Jedro

Veljavna pravna ureditev ne omogoča, da bi delavcu v delovnem razmerju nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe namesto delodajalca neposredno izplačal toženec. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da mu toženec zaradi insolventnosti delodajalca neposredno izplača nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke Območna enota ..., št. ... z dne 11. 5. 2010 ter odločba Direkcije tožene stranke št. ... z dne 1. 7. 2010, s katerima je zavrnila zahtevo, da tožniku za čas od 15. 6. 2007 dalje neposredno izplača nadomestilo plače za odsotnost dela zaradi bolezni v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da toženi stranki naloži plačilo neto nadomestila plač za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni od 15. 6. 2007 do 15. 4. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače dalje do plačila. Sklenilo je, da tožnikovi stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da odločitev prvostopenjskega sodišča pomeni kršitev zakona in Ustave RS. Sodišče je zmotno razsodilo, da v našem pravnem sistemu ni mogoče nadomestila plače izplačati neposredno zavarovancu, mimo postopka določenega v 137. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 46/07 - Odl. US, 103/07, 45/08 - ZArbit, 83/09 - Odl. US in 40/12 - ZUJF) in 229. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/03, 35/03 - popr., 78/03, 84/04, 44/05, 86/06, 90/06 - popr., 64/07, 33/08, 71/08 - Skl. US, 7/09, 88/09, 30/11 in 49/12). Pravica do nadomestila plače je ena izmed pravic iz zdravstvenega zavarovanja, to pravico pa zavarovanci uresničujejo v breme tožene stranke. Država ni uredila pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter načina njenega izvrševanja na ustavno skladen način. Zdravstveno varstvo in uveljavljanje pravic ni učinkovito, če mora zavarovanec uporabljati pravna sredstva zoper delodajalca in ne zoper toženo stranko, ki je dejansko zavezanec za plačilo denarnega nadomestila. Če je namen določbe tretjega odstavka 137. člena ZDR v hitrosti in lažjem obračunu nadomestila, potem bi moral biti, v primeru neizplačanega zapadlega mesečnega denarnega nadomestila, pravno urejen tudi hiter način pridobitve tega nadomestila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožena stranka je že na podlagi ZZVZZ dolžna plačati denarno nadomestilo tudi zato, ker zakon podrobneje postopka uresničevanja pravic ne določa. V primeru neplačila s strani delodajalca je tožena stranka dolžna nadomestilo izplačati zavarovancu na njegovo zahtevo tudi ob upoštevanju prvega odstavka 229. člena Pravil. Tožnik, ki mu delodajalec ni izplačal nadomestila, je v neenakopravnem položaju z drugimi zavarovanci, ki jim po petem odstavku 229. člena Pravil tožena stranka izplačuje nadomestilo neposredno. To je zlasti aktualno v sedanjem času, ko je veliko delodajalcev nelikvidnih in delavci tudi v primeru uspeha v delovnem sporu ne dosežejo plačila terjatev. Tožena stranka, kljub drugačni ureditvi izplačila v Zakonu o delovnih razmerjih in Pravilih, svoje obveznosti do zavarovanca ne more prenesti na delodajalca ter v primeru neplačila s strani delodajalca tožena stranka ni prosta svoje obveznosti. Namen zakonodajalca ni bil, da prenese obveznost uresničitve pravice na delodajalca, pač pa je ureditev v korist delavca, da čim hitreje in lažje uveljavi pravico do nadomestila. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do druge pravne podlage, ki jo je tožeča stranka zatrjevala v zvezi z uveljavljenim zahtevkom. Tožena stranka navedb tožeče glede odškodninske odgovornosti in neupravičene obogatitve ni prerekala, sodišče bi moralo te navedbe šteti kot priznana dejstva in v posledici tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožena stranka ravna protipravno, ker zneske, ki dejansko pripadajo zavarovancem pobota z dolgom delodajalca zaradi neplačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Tako delodajalci denarnega nadomestila ne dobijo plačanega in zato delavcem nadomestil tudi nočejo izplačevati. Tožniku delodajalec že več let ni izplačal nadomestila plače, če bi obveljalo stališče toženca, da ni pravne podlage za neposredno izplačilo nadomestila, bi bila ta pravica tožniku dejansko odvzeta. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10 - ORZFPPIPP21, 26/11, 47/11 - ORZFPPIPP21-1, 87/11 - ZPUOOD, 23/12 - Odl. US in 48/12 - Odl. US) in Zakona o Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 78/06 - uradno prečiščeno besedilo, 29/07, 31/08, 23/09, 25/10, 23/11, 24/12 in 40/12 - ZUJF), ki jih v obravnavanem postopku ni mogoče uporabiti. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, do nadomestila je upravičen za čas 35 mesecev, česar nikoli ne bi prejel od jamstvenega sklada. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Sklicuje se na določbo 229. člena Pravil, ki so v skladu z določbo 137. člena ZDR, na podlagi katerega izplačuje nadomestilo plače v primeru začasne nezmožnosti za delo delavca zaradi bolezni ali poškodbe delodajalec iz lastnih sredstev. V podkrepitev pravilnosti odločitve se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 493/2007 z dne 28. 2. 2008. Za zaposlene zavarovance ZDR v 137. členu nalaga delodajalcu, da delavcu na plačilni dan izplača nadomestilo plače, s tem, da to plačilo izvede v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. V 229. členu Pravil je predpisana dokumentacija in način refundiranja izplačanih nadomestil. Če bi bil namen zakonodajalca drugačen, bi uredil postopek za primere, ko delodajalec ne izplačuje plač oziroma nadomestil plač. V primeru insolventnosti delodajalca je v ZFPPIPP in ZJSRS določeno pod kakšnimi pogoji ter postopki se izplačajo terjatve delavcev, med ostalimi tudi nadomestila plače za čas zadržanosti od dela. Denarne terjatve iz delovnega razmerja delavec na podlagi 204. člena ZDR uveljavlja neposredno zoper delodajalca pred pristojnim delovnim sodiščem. Pravilnost odločitve tožene stranke izhaja iz dveh sodb Vrhovnega sodišča RS. Sicer bi bili delavci, odsotni z dela zaradi bolezni, v privilegiranem položaju glede na delavce, ki normalno delajo, vendar zaradi nelikvidnosti oziroma nesolventnosti ne prejemajo plač. Tožnik ni izkazal obstoja elementov odškodninske odgovornosti, zato se neutemeljeno pritožuje, da mu je tožena stranka s postopki odločanja o nadomestilu plače povzročila škodo. Toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti in njena odškodninska odgovornost ni podana.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Veljavna pravna ureditev ne omogoča, da bi delavcu v delovnem razmerju nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe neposredno izplačala tožena stranka. Ureditev je tudi posledica dejstva, da je z obsegom delovne obveznosti posameznega delavca in načinom obračuna plače z morebitnimi dodatki najbolje seznanjen oz. o tem odloči delodajalec in je tudi njegova obveznost, da delavcu v obdobjih, kot jih določa zakon oziroma dogovorjenih s kolektivno pogodbo, obračunava in izplačuje plačo ter v primerih upravičene zadržanosti z dela tudi nadomestilo plače. Da se terjatve delavca oziroma zavarovanca za izplačilo nadomestila uveljavljajo zoper delodajalca izhaja iz določbe 21. člena ZFPPIPP o prednostnih terjatvah. Med nezavarovanimi terjatvami so kot prednostne terjatve določene plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Delavec, čeprav je uveden postopek zaradi insolventnosti, terjatev za neizplačano nadomestilo uveljavlja oziroma prijavi v tem postopku pri delodajalcu.

Iz listin v sodnem in upravnem spisu ne izhaja, da je tožnik pri delodajalcu A. d.o.o. ... dejansko uveljavljal plačilo nadomestila, morda tudi z vložitvijo tožbe pri sodišču, in kakšen je bil uspeh zahtevkov. Neskladje je v podatkih oziroma navedbah o prejetem nadomestilu. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 11. 5. 2010 izhaja, da je tožena stranka na podlagi zahtevka delodajalca izplačala bruto nadomestilo plače za tožnika za celotno obdobje od 27. 7. 2007 do 30. 11. 2007 in tožnik ni z ničemer utemeljil razlogov, zaradi katerih od tožene stranke zahteva izplačilo nadomestila za celotno obdobje od 15. 6. 2007 do 15. 4. 2010, čeprav je tožena stranka nadomestilo za omenjeno obdobje že plačala in tudi navedla, da za ostali čas delodajalec pri toženi stranki ni vložil zahtevka za refundacijo.

Ne glede na navedeno iz sodb Vrhovnega sodišča RS, na kateri se sklicuje tožena stranka (sodba opr. št. VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011 in sodba opr. št. VIII Ips 451/2009 z dne 23. 5. 2011), povsem jasno izhaja, da po materialnem pravu nadomestila za čas odsotnosti zaradi bolezni v breme tožene stranke neposredno izplačuje delodajalec. Vrhovno sodišče, ki po 109. členu Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS in 33/11) skrbi za enotno sodno prakso, je razsodilo, da je odločitev sodišča, ko je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije naložilo, da mora mimo delodajalca sporno nadomestilo plače izplačati neposredno zavarovancu, v nasprotju z materialno-pravno ureditvijo, ker za tak direktni zahtevek tožnika do tožene stranke ni pravne podlage. Tega ne spremeni niti dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi insolventnosti, niti dejstvo, da je bil zoper delodajalca začet oziroma izveden stečajni postopek, niti prenehanje delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra. Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da je pravilno stališče tožene stranke, da v tem primeru v dolžniški položaj delodajalca vstopijo Jamstveni in preživninski sklad oziroma osebno odgovorni aktivni družbeniki. Pravilnost navedenega pravnega stališča potrjujejo določbe ZJSRS. Z navedenim zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva Sveta 80/987/EGS z dne 20. 9. 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Pravice, ki jih delavec uveljavlja v Javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenijo so po drugi alineji prvega odstavka 19. člena ZJSRS tudi neizplačana nadomestila plače za plačane odsotnosti z dela v obdobju treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Če bi imel zavarovanec na kakršnikoli materialnopravni podlagi pravico terjati neizplačano nadomestilo neposredno od tožene stranke, navedena ureditev v ZJSRS in ZFPPIPP ne bi bila potrebna, niti smiselna.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o odškodninski odgovornosti tožene stranke oz. njeni obogatitvi. Terjatev zoper nesolventnega delodajalca lahko uveljavlja delavec oz. zavarovanec, Javni jamstveni in preživninski sklad po določbah o prehodu terjatev (28. člen ZJSRS ) pridobi terjatve proti delodajalcu do višine pravic, zagotovljenih po ZJSRS. Nobene ovire ni, da stečajni upravitelj ali drug pristojni organ v postopku insolventnosti od tožene stranke izterja plačilo nadomestil, ki jih je izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni (137. člen ZDR in 229. člen Pravil). Dejansko izplačana nadomestila je torej tožena stranka dolžna plačati tudi, če je nad delodajalcem začet postopek zaradi insolventnosti in zato ni obogatena in tudi ni podlage za odškodninsko odgovornost. Upoštevajoč navedeno skladno ureditev, je sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nadomestilo za čas zadržanosti z dela tožniku dolžna izplačati neposredno tožena stranka.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, sprejet na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP, da tožnik, v skladu s 154. členom ZPP, stroške pritožbe nosi sam.