Jedro

Tožniku je treba priznati pravico do direktnega uveljavljanja nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, in sicer od 31. delovnega dne zadržanosti (137. člen ZDR).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje: - delno spremeni, tako da se odpravita odločbi tožene stranke, št. 1803-292/2010-DI/2 z dne 1. 7. 2010 in odločba, št. 1803-49-2010-NG/2 z dne 11. 5. 2010, - v preostalem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 1. 7. 2010 in 11. 5. 2010 ter, da mu je tožena stranka dolžna plačati zapadle neto zneske nadomestila plač za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni od 15. 6. 2007 do 15. 4. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače do plačila, z ustreznimi davki in prispevki. Odločilo je tudi, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik od 15. 6. 2007 do 21. 4. 2010 upravičeno zadržan od dela in da mu za ta čas v breme tožene stranke pripada tudi pravica do nadomestila plače, ki mu ga delodajalec ni v celoti izplačal. Kljub temu je presodilo, da obstoječa ureditev (pri tem je upoštevalo predvsem 137. člen Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – v nadaljevanju ZZVZZ, 229. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja – v nadaljevanju POZZ, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP in Zakon o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije – v nadaljevanju ZJSRS) ne omogoča uveljavitve pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela neposredno od tožene stranke, temveč od delodajalca. Sklicevalo se je tudi na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah VIII Ips 451/2009 in VIII Ips 376/2009. Nadalje je obrazložilo, da tožnik ni upravičen do plačila na podlagi določb o odškodninski odgovornosti tožene stranke oziroma določb o neupravičeni obogatitvi, saj v zvezi s tem ni navedel vseh odločilnih dejstev.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje in ponovilo stališče, da delavec mimo delodajalca ne more uveljavljati nadomestila plače neposredno pri toženi stranki, saj za direktni zahtevek do tožene stranke ni pravne podlage. Tega ne spremeni dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi insolventnosti, niti začetek stečajnega postopka oziroma prenehanja delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra. Opozorilo je na neskladje v podatkih oziroma navedbah o prejetem nadomestilu, saj naj bi bili tožniku nekateri zneski iz tega naslova plačani. Zavrnilo je pritožbene navedbe o odškodninski odgovornosti tožene stranke oziroma o neupravičeni obogatitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je razlaga sodišč druge in prve stopnje v nasprotju z 2., 50. in 51. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Ker se sodišči do teh ugovorov nista opredelili, to predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da ni dovolj, če država uredi pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, temveč mora urediti tudi njeno uresničevanje, ki bo učinkovito. Denarno nadomestilo se sicer izplača iz sredstev tožene stranke, kar je tožnik navajal že v pritožbi. Ker se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo, gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev enakega varstva pravic. Način uresničevanje pravice do nadomestila, ki ga zagovarjata sodišči, ni učinkovit, ni hiter, ni v korist zavarovancev in ni v skladu s socialno državo. Po stališču sodišč, ki se sklicujeta na ZJSRS, bi bili delavci v primeru insolventnosti delodajalca lahko upravičeni le do treh nadomestil, na ostala pa bi pozabili. To ni sprejemljivo, saj se nadomestila obračunavajo in nazadnje izplačujejo v breme tožene stranke. Gre za hud poseg v pridobljene pravice zavarovancev in neenakopravno obravnavanje, zlasti v primerih zavarovancev po petem odstavku 229. člena POZZ. Opozarja tudi na nesprejemljivo razlago sodišč v zvezi s situacijami, ki se lahko pojavijo v stečajnih postopkih, kjer so terjatve iz naslova nadomestila plače prednostne le za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, ostale pa so navadne terjatve, za katere delavec ne bo mogel biti poplačan. Tožena stranka mu je že na podlagi ZZVZZ in URS dolžna izplačati denarno nadomestilo. Neopredelitev do pomembnih navedb tožnika v zvezi s tem predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Tožnik je dokazoval tudi, da mu je tožena stranka dolžna izplačati zahtevane zneske po pravilih o odškodninski odgovornosti in neupravičeni obogatitvi. Tožena stranka teh navedb ni prerekala, zaradi česar se štejejo za priznane, sodišče pa je zato ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, oziroma je pritožbeno sodišče, ki se do pritožbenih navedb tožnika v zvezi s tem ni opredelilo, zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlaga sodišč je v nasprotju z določbami o pravicah iz obveznega zavarovanja, saj je delavcem pravica do nadomestila plače za čas odsotnosti od dela zaradi bolezni zagotovljena po 28. členu ZZVZZ. Tožena stranka mu je takšno pravico dolžna zagotoviti po tretjem odstavku 13. člena istega zakona. Tako bi morali odločiti tudi sodišči nižje stopnje ter se opredeliti do vseh navedb tožnika. Ker tega nista storili, sta s tem storili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Sodišči druge in prve stopnje se dejansko nista izrecno opredelili do vprašanja ustavno skladne razlage določb pozitivne zakonodaje v zvezi z uveljavljanjem nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela neposredno od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kot nosilca obveznega zavarovanja (12. člen ZZVZZ). Kljub temu, da izrecne obrazložitve v zvezi s tem ni, je očitno, da se sodišči s temi ugovori tožnika nista strinjali, pri čemer sta podali obširne razloge za drugačno presojo, kot jo je zahteval tožnik, v zvezi s tem pa sta se oprli tudi na enotno sodno prakso, ki sta jo tudi citirali. Zato niso utemeljeni ugovori tožnika o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta se tudi sicer ne nanaša neposredno na obrazložitev razlogov sodbe, temveč možnost obravnavanja pred sodiščem, ki pa tožniku ni bila odvzeta ali okrnjena.

8. Neutemeljen je tudi je očitek kršitve drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi z uveljavljanjem pravil o odškodninski odgovornosti oziroma neupravičeni obogatitvi in v tej povezavi tudi očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank, itd., vendar zgolj okoliščina nezanikanja določenih dejstev ne pomeni podane sklepčnosti, torej ne pomeni, da iz navedenih dejstev, ki jih druga stranka ne prereka, že izhaja zahteva po ugodilni odločbi. Sodišči druge in prve stopnje sta pojasnili, zakaj ni bilo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku na odškodninskem temelju oziroma ob upoštevanju pravil o neupravičeni obogatitvi – ker prav tožnik v zvezi s tem sploh ni navedel vseh odločilnih dejstev oziroma so bile njegove navedbe v zvezi s tem pavšalne. Protispisno je tudi zatrjevanje tožnika, da se sodišči druge in prve stopnje do njegovih navedb v zvezi s tem nista opredelili. Neutemeljeno je tudi povezovanje očitka bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj z dejstvom neobrazloženosti oziroma neodgovora na njegove pritožbene navedbe in ne s tem, da mu ni bila dana možnost obravnavanja – kar je vsebina očitane bistvene kršitve.

9. Tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri presoji o tem, ali nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela lahko neposredno uveljavlja proti toženi stranki oziroma, ali je ta neposredno zavezana k plačilu tega nadomestila.

10. V zvezi s tem je pomembna odločba Ustavnega sodišča Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, s katero je to sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011 in vrnilo zadevo temu sodišču v novo odločanje. Iz razlogov te odločbe med drugim izhaja, da je bistvo pravice do denarnega nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalnega primera in ob izpolnitvi drugih pogojev zagotovi pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja določena dohodkovna (socialna) varnost za čas, ko je nezmožen za delo zaradi bolezni ali poškodbe.... Nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni urejajo tako predpisi iz področja socialne varnosti kot predpis iz področja delovnega prava..... Čeprav ZDR v tretjem odstavku 137. člena določa obveznost delodajalca, da v breme zdravstvenega zavarovanja izplačuje nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela, ki presega 30 oziroma 120 delovnih dni v koledarskem letu, gre v navedenem primeru za nadomestilo plače, ki pomeni pravico (dajatev) iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pa po svoji naravi ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi bila predmet urejanja razmerja med delodajalcem in delavcem, temveč pravica iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Zato se ni mogoče strinjati z razlago Zavoda, da pomeni priznanje nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni od 31. dne zadržanosti od dela neenakopravno in privilegirano obravnavanje teh delavcev v primerjavi z delavci, ki pri istem delodajalcu delajo, pa jim ta ne izplačuje plač. Gre za različna položaja, ki temeljita na različnih pravnih podlagah.... ZDR kot tudi POZZ urejajo le način obračunavanja in izplačevanja nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti s strani delodajalca v breme Zavoda, ki je od 31. dne zadržanosti od dela zavezan zagotavljati pravico do tega nadomestila. Sredstva za to nadomestilo, ki jih izplačuje Zavod v svoje breme, izhajajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zbrana so (tudi) iz prispevkov zavarovancev. V primeru daljše odsotnosti delodajalec le izvede plačilo tega nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja,... kar prestavlja zgolj tehnično izvedbo. Ker gre za dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo sicer izplača delodajalec v breme Zavoda, kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira, je temeljna dolžnost Zavoda kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotoviti navedeno dajatev, saj gre za pravico zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo lahko uveljavlja v socialnem sporu in ne v individualnem delovnem sporu. Glede na to obrazložitev je Ustavno sodišče presodilo, da je pravno stališče Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi predstavljalo nedopusten poseg v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena URS, pritožniku pa je bila na ta način vzeta možnost učinkovitega varovanja in uresničitve njegove pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar je privedlo do izvotlitve njegove pravice iz prvega odstavka 50. člena URS.

11. Upoštevajoč navedeno stališče Ustavnega sodišča je tudi tožniku treba priznati pravico do direktnega uveljavljanja nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, in sicer od 31. delovnega dne zadržanosti (137. člen ZDR). Ker je bilo ugotovljeno, da je bil od 15. 6. 2007 do 21. 4. 2010 upravičeno zadržan od dela in mu torej vsaj za del tega obdobja (več v nadaljevanju) pripada nadomestilo plače v breme tožene stranke, je le-ta neutemeljeno zavrnila njegov zahtevek za izplačilo, torej sta tudi izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 11. 5. 2010 in 1. 7. 2010 v zvezi s tem nezakoniti.

12. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in v tem delu spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, tako da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.

13. V preostalem delu je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani odločbi razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšna odločitev je posledica tega, da v dosedanjem postopku zaradi napačne materialno pravne presoje še ni bilo ugotovljeno, od kdaj točno je uveljavljeno nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela tožnika nadomestilo v breme tožene stranke in ne tožnikovega delodajalca, pa tudi zato, ker iz sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja tudi (podatki so sicer nekoliko različni), da je tožnik vsaj za del spornega obdobja prejel nadomestilo plače (na podlagi zahteve njegovega delodajalca). Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku presoditi tudi o konkretni višini nadomestila plače, do katerega je tožnik še upravičen. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do ugovora tožene stranke v zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

14. Ker je Vrhovno sodišče razen v nespremenjenem delu, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločilo tudi, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).