Jedro

Ker tožeča stranka v predlogu načenja le razloge (protipravnost in zastaranje), s katerimi je bil zavrnjen zahtevek pred sodiščem prve stopnje, obravnavanje v predlogu zastavljenih vprašanj v revizijskem postopku – tudi če bi tožeča stranka uspela izkazati zatrjevani očitek zmotne uporabe materialnega prava – ne bi moglo vplivati na odločitev v njeno korist.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženec plačati odškodnino v znesku 5.000 EUR. V zvezi s škodnim dogodkom (klic tožene stranke na T. in nato oddaja P. dne 23. 1. 2007) je presodilo, da je zahtevek zastaran, saj je tožnici škoda nastala z objavo prispevka 23. 1. 2007, tožbo pa je vložila 20. 3. 2012. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prijave tožeče stranke na GURS in zaradi kazenske ovadbe pa je sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Ovadba bi lahko bila protipravna le v primeru, če bi tožena stranka v trenutku naznanitve kaznivega dejanja vedela, da to dejanje ni bilo storjeno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Predlog za dopustitev revizije in revizijo vlaga tožeča stranka. Meni, da se sporno pravno vprašanje nanaša na začetek teka zastaralnega roka pri povzročeni škodi. Sodišči sta zmotno razlagali 352. člen Obligacijskega zakonika. Poudarja, da je za škodo izvedela šele, ko je bila sama oproščena v kazenskem postopku, torej 18. 1. 2012, saj je šele takrat lahko izvedela za storilca. Po oceni tožeče stranke sta sodišči tudi zmotno presodili, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Tožena stranka je poleg neresnične prijave na policijo in GURS poklicala tudi T., ki je objavil izjave tožene stranke in ostalih solastnikov hiše, kako naj bi tožeča stranka ogoljufala ostale solastnike hiše za skupni prostor v hiši v L. S tem je tožena stranka tožeči stranki povzročila škodo, in sicer bolezen na živcih, zaradi česar je tudi izgubila službo. Izpolnjena je predpostavka protipravnosti, saj je tožena stranka podala lažno ovadbo.

4. Tožničinih navedb v delu vloge, ki jo je tožnica naslovila revizija, Vrhovno sodišče ni obravnavalo, temveč je vlogo v tem delu odstopilo sodišču prve stopnje (373. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče druge stopnje odškodninski zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala nastanka škode – njene navedbe v tem delu so bile po oceni drugostopenjskega sodišča preveč pavšalne in nezadostne, tožeča stranka pa jih na poziv sodišča ni dopolnila. Ker tožeča stranka v predlogu načenja le razloge (protipravnost in zastaranje), s katerimi je bil zavrnjen zahtevek pred sodiščem prve stopnje, obravnavanje v predlogu zastavljenih vprašanj v revizijskem postopku – tudi če bi tožeča stranka uspela izkazati zatrjevani očitek zmotne uporabe materialnega prava – ne bi moglo vplivati na odločitev v njeno korist. Revizijsko sodišče lahko namreč po drugem odstavku 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, pri čemer je revizija lahko dopuščena samo glede vprašanj, ki jih stranka izpostavlja v predlogu.

7. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).