Jedro

Tožnik ni izkazal, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite ali da ga ne bi zaščitila, če bi se vrnil v Kongo, saj se na policijo niti ni obrnil. Tudi po mnenju sodišča je to bistveni predpogoj, da lahko nekdo izkazuje, da mu država ni sposobna ali da mu noče nuditi zaščite.

Sodišče ne sledi tožnikovim navedbam, da policiji ni bilo mogoče prijaviti groženj sorodnikov, ker naj bi bili nekateri njeni pripadniki člani BDK. Iz informacij o izvorni državi, bodisi tistih, ki jih je pridobila tožena stranka, ali pa tistih, ki so jih pridobili pooblaščenci tožnika, celo izhaja, da državne oblasti to organizacijo preganjajo.

V kolikor v maloštevilnih informacijah o izvorni državi ni zaslediti določenih tožnikovih navedb, to še ne pomeni, da njegove navedbe ne držijo.

Četudi se vzame tožnikove navedbe v celoti za resnične, tožnik ni uspel izkazati nezmožnosti svoje države, da ga ustrezno zaščiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik ob vložitve prošnje navedel, da je po veroizpovedi katolik, sorodniki njegovega očeta pa pripadajo neki tradicionalni veroizpovedi. Po tem, ko je umrl njegov stari oče, bi ga moral naslediti kot pripadnik te tradicionalne vere. Sorodniki so rekli, da je to njegova obveznost. Zavrnil jih je in rekel, da ne želi pripadati tej veri. Zato so mu začeli groziti, da ga bodo ubili, če ne bo nasledil svojega dedka. Ta tradicionalna vera se imenuje Bundu dia Kongo (v nadaljevanju BDK). Sorodniki so mu grozili dan in noč in tega ni mogel več prenašati. Sestra mu je rekla, naj zapusti Kongo in mu dala denar za pot v Angolo. Povedal je še, da je katolik že od majhnega in da je odraščal pri sestri, ki je tudi katoliške vere.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka je opravila oceno tožnikove verodostojnosti in glede notranje konsistentnosti ugotovila, da je v njegovih izjavah, ki niso povezane s skupino BDK, prišlo do določenih neskladnosti, izjave, povezane z grožnjami sorodnikov in njihove želje po priključitvi tožnika k BDK, pa se vseskozi ponavljajo in so zato v tem delu skladne. Tožena stranka je tako prišla do zaključka, da je tožniku v delu njegovih izjav sicer mogoče slediti, medtem ko izjave, povezane s samo skupino BDK, niso podprte z verodostojnimi informacijami in glede na navedeno ugotavlja, da tožniku ni mogoče priznati splošne verodostojnosti.

5. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga preganjajo sorodniki, ki želijo, da po smrti dedka prevzame njegovo mesto v tradicionalni verski skupini BDK, česar pa ne želi, ker je po veroizpovedi katolik.

6. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe povzema pridobljene informacije o skupnosti BDK. Ugotavlja, da preučene informacije ne potrjujejo izjav tožnika, da je skupina BDK verska skupina in da se članstvo v tej skupini prenaša iz staršev na otroke oziroma od starih staršev na vnuke. Njen cilj je vzpostavitev etnično čistega območja v Kongo Central in prisilitev pripadnikov drugih neavtohtonih skupin, da to območje zapustijo. Tožnik zatrjuje, da naj bi sorodniki po smrti njegovega dedka leta 2018 pritiskali nanj, naj prevzame dedkovo mesto, ki naj bi bil prav tako pripadnik skupine BDK. Tožnik je bil ob smrti dedka star 33 let. Iz njegovih izjav izhaja, da se z dedkom ni pogosto srečeval, videl ga je zgolj enkrat. Glede na navedeno s člani svoje družine oziroma sorodniki, ki so živeli v Kongo Central, ni bil povezan.

7. Spora, ki ga je imel tožnik s sorodniki, ni mogoče opredeliti kot preganjanje, kot ga določa drugi odstavek 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Želje sorodnikov in njihove grožnje, da mora prevzeti dedkovo mesto v skupini BDK, ni mogoče opredeliti kot preganjanje zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Gre za nesoglasja znotraj družine. Domnevni subjekt preganjanja naj bi bila v tožnikovem primeru njegova družina oziroma njegovi sorodniki, ki pa jih ni mogoče opredeliti niti kot nedržavni subjekt preganjanja iz 3. alineje 24. člena ZMZ-1. Nedržavni subjekti so lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. To pomeni, da mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite v izvorni državi in če dokaže, da mu ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa je tožnik izrecno navedel, da groženj, ki naj bi jih prejel od sorodnikov, ni prijavil policiji. Kot razlog je navedel, da so bili tudi med člani policije pripadniki BDK, čemur pa glede na preučene informacije tožena stranka ne more slediti. Ker ni niti poizkusil pridobiti pomoč policije ter se tako zaščiti pred grožnjami sorodnikov, ni mogoče zaključiti, da mu je bila zaščita v izvorni državi onemogočena. Glede na to, da je na osebnem razgovoru izjavil, da konkretnega razloga za odhod iz izvorne države ni bilo, ampak se mu je v sanjah prikazal dedek, zato je odšel k sestri in nato zapustil Kongo, tožena stranka ugotavlja, da njegove izjave ne predstavljajo utemeljenih razlogov, ki bi jih bilo treba obravnavati v okviru statusa begunca.

8. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. V povezavi z vrnitvijo v izvorno državo je navedel, da ga v Kongu čaka smrt oziroma ga lastna država ne more zaščititi. Te navedbe so splošne in nekonkretizirane. Predvidevanja, da ga država ne more zaščiti, so zgolj njegova predvidevanja, saj groženj s strani sorodnikov policiji sploh ni prijavil. Fizičnega nasilja je bil deležen zgolj enkrat. Ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bo ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih v Kongu in tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 9. Tožnik v tožbi navaja, da na razgovoru ni dobro razumel tolmača za francoski jezik, da bi lahko odgovarjal na vprašanja in je zato zahteval prevajalca za lingala jezik. Nadalje navaja, da so v zvezi s predloženo izkaznico raziskave pokazale, da je izkaznica volilca države Kongo verjetno pristna. Torej ne držijo navedbe, da o sami pristnosti izkaznice niso mogli podati ocene. Napačen je tudi zaključek tožene stranke, da identitete ni izkazal. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Tožena stranka mu očita različne izpovedi glede trajanja šolanja. Tožnik je pojasnil, da slabše govori francosko in je očitno prišlo do napačne navedbe, da je zaključil zgolj dve leti osnovne šole. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da je zaključil dve leti srednje šole. Tožena stranka je tožniku očitala neskladja glede dedka. Na osebnem razgovoru je povedal, da ga je videl le enkrat, ko pa je v svoji pisni izjavi navajal o dedku in navezanosti, pa je bilo govora o nadomestitvi dedka in spoštovanju tradicije, pri čemer gre za povsem drugačen kontekst in ni šlo za navezanost v smislu stikov z njim. Če je menila, da so neskladja, bi ga morala s tem seznaniti in mu dati možnost, da jih pojasni. Tožena stranka tudi očita, da izjave tožnika niso skladne z javno dostopnimi in preučenimi verodostojnimi informacijami. Pri tem pa dodaja, da so informacije skope oziroma maloštevilne. Pomembno je, da njegove izjave ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. Iz poročil ne izhaja, da trditve tožnika ne držijo. Poročila pa navajajo, da je BDK opredeljena kot politično religiozna sekta, da so podporniki vpleteni v kršitve človekovih pravic, da se usposabljajo brez strelnega orožja in se učijo mistične prakse, da spopadi z varnostnimi silami posledično povzročajo beg prebivalstva in da zanikajo obtožbe, ki jih prikazujejo kot nasilne, ter se branijo, da uporabljajo le mistično orožje. Tožena stranka je napačno ocenila, da je po mnenju tožnika osnovni cilj sekte bogatenje in uspeh posameznika. Tega tožnik ni trdil. Kot bistveno za to skupino je tožnik izpostavil, da morijo ljudi. Katerikoli predmet lahko spremenijo v orožje. Tožnik je po svojih najboljših močeh predstavil delovanje in prepričanje BDK, ki se v bistvenem sklada z informacijami, ki jih je pridobila tožena stranka. Nadalje tožeča stranka citira, kaj izhaja iz informacij, ki so jih v postopku predložili tožnikovi pooblaščenci. Do večine teh poročil se tožena stranka ni opredelila in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede očitka, da ob svojem prvem vstopu v Slovenijo tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito že prej, v tožbi navaja, da je bil v skupini in se je ravnal, kot jim je naročil vodič. Glede njegove neverodostojnosti tožena stranka ni jasno in določno opredelila, zakaj mu ni mogoče priznati splošne verodostojnosti, ampak je le pavšalno zapisala, da njegove izjave v zvezi s skupino BDK niso podprte z verodostojnimi informacijami. Tožeča stranka se tudi ne strinja z opredelitvijo tožene stranke, da naj bi BDK ne bil verska skupina. Prav tako tožeča stranka izraža nestrinjanje z ugotovitvijo tožene stranke, da gre v predmetni zadevi za družinsko zadevo. Gre za veliko več kot za nesoglasja znotraj družine in osebno prepričanje. Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik izjavil, da konkretnega razloga za odhod iz izvorne države ni bilo, je iztrgano iz konteksta. Tožnik je tudi pojasnil, zakaj groženj ni prijavil policiji. BDK je močna organizacija, ki se odkrito spopada z državo. Državna oblast nima nadzora nad njo. Tožena stranka se ni opredelila do vprašanja, ali je država Kongo tožnika sploh sposobna zaščititi. S tem v zvezi ni pridobivala informacij o izvorni državi. Tožena stranka se tudi ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikova izkaznica volilca v času izdaje izpodbijane odločbe ne velja več. Zato je utemeljeno ugotovila, da svoje identitete ni izkazal. Sicer pa ni izdala negativne odločbe zaradi tega, ker ni izkazal svoje identitete, ampak ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Glede znanja jezika se toženi stranki zdi malo verjetno, da njegovo znanje francoščine ne bi bilo dovolj ustrezno za normalno komunikacijo. Kljub temu je tožniku omogočila, da je bil osebni razgovor opravljen s pomočjo tolmača za lingala jezik. Nadalje navaja, da je preučila tudi vse informacije, ki so jih posredovali tožnikovi pooblaščenci in se do njih ustrezno opredelila. Ugotavljanje konsistentnosti izjav pa je stvar dokazne ocene, zato dodatna pojasnjevanja prosilca niso potrebna. Iz vseh navedb tožnika, tako ob vložitvi prošnje kot na osebnem razgovoru, izhaja, da je grožnje prejemal s strani sorodnikov, ki so zgolj slučajno po njegovem zatrjevanju tudi pripadniki BDK. Groženj na policijo ni prijavil. Njegovo pojasnilo, da so med pripadniki policije tudi člani BDK, pa nima podlage v preučenih poročilih. Večino časa je živel v Kinšasi, kjer pa težav ni imel. Tožena stranka je tudi ocenila njegove navedbe, da ga v primeru vrnitve v izvorno državo čaka smrt in sicer jih je ocenila kot splošne in nekonkretizirane. Gre zgolj za njegova predvidevanja, saj za zaščito svoje države sploh ni zaprosil in ne more uspešno zatrjevati, da ga organi njegove države niso sposobni zaščititi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožnik je v postopku do glavne obravnave vložil pripravljalno vlogo, v kateri ponovno poudarja, da njegova identiteta ni sporna, da je njegovo znanje francoščine slabo in da je želel gleda stikov z dedkom navesti, da je on določen, da ga nadomesti in po njem prevzame mesto moči mistične religioznosti. Dolžnost uradne osebe je, da upošteva osebne in ostale okoliščine posameznika, vključno z njegovim kulturnim poreklom, spolom, spolno usmerjenostjo in identiteto ali ranljivostjo. Ponovno tudi poudarja, da neobstoj informacij ne pomeni, da se ni zgodilo, kot navaja.

12. Sodišče je v navedeni zadevi dne 4. 12. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

13. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v k tožbi priloženi lastni izjavi, ki jo je v francoščini napisal njegov prijatelj, navedeno, kako je odšel od doma, v čem so razlogi, da je odšel, in opisal je pot, kako je prišel do sem. Ne bi pa vedel, če je njegov prijatelj sam kaj dodal. Sicer pa drži vse tisto, kar je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki. Groženj svojih sorodnikov, ki so mu grozili, ker se ni želel pridružiti BDK, ni prijavil policiji zato, ker so člani te skupnosti tudi v policiji. Z dedkom sta se videla trikrat, govorila pa samo enkrat, vendar pa nista govorila o članstvu v BDK. Nasledstvo od starega očeta bi moral prevzeti, ker je edini moški, kar izhaja iz njihovega načina kulture. Vse te moči, ki jih je imel stari oče, bi moral tožnik prevzeti. Prevzel naj bi jih v mesecu novembru 2018. Tisti, ki so mu grozili, so bili vsi člani BDK. V to skupnost pridejo tudi ženske, izgleda tako kot vsaka cerkev. Če bi se vrnil v Kongo, mu grozi fizični napad in tudi spiritualni napad. Ko je sestra ugotovila, kako daleč je prišlo, se je odločila, naj zapusti Kongo. Če bi sprejel fetiš v BDK, to zahteva žrtvovanje enega človeka in tak človek potem izgubi življenje. Treba je zahtevati kri enega človeka, ne fizično, ampak mistično. Potem tak človek umre. Večino svojega časa v Kongu je preživel v Kinšasi. To, da mora naslediti dedka, je izvedel takrat, ko je odšel na pogreb starega očeta, to je bilo novembra ali decembra 2018. Ljudje, ki so bili zbrani na pogrebu starega očeta, so mu povedali, da je on tisti, ki mora naslediti dedka. Ko je živel v Kinšasi, je bila težava v tem, da so ga zaradi te zadeve lovili. Ko je njegov stari oče umrl, je starejša sestra rekla, da če bi šel mednje, ne sme vzeti ali se dotikati kakršnegakoli predmeta. V vas, v kateri je živel dedek, ni odšel nikoli več. Kongo je zapustil en mesec po smrti dedka. Po zapustitvi Konga so lovili njegovo sestro. Le-ta je 1. junija umrla. Ima kontakt s svojo ženo, ki sedaj živi v Kinšasi.

14. Na glavni obravnavi je tožnik predložil tudi zdravstveno dokumentacijo o svojih zdravstvenih težavah, saj je po njegovem prepričanju njegovo slabo zdravstveno stanje povezano z dogodki v Kongu pred odhodom, predložil pa je tudi fotografije pripadnikov BDK. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je imel tožnik alergijsko reakcijo, kot diagnoza pa je navedena koprivnica. Iz tega izvida ni razvidno, da bi bilo to povezano s tistimi razlogi, ki jih tožnik navaja, da je zaradi njih zapustil izvorno državo. Prav tako to ne izhaja iz izvida Zdravstvenega doma Ljubljana, kjer je kot diagnoza naveden neinfekcijski gastroenteritis in kolitis.

15. Tožba ni utemeljena.

16. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Skladno s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekti preganjanja država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

17. Po navedbah tožnika so ga preganjali njegovi sorodniki, torej nedržavni subjekti. Tožena stranka je zavzela stališče, da gre le za zasebno družinsko zadevo, ker naj bi imel težave le v okviru lastne družine. Tudi če tožnik sorodnikov, ki naj bi mu grozili, ni poznal, je po mnenju sodišča pravilno stališče tožene stranke, da gre za družinsko zadevo, saj naj bi bilo preganjanje povezano z njegovo sorodstveno vezjo, konkretno z dedkom.

18. Ne glede na navedeno pa tožnik ni izkazal, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite ali da ga ne bi zaščitila, če bi se vrnil v Kongo, saj se na policijo niti ni obrnil. Tudi po mnenju sodišča je to bistveni predpogoj, da lahko nekdo izkazuje, da mu država ni sposobna ali da mu noče nuditi zaščite. Ker ta element mednarodne zaščite ni izkazan, niso podani pogoji za njeno priznanje in je to po presoji sodišča ključni razlog, zaradi katerega tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem sodišče izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS v 12. točki obrazložitve navedlo: "Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi." Pri navedbah tožnika, kaj naj bi se mu dogajalo v izvorni državi, četudi se v celoti vzamejo njegove navedbe za resnične, že zaradi tega niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje mednarodne zaščite v smislu ZMZ-1. 19. Sodišče ne sledi tožnikovim navedbam, da policiji ni bilo mogoče prijaviti groženj sorodnikov, ker naj bi bili nekateri njeni pripadniki člani BDK. Iz informacij o izvorni državi, bodisi tistih, ki jih je pridobila tožena stranka, ali pa tistih, ki so jih pridobili pooblaščenci tožnika, celo izhaja, da državne oblasti to organizacijo preganjajo. Tako iz v upravnem postopku pridobljenega vira "HRW - DR Kongo: Krvavo zatiranje politično verske skupine, 19. 5. 2020 (Human Rights Watch)" izhaja, da je policija v DR Kongu aprila 2020 ponovno uporabila pretirano silo zoper separatistično versko gibanje, ubitih je bilo najmanj 55 ljudi, ranjenih pa še več. Vladno zatrtje BDK se je zgodilo med 13. in 24. aprilom v številnih mestih zahodne province Kongo Central in v glavnem mestu Kinšasi. Iz vira "Central Kongo: Monusco is cencerned about the "murderous awakening" of supporters of Bundu dia Kongo" iz 27. januarja 2017 pa izhaja, da je bila sekta zatrta med vojaško operacijo in da so bili nekateri člani obsojeni na dosmrtno zaporno kazen, ki pa jih je predsednik Joseph Kabila pomilostil. Nadalje iz članka agencije REUTERS z naslovom "Policija v Kongu se je spopadla s sekto, ubitih najmanj osem, je povedal aktivist", izhaja, da je policija na jugozahodu Konga ubila najmanj 8 članov te verske sekte. Iz članka BBC z naslovom "Preroški vodja Bundu dia Kongo v DR Kongu aretiran" izhaja, da je bil le-ta aretiran s strani policije. Bil je vodja prepovedane skupine BDK. Aretacija se je zgodila en teden po spopadih med BDK in policijo.

20. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ne držijo navedbe tožene stranke, da o pristnosti izkaznice niso mogli podati ocene, sodišče ugotavlja, da to ni bil razlog zaradi katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, zato so te tožbene navedbe nerelevantne. Enako velja za navedbe, da je zaključek tožene stranke, da tožnik svoje identitete ni izkazal, napačen, kot tudi za navedbe, povezane s tožnikovim znanjem francoskega jezika. Tožnik v tožbi tudi pojasnjuje, zakaj ni za azil zaprosil že pred vstopom v Republiko Slovenijo. Tudi s tem v zvezi sodišče ugotavlja, da to ni bil ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila.

21. Nadalje tožeča stranka očita toženi stranki, da ni dala tožniku možnosti pojasnila glede tega, kakšne stike je imel s svojim dedkom in glede trajanja šolanja. Sodišče sicer lahko sprejme tožbene navedbe o tem, kaj je bilo pod tem mišljeno, da je bil na dedka navezan, kot tudi to, da je prišlo zgolj do nesporazuma glede tožnikovega šolanja, vendar pa zaradi tega še vedno niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje mednarodne zaščite, kar je bilo že pojasnjeno v tej sodbi.

22. Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo, da v kolikor v maloštevilnih informacijah o izvorni državi ni zaslediti določenih tožnikovih navedb, to še ne pomeni, da njegove navedbe ne držijo. Vendar tudi to ne vpliva na pravilnost odločitve tožene stranke iz razlogov, ki so bili v tej sodbi že navedeni.

23. Neutemeljena je tožbena navedba, da se tožena stranka do večine informacij, ki so jih v postopku predložili tožnikovi pooblaščenci, ni opredelila in da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Kot je razvidno iz obrazložitve odločbe na strani 8 in 9, je tožena stranka upoštevala tudi informacije tožnikovih pooblaščencev. Vse informacije je obravnavala kot eno celoto.

24. Sodišče se tudi strinja s tožbenimi navedbami, povezanimi s tožnikovo verodostojnostjo, saj je že pojasnilo, da se strinja s tožečo stranko, da če določenih tožnikovih navedb ni v informacijah o izvorni državi, še ne pomeni, da so neresnične. Vendar pa je hkrati sodišče tudi že pojasnilo, da četudi se vzame njegove navedbe v celoti za resnične, tožnik ni uspel izkazati nezmožnosti njegove države, da ga ustrezno zaščiti. V zadevi tudi ni bistvenega pomena, ali je bil podan konkreten razlog, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo. Po mnenju sodišča zadostuje navajanje večkratnih groženj. Vendar pa zaradi tega še vedno niso podani vsi elementi mednarodne zaščite. Kot je bilo že pojasnjeno, tožnik ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite, ker domnevnih groženj ni prijavil policiji in zato ne more trditi, da ga njegova država ni sposobna zaščititi. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da se tožena stranka ni opredelila do vprašanja, ali je tožnika izvorna država sposobna zaščititi. Tožena stranka je to natančno obrazložila na 12. strani odločbe.

25. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.