Jedro

Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in sodišča sodišča prve stopnje, ne more imeti uspeha. Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.

Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko je potrdilo pritožnikovo dolžnost, da navede dejstva v svojo korist. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019, v 12. točki obrazložitve odločbe sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142‑1844/2021/20 (1222-03) z dne 6. 2. 2023, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču toženke, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za priznanje mednarodne zaščite.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ga toženka in sodišče prve stopnje neutemeljeno nista obravnavala kot osebo, ki ji grozi preganjanje zaradi verskih oziroma političnih razlogov. Ogroža ga Bundu dia Kongo (v nadaljevanju BDK), katere člani so njegovi sorodniki, je pa tako verska kot politična skupina, kar izhaja iz v postopku predloženih poročil. V primeru vrnitve v matično državo mu zato iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Iz predloženih poročil izhaja, da ga država ni zmožna zaščititi. Toženka in sodišče prve stopnje nista celovito pridobila oziroma uporabila vseh relevantnih informacij o izvorni državi, pomembnih za preveritev prosilčevih navedb. Prav tako njuna dokazna ocena temelji na neobrazloženih zaključkih. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 6. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

7. V obravnavani zadevi sta dejansko stanje že ugotavljali in presojali toženka in sodišče prve stopnje, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Tudi v pritožbenem postopku pritožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, temveč ponavlja zgolj že v tožbi podane trditve, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje. V takem primeru pa je po ustaljeni sodni praksi nadaljnja presoja pravilne ugotovitve dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča omejena.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje, se opredelilo do trditvene podlage tožbe in ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Presodilo je, da gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju za zasebno družinsko zadevo in da gre torej (kvečjemu) za preganjanje s strani nedržavnih subjektov. Ključni razlog, da toženka ni mogla ugoditi tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, ki mu pritrdi sodišče prve stopnje, pa je, da tožnik ni izkazal, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite ali da ga ne bi zaščitila, če bi se vrnil v Kongo.

9. Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in sodišča sodišča prve stopnje, ne more imeti uspeha. Kot navedeno, Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.1

10. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko je potrdilo pritožnikovo dolžnost, da navede dejstva v svojo korist. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019, v 12. točki obrazložitve odločbe sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.2

11. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. 3

12. Sodišče prve stopnje je enako kot toženka že ugotovilo, da so ga po pritožnikovih lastnih navedbah preganjali njegovi sorodniki, torej nedržavni subjekti in da gre za družinsko zadevo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zatrjevano preganjanje je torej vezano na njegovo sorodstveno vez. Kot pa je ugotovila že toženka v izpodbijani odločbi, so pritožnikove navedbe, da ga lastna država v zvezi s tem preganjanjem ne more zaščititi, zgolj njegova predvidevanja, saj navedenih groženj s strani sorodnikov policiji sploh ni prijavil. To ugotovitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi, da iz informacij o izvorni državi, ki jih je pridobila toženka in pooblaščenci tožnika, izhaja, da državne oblasti organizacijo BDK preganjajo, zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da policiji ni bilo mogoče prijaviti groženj sorodnikov, ker naj bi bili nekateri njeni pripadniki člani BDK (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob vseh povzetih jasnih zaključkih toženke in sodišča prve stopnje, je neutemeljena tudi splošna in nekonkretizirana pritožbena navedba, ponovljena iz tožbe, da dokazna ocena toženke in (sedaj tudi) sodišča prve stopnje temelji na neobrazloženih zaključkih.

13. Pritožnik se sklicuje tudi na načelo nevračanja kot pravico absolutne narave, pri čemer morebitne kršitve načela ne obrazloži, prav tako pa tudi ne (v pritožbi ponovljenih) splošnih in pavšalnih navedb, da bi pritožnik utrpel v primeru vrnitve v Kongo resno škodo iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato le na splošni ravni pojasnjuje, da ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil pritožniku v obravnavanem primeru zagotovljen dostop do postopka odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pravilna odločitev o tem, da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za pritožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa izhaja že iz izpodbijane odločbe toženke in sodbe sodišča prve stopnje.

14. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 781/2022 z dne 17. 6. 2022, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019. 2 Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. 3 Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023.