Jedro

Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, predstavljajo dejstva, ki so nastala do izdaje drugostopenjske upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Dejansko stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženke, je lahko le predmet novega postopka pri toženki.

Upoštevajoč, da je upravni organ v tem sporu pri odločanju vezan na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku do izdaje dokončne odločbe, in da je bila začasna odredba, ki spreminja dotedanji predhodni režim stikov, izdana 20. 12. 202010, ni pravilna odločitev toženca o zavrženju vloge tožnika z dne 21. 10. 2020.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Odpravita se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2021 in sklep CSD št. ... z dne 23. 11. 2020 ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 671,97 EUR, vse v roku 15 dni.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženke št. ... z dne 21. 9. 2021 in prvostopenjski sklep CSD št. ... dne 23. 11. 2020 ter da se zadeva vrne toženki v novo upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožniku prizna stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne še pritožbene stroške.

Pravilno je stališče sodišča, da je do otroškega dodatka upravičen tisti od staršev, ki v pretežni meri poskrbi za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, torej tisti, ki prevzame večji del starševske skrbi. Nepravilna pa je ugotovitev, da sta starejša tožnikova otroka šele od 21. 12. 2020 večino časa preživljala pri tožniku (med tednom bivata pri tožniku, vikende pa izmenjaje pri mami in pri očetu). Družinsko sodišče je 21. 12. 2020 izdalo začasno odredbo o stikih starejših otrok s staršema, s katero je zgolj formaliziralo dejanski režim stikov, ki se je v enakem obsegu izvajal za sina A. A. od konca junija 2020, za hči B. B. pa od avgusta 2020. Tega dejstva (I. točka tožbe) toženka ni prerekala. Neprerekane so tudi tožnikove navedbe iz 3. točke prve pripravljalne vloge, da sta imela otroka od oktobra 2020 pri tožniku prijavljeno začasno prebivališče, ki je bilo v februarju 2022 spremenjeno v stalno prebivališče. Glede na nesporna dejstva bi moralo sodišče ob pravilni uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano dejstvo, da je od vložitve vloge za spremembo upravičenca do otroškega dodatka za mladoletna otroka B. B. in A. A. (21. 10. 2020) v pretežni meri skrbel tožnik, ker sta otroka pri njem prebivala večino časa že od julija oziroma avgusta 2020. To je ugotovilo tudi sodišče, a je hkrati zapisalo, da tega ne more upoštevati. Gre za povsem arbitrarno stališče v nasprotju z 2. členom Ustave in prepovedjo sodniške samovolje iz 22. člena Ustave. V praksi niso redki primeri, ko se otroci med sodnim postopkom preselijo od tistega starša, ki mu je bilo s sodno odločbo zaupano varstvo in vzgoja otroka, k drugemu staršu, ki je zavezan po sodni odločbi plačevati preživnino za otroka. Po stališču sodne prakse izdana sodba zavezuje vse dokler preživninska obveznost ni spremenjena oziroma ne preneha na podlagi zakona, vendar pa ima starš, pri katerem otrok živi, verzijski zahtevek zoper drugega starša, če ta k preživljanju ne prispeva svojega deleža. Pravni red dopušča in priznava dejansko skrbništvo ter staršu, ki v nasprotju s sodno odločbo in z 2. členom Ustave skrbi za otroka, prizna pravico do sodnega uveljavljanja nadomestila za preživljanje otroka nasproti drugemu staršu. Slednje je logično, saj je preživljanje otrok zakonska obveznost staršev (140. člen Družinskega zakonika) in ne nastane šele s sodno odločbo, kot je zmotno sklepalo sodišče v tem socialnem sporu. Za presojo, kolikšen del otrokovih potreb mora kriti posamezen starš in v kakšni obliki (denarju ali v naravi) je odločilnega pomena, kdo otroka dejansko preživlja oziroma pri kom otrok pretežno živi, ne pa kaj posamezna sodna odločba nalaga staršema. Preživninska obveznost ni ustrezno sodno urejena in ima tisti starš, ki otroka dejansko preživlja verzijski zahtevek do starša, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Napačno je stališče sodišča, da se v predmetni zadevi tožnikovo prevzemanje večjega dela starševske skrbi lahko upošteva šele od dneva izdaje začasne odredbe, ne pa od dejanske preselitve otrok k njemu in prijave začasnega prebivališča 25. 10. 2020. Nepravilna je zato odločitev toženke, da tožnik ni upravičen do otroškega dodatka za starejša otroka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo izpodbijano dokončno odločitev toženke iz dokončne odločbe št. ... z dne 21. 9. 2021 v zvezi s sklepom št. ... dne 23. 11. 2020, s katero je bila vloga tožnika za spremembo upravičenca do otroškega dodatka zavržena. Pravico do otroškega dodatka ima eden od staršev ali druga oseba, ki neguje ali varuje otroka. Bistvo te pravice se odraža v dejanski skrbi za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok. Gre za dopolnilni prejemek.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali bi sodišče moralo upoštevati zatrjevano dejstvo dejanskega režima stikov že pred izdajo začasne odredbe z dne 21. 12. 2020, s katero so bili na novo urejeni stiki starejših otrok A. A. in B. B. s staršema.

7. V slovenskem pravnem sistemu posebnosti predsodnega postopka za uveljavljanje pravic iz socialne varnosti niso urejene enotno v posebnem zakonu, temveč posamezni področni zakoni vsebujejo posebna določila o postopku uveljavljanja pravic.1 Sodišče v tem sporu odloča v posebnem socialno upravnem postopku, v katerem se subsidiarno uporabijo določila ZUP ter področni zakon, ki vsebuje posebne določbe o postopku uveljavljanja pravic iz socialne varnosti. V socialnih sporih ne gre zgolj za presojo zakonitosti,2 temveč presoja sodišče tudi pravilnost izpodbijanih posamičnih aktov izdanih v predsodnem upravnem postopku skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1).3 Predmet sodne presoje je tako omejen s predmetom predsodne upravne odločitve, kar je že večkrat ugotovilo VS RS.4 Dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma naložitev obveznosti, predstavljajo dejstva, ki so nastala do izdaje drugostopenjske upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Dejansko stanje, kot je nastalo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženke, je lahko le predmet novega postopka pri toženki.5

8. Pritožbeno sodišče sicer ne more slediti pritožbeni trditvi, da bi moralo sodišče upoštevati dejanski režim stikov v praksi, pred izdano začasno odredbo okrožnega sodišča z dne 21. 12. 2020. Upoštevajoč zgoraj obrazloženo je sodišče dolžno upoštevati dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženke.6 Iz 10. točke obrazložitve sodbe je razvidna pravilna ugotovitev sodišča, da je tožnik od izdaje začasne odredbe 21. 12. 2021 za starejša otroka prevzel večji del starševskih skrbi. Pa vendar je napačen dokazni zaključek iz 11. točke, da dejstvo izdaje začasne odredbe okrožnega sodišča z dne 21. 12. 2020, ne zapade pod relevantno dejansko stanje v tem sporu. Sodišče je pravilno poudarilo, da se mora skladno z 2. členom Ustave RS spoštovati pravni red in odločitve sodišča, saj sta bila starejša otroka formalno pravno predhodno7 dodeljena materi, kar posledično pomeni, da je takrat večji del starševske skrbi za starejša otroka prevzela mati, čemur sledi tudi priznanje otroškega dodatka.8 Ključno pa je, da je bil predhodno določen režim stikov za starejša otroka pravnoformalno spremenjen z izdajo začasne odredbe z dne 21.12.202o.

9. Upoštevajoč, da je upravni organ v tem sporu pri odločanju vezan na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku do izdaje dokončne odločbe9 in da je bila začasna odredba, ki spreminja dotedanji predhodni režim stikov, izdana 20. 12. 202010, ni pravilna odločitev toženca o zavrženju vloge tožnika z dne 21. 10. 2020. 10. Do ostalih pritožbenih navedb glede utemeljenosti verzijskih zahtevkov enega starša napram drugemu, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker slednje ni predmet obravnave v tem socialnem sporu.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženke z dne 21. 9. 2021 in 23. 11. 2020 ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Toženka bo morala upoštevati materialnopravno stališče sodišča in tožnikovo vlogo z dne 21. 10. 2020 obravnavati meritorno.

12. Ker je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel, je pritožbeno sodišče upoštevaje določbe OT ter zahtevek tožnika po tarifni št. 16 priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na naroku 23. 8. 2022, dvakrat 150 točk za pripravljalni vlogi z dne 24. 1. in 18. 3. 2022, skupaj 900 točk ter 18 točk za materialne stroške. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo stroški postopka 550,80 EUR. Upoštevajoč priznanje 22 % DDV, znaša tako skupen znesek potrebnih stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje 671,97 EUR, ki jih mora tožniku povrniti toženka.

13. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP po tarifni št. 16 priznalo tudi stroške za pritožbo v višini 375 točk ter 7,5 točke za materialne stroške in 22 % DDV. Znesek pritožbenih stroškov, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku iz tega naslova znaša 279,99 EUR.

1 V socialnih zadevah gre za odločanje o pravici (odločanje je pomemben element opredelitve upravne zadeve), obveznosti ali pravni koristi fizične osebe, vendar na področju prava socialne varnosti. Bistvo socialnopravnega razmerja je javnopravno dajatveni zahtevek, ki ga ima upravičenec do socialne dajatve v razmerju do nosilca, ki mora dajatve zagotoviti. Uveljavljanje in varstvo pravic iz socialne varnosti ureja socialno procesno pravo (narava socialnopravnih razmerij nakazuje na uporabo upravnega postopka, vendar posebnost področja zahteva prilagoditev). Splošni upravni postopek namreč ni prilagojen posebnosti socialnih zadev. Socialno procesno pravo je skupek procesnih oziroma postopkovnih pravil, po katerih ravna organ in tvorijo socialno upravni postopek. Ta pravila najdemo bodisi v materialnih zakonih bodisi glede na pravilo subsidiarne uporabe v ZUP. Na to nakazujejo tudi določbe materialnih zakonov, ki urejajo določena vprašanja postopka, v preostalem pa izrecno napotujejo na predpise o splošnem upravnem postopku. Del socialnega procesnega prava je tudi posebna ureditev socialnega spora v okviru katerega se zagotavlja sodno varstvo. Iz mešane pravne narave socialnega spora izhaja potreba za posebno ureditev socialnega spora v razmerju do upravnega spora in civilnega pravdnega postopka. Tako Bagari, Sara; Strban, Grega, Podobnosti in razlike med socialnimi in upravnimi zadevami. Pravosodni bilten, 2019, let. 40, št. 1, str. 9-24. 2 V smislu določb Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami, v nadaljevanju: ZUS-1), kjer je v 2. členu določeno, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. 3 Gre za spor polne jurisdikcije (sodno varstvo pravic iz sistema socialne varnosti je zagotovljeno zoper drugostopenjske v upravnem postopku dokončne posamične upravne akte, katerih presoja se zahteva). 4 V sodbi VSRS VIII Ips 258/2016 z dne 7. 2. 2017 je bilo izpostavljeno stališče, da lahko stranka nova dejstva (iz vidika stranke in izpodbijane odločbe), ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja še v pritožbenem postopku pri tožencu, ne pa tudi v sodnem postopku. V socialnem sporu se dejansko stanje presoja do dneva izdaje dokončne odločbe. 5 Ni pravne podlage, da bi sodišče priznalo pravice na podlagi novih dejstev, ki so nastala po koncu predsodnega postopka. 6 Referenčni datum je 21. 9. 2021. 7 Tako glede varstva in vzgoje kot tudi glede tega, kje naj bi živela večino časa. 8 Tudi v socialnem sporu je sodišče vezano na odločbe, ki jih izdaja pristojno sodišče na podlagi Družinskega zakonika, saj je še posebej izpostavljeno posebno varstvo otrok, ki se jih v prilagojenih postopkih bolje varuje. 9 Zaradi zgoraj obrazložene razlike med upravnimi in socialnimi zadevami. 10 Pred izdajo dokončne odločbe z dne 21. 9. 2021.