 25. člena ZUS-1).