Jedro

Škoda je tožnici nastala, ko je bil objavljen posnetek na X, in sicer 23.1.2007. Takrat so se lahko začele njene psihične bolečine in to je odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka.

Za protipravno velja zgolj ovadba, če je ovaditelj v trenutku naznanitve kaznivega dejanja vedel, da to dejanje ni bilo storjeno. Šele takšna naznanitev predstavlja nedopusten poseg v pravice osebnosti, ki lahko pogojuje razžalitev dobrega imena in časti in posledično škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2012 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti 609,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v ravnanju toženca ni odškodninske odgovornosti in da je uveljavljanje odškodnine tudi zastaralo. Na glavni obravnavi dne 21.12.2012 je zastopnik tožnice predlagal njeno zaslišanje, da se bo sodišče prepričalo, kako je tožnica trpela zaradi lažnih obtožb. To so trditve o tem, da je toženec namenoma prizadel njeno čast in dobro ime. Pooblaščenec je tudi navaja, da je tožnica več let trpela in še vedno trpi zaradi sramote, ki jo je povzročil toženec, gre za občutek prizadetosti, ki še traja, zato škoda ni mogla zastarati, sploh pa ne lažna prijava, ki jo je podal toženec na PP Ljubljana-Vič zaradi kaznivega dejanja goljufije. Zoper tožnico je tekel kazenski postopek, sodišče jo je s sodbo z dne 18.1.2012 oprostilo. Šele od izdaje te sodbe dalje je bil znan storilec in šele od takrat dalje teče zastaranje. Toženec je z drugimi solastniki hiše tudi poklical X, ki je v oddaji Y dne 23.1.2007 objavila izjave toženca in drugih solastnikov hiše, kako naj bi tožnica in njen mož ogoljufala ostale solastnike hiše za skupni prostor v hiši, s čimer je toženec tožnici povzročil škodo. Očitek sodišča, da tožnica ni predložila CD posnetka X, je neutemeljen, saj je X odklanjal izročitev tega posnetka in ga izročil šele po predložitvi zapisnika zadnje obravnave. CD tožnica prilaga k pritožbi, kakor tudi kopijo zdravstvenega kartona. Sodišče je neupravičeno zavrnilo izvajanje predlaganih dokazov.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev iz domnevnega škodnega dejanja (klic toženca na X in nato oddaja Y dne 23.1.2007) zastarana. Škoda je tožnici nastala, ko je bil objavljen posnetek na X, in sicer 23.1.2007. Takrat so se lahko začele njene psihične bolečine in to je odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka. Skladno s 352. členom Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninske terjatve zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala. Tožnica je tožbo vložila 20.3.2012, do takrat pa sta potekla tako triletni kot petletni zastaralni rok. Pogoja za triletni zastaralni rok sta izpolnjena, saj je tožnica sama zatrjevala, da je vedela za škodo ter da ji jo je povzročil toženec. Izpolnjen pa je tudi petletni (absolutni) zastaralni rok.

7. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka, kolikor se je nanašal na škodni dogodek z dne 23.1.2007 (ko je toženec na Geodetsko upravo RS poslal dopis – prošnja za izredni nadzor, priloga A2) in z dne 11.9.2007 (ko je na PP Ljubljana-Vič zoper tožnico podal kazensko ovadbo, priloga A2) ni zavrnilo zaradi zastaranja. V zvezi s tema dejanjema je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjena predpostavka (škodnega delikta) protipravnosti. Pravilno je pojasnilo, da skladno s sodno prakso velja za protipravno zgolj ovadba, če je ovaditelj v trenutku naznanitve kaznivega dejanja vedel, da to dejanje ni bilo storjeno. Šele takšna naznanitev predstavlja nedopusten poseg v pravice osebnosti, ki lahko pogojuje razžalitev dobrega imena in časti in posledično škodo. Toženec bi torej odškodninsko odgovarjal kvečjemu v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. (1) Tožnica pa sploh ni zatrjevala, da je toženec dopis Geodetski upravi RS in ovadbo dne 11.9.2007 na PP Ljubljana-Vič vložil zoper tožnico, ker naj bi ta storila kaznivo dejanje, čeprav je vedel ali bi lahko vedel, da očitanega dejanja ni storila.

8. Že na podlagi povedanega, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 131. člena OZ).

9. Zgolj podrejeno pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnica tudi ni izkazala predpostavke odškodninskega delikta – nastanka škode, saj so bile njene navedbe v tem delu preveč pavšalne in nezadostne in jih tožnica, kljub pozivu sodišča, ni dopolnila. Sodišče je tako tudi pravilno zavrnilo dokaz z njenim zaslišanjem in zaslišanjem njenega moža, saj bi z izvedbo teh dokazov prišlo do nedopustne širitve trditvene podlage. Že iz razloga zastaranja sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaza s pribavo posnetka X, upravičeno pa je zavrnilo tudi dokaz s pribavo zdravstvenega kartona tožnice, saj kot rečeno, tožnica elementov škodnega delikta sploh ni izkazala.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato tudi toženec sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj npr. sodba VS RS II Ips 673/2003