Jedro

Tožba, ki jo je tožnik vložil v tem primeru, nima elementov iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Iz vložene tožbe izrecno izhaja, da se z njo izpodbija akt tožene stranke, tožbeni zahtevek pa se glasi na odpravo tega akta ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik s tožbo torej ni uveljavljal, da izpodbijani akt posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, in ni zahteval, da to prvostopno sodišče ugotovi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper akt tožene stranke z dne 20. 12. 2007. Z navedenim aktom je tožena stranka sporočila tožniku, da je bila dne 19. 12. 2007 v prostorih Policijske uprave Kranj na podlagi Pravilnika o reševanju pritožb (Ur. l. RS, št. 1/2004. 117/2005, 111/2006) izvedena seja senata za reševanje pritožbe, ki jo je podal tožnik zoper policista Policijske postaje Kranj zaradi nezakonitega ukrepanja dne 9. 6. 2007 na mejnem prehodu ...

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je v njenem predhodnem preizkusu ugotovilo, da akt, ki ga tožnik s tožbo izpodbija (odgovor tožene stranke na pritožbo na postopek policista), ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklicevalo se je na določbe četrtega odstavka 36. člena ZUS-1 in določbe 28. člena Zakona o policiji – ZPol (Ur. l. RS, št. 49/1998 in nadaljnji).

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče tožbe ni poslalo v odgovor niti tožeči niti zainteresirani stranki. Ni res, da naj ne bi vložil tožbe zaradi varstva človekovih pravic zoper dejanje policista dne 9. 6. 2007 na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj je s tožbo napadeni akt nezakonit, vsa dejanja, vezana na napadeni akt, so prav tako nezakonita. Ni res, da izpodbijani akt v ničemer ne posega v njegovo procesno ustavno pravico, saj je natančno razložil, da postopek ni bil pošten, zato tudi v tožbenem zahtevku zahteva, da se v ponovljenem postopku izvedejo vsi predlagani dokazi. V tožbi je predlagal, naj se opravi glavna obravnava ter v celoti odpravi napadena odločba in da naj se v ponovljenem postopku izvedejo vsi dokazi. Sodišče glavne obravnave ni opravilo in je s tem kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Po njegovem mnenju se napadeni akt lahko izpodbija v upravnem sporu in sodišče prve stopnje neupravičeno in nezakonito tožbe sploh ni obravnavalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo in pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijani sklep in izpodbijani akt ter razsodi o tožbenem zahtevku, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo z navodilom, da naj razsodi po tožbenem zahtevku in tožbenih razlogih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so podane za to določene procesne predpostavke, na katere mora sodišče paziti ves čas postopka. Če sodišče v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da v ZUS-1 določene predpostavke niso izpolnjene, tožbo zavrže. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi svojo odločitev pravilno oprlo na četrti odstavek 36. člena ZUS-1, po katerem sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. ZPol in Pravilnik, na podlagi katerega je tožena stranka izvedla postopek v zvezi s pritožbo tožnika v obravnavani zadevi, v 28. členu med drugim določa, da se lahko posameznik, če meni, da so bile s policistovim dejanjem kršene njegove pravice ali svoboščine, pritoži na Ministrstvo za notranje zadeve ali Policijo. V navedeni določbi ZPol je tudi določeno, da je z odgovorom pritožniku pritožbeni postopek zaključen, pritožnik pa ima na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo njegovih pravic in svoboščin.

7. Tožnik v tem upravnem sporu uveljavlja presojo zakonitosti in odpravo izpodbijanega akta (odgovora na njegovo pritožbo) tožene stranke. Glede na določbe 28. člena ZPol pritožbeni senat na ministrstvu v takšnih zadevah ne izda upravne odločbe, ampak zaključi pritožbeni postopek z odgovorom pritožniku. Tega akta pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče opredeliti za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po ZUS-1 pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena). Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v tem primeru navedeni akt ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

8. Tožnikovo zatrjevanje, da je uveljavljal sodno varstvo iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, nima podlage v podatkih predloženega sodnega spisa. Po določbi 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče namreč odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar pa tožba, ki jo je tožnik vložil v tem primeru, nima elementov iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Iz vložene tožbe izrecno izhaja, da se z njo izpodbija akt tožene stranke, tožbeni zahtevek pa se glasi na odpravo tega akta ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik s tožbo torej ni uveljavljal, da izpodbijani akt posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, in ni zahteval, da to prvostopno sodišče ugotovi.

9. Pritožbeni ugovor, da tožba ni bila vročena toženi stranki, na drugačno odločitev ne more vplivati. Po določbah 38. člena ZUS-1 sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam, če tožbe po 36. členu ZUS-1 ne zavrže. V obravnavanem primeru pa je bila tožnikova tožba po določbah 36. člena ZUS-1 zavržena, ker je sodišče že na njeni podlagi ugotovilo pomanjkanje procesnih predpostavk in za vročanje tožbe toženi stranki ni bilo podlage v zakonu.

10. Čeprav sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave kljub zahtevi tožnika, ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, ki je bila le procesne narave in sodišče izpodbijanega akta ni preizkušalo po vsebini.

11. Za opravo glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem niso podani pogoji iz 74. člena ZUS-1, zato Vrhovno sodišče tak tožnikov predlog zavrača kot neutemeljen.

12. Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.