Jedro

Odločba organa druge stopnje, s katero je ta razveljavil prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici (določba 2. odstavka 279. člena ZUP), ne more biti podvržena sodni kontroli v upravnem sporu. Razveljavitev prvostopne odločbe pomeni, da le-ta ne obstaja več, zahtevek stranke, o katerem je bilo odločeno s to odločbo, pa je ostal nerešen, ker zakon organu, ki je pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, ne daje pravice, da bi sam meritorno odločil o upravni stvari.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ druge stopnje po nadzorstveni pravici v skladu z določbo 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP) razveljavil delno odločbo Upravne enote A., opr. št. ... z dne 24. 4. 2006. Ta organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da je prvostopni organ z izpodbijano delno odločbo odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti delne odločbe izročiti upravičenki B.B.. Avstrija, v last tam navedene nepremičnine (1. točka izreka), da je vrednost teh nepremičnin po stanju ob podržavljenju 15.277.915,60 SIT in po stanju ob vračanju 11.221.262,40 SIT (2. točka izreka), da je ta odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (3. točka izreka), da bo o vračanju drugih zahtevanih nepremičnin odločeno v nadaljevanju postopka (4. točka izreka), ter da stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka). Iz obrazložitve zadnje citirane prvostopne odločbe izhaja, da sta C.C. in D.D. podali zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno njunemu pravnemu predniku E.E., pri čemer sta navedli, da naj se v skladu z določbo 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) za upravičenko šteje D.D., saj se je E.E. ob podržavljenju in po 9. 5. 1945 štel za jugoslovanskega državljana, ne pa tudi za slovenskega, medtem ko je D.D. ob podržavljenju in po 9. 5. 1945 bila jugoslovanska in slovenska državljanka. Drugostopni organ je ugotovil, da je bil z izdano delno odločbo očitno prekršen materialni zakon, saj je prvostopni organ za upravičenko na podlagi določbe 12. člena ZDen štel D.D., čeprav njen pravni prednik E.E., ki mu je bilo premoženje podržavljeno, ne izpolnjuje pogoja državljanstva po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da E.E., dedek D.D., ni upravičenec, čeprav mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa iz določbe 3. člena ZDen in čeprav je bil ob podržavljenju jugoslovanski državljan, to državljanstvo pa mu je bilo priznano tudi po 9. 5. 1945, vendar pa, ker se ni štel za slovenskega državljana, se šteje za tujega državljana, kot tak pa bi bil upravičenec lahko le, če bi bila taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je. Ker se ni štel za državljana LR Slovenije, ni upravičenec do denacionalizacije po določbi 3. odstavka 9. člena ZDen. Namen tega dodanega odstavka z novelo ZDen-B je bil pogojevati pravico do vračila premoženja z vzajemnostjo za slovenske državljane v drugih nekdanjih republikah SFRJ. Določba 12. člena ZDen se ni uskladila s to novelo, zato bi besedna razlaga določbe 12. člena dopuščala, da so upravičenci po določbi 12. člena tudi zakonec oziroma dediči prvega dednega reda kot pravni nasledniki osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskemu državljanu, ki pa po 9. 5. 1945 ni dobil slovenskega državljanstva. Vendar pa bi bila taka razlaga v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca ob sprejetju določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, saj bi pomenila, da je zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz določbe 3. odstavka 9. člena ZDen upravičenec že samo, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano na način iz določbe 1. odstavka 9. člena ZDen, brez temeljnega pogoja iz določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, to je pogoja vzajemnosti za slovenske državljane v državi, katere državljanstvo bi imel tak upravičenec. Po takšni razlagi bi za prejšnjega lastnika predpisali ostrejši pogoj kot za njegove pravne naslednike. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. II Ips 394/2005 z dne 2. 11. 2005, ki je v spisu, vendar je prvostopni organ ni upošteval pri svojem odločanju. Drugostopni organ je še navedel, da D.D. kot vnukinja po E.E. ne more po vstopni pravici vstopiti kot upravičenka po določbi 12. člena ZDen na mesto svoje matere, ki je bila ob podržavljenju še živa in ni imela jugoslovanskega državljanstva. Po vstopni pravici vstopajo potomci v pravice svojih staršev le, če so starši umrli pred zapustnikom, kar pa v tem primeru niso. E.E. je namreč po podatkih spisa umrl 26. 4. 1954, njegova hči F.F., mati D.D., pa je umrla 11. 11. 1965, torej kasneje kot njen oče oziroma dedek D.D. Tako je na podlagi določbe 1. odstavka 276. člena ZUP razveljavil prvostopno odločbo.

Tožnica je vložila tožbo iz razloga kršitve določb postopka. V tožbi je navedla, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji iz določbe 2. odstavka 274. člena ZUP, ki določa, da pristojni organ odpravi odločbo, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena, kar pa v tem primeru ni podano. V primeru, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba (sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 394/05), gre za drug primer, oseba, ki je vstopila namesto prvotnega upravičenca v postopek, je pridobila slovensko državljanstvo kasneje, v tem primeru pa se tožnica šteje za državljanko Republike Slovenije od 28. 8. 1945. Nadalje tožnica tudi meni, da iz besedila določb 9. in 12. člena ZDen ne izhaja nikakršna povezava med členoma, pri čemer določba 12. člena jasno določa, kdo ima vstopno pravico, brez pogojevanja tega statusa z določbo 3. odstavka 9. člena, vsaka povezava pa bi bila nelogična, saj določba 12. člena jasno določa, da se ga uporablja, kadar oseba ni upravičenec po določbi 9. člena ZDen. V tem primeru E.E. ni upravičenec po določbi 9. člena ZDen zaradi naknadne spremembe ZDen, kar se tožnici zdi nepravično, saj so do spremembe zakona dobili vsi prizadeti vrnjeno premoženje, tudi če niso bili državljani Republike Slovenije. Ker zakonodajalec ni spremenil tudi določbe 12. člena ZDen, to pomeni, da ga ni imel namena spremeniti. Drugostopni organ je tako prevzel funkcijo zakonodajalca, kar pa ni, in je prekoračil pooblastila, ki mu jih ustava ne daje. Tožnica je še navedla, da je stališče, da tožnica nima vstopne pravice po dedku, tudi napačno, saj se v denacionalizacijskem postopku ne odloča, kdo bo dedič, temveč se ugotavlja samo status nujnega dediča. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-23/93, točka 54. Zaradi kasneje sprejete novele ZDen-B po že črtanemu besedilu iz določbe 12. člena je tožnica prepričana, da zakonodajalec z ZDen-B ni imel namena krčiti kroga nadomestnih upravičencev. Tožnica je še poudarila, da bi bilo zanjo bolje, da ne bi dokazovala lojalnosti svojega dedka E.E., ki mu naša oblast ne priznava slovenskega državljanstva, saj bi ob taki uporabi določbe 12. člena ZDen dobili vrnjeno nazaj premoženje vsi tisti, ki so bili sovražniki slovenskega naroda, tisti, ki so bili lojalni, pa ne. Iz opravljenih poizvedb preko Ministrstva za zunanje zadeve Republike Hrvaške preko veleposlaništva Republike Avstrije, pa je razvidno, da se E.E. ne vodi v evidenci državljanov Republike Hrvaške, niti ni vpisan v knjigo državljanov ... županije. Tožnica je zato predlagala, da se odpravi izpodbijana odločba.

Drugostopni organ je v odgovoru na tožbo prerekal vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagal, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na tožbo v danem roku ni odgovoril. Tožnica je z vlogo z dne 5. 2. 2007 predlagala sodišču prekinitev postopka, saj je vložila predlog za obnovo postopka ugotovitve državljanstva E.E., kar po mnenju tožnice predstavlja v tem postopku predhodno vprašanje.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Dne 30. 1. 2007 vloženo tožbo je sodišče obravnavalo po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, določba 110. člena). Po določbi 2. člena tega zakona sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnice oziroma tožnika (določba 1. odstavka). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (določba 2. odstavka). Akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, pa se lahko izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja v zadevi končan (določba 1. odstavka 5. člena ZUS-1).

Odločba organa druge stopnje, zoper katero je tožnica vložila tožbo, ne more biti podvržena sodni kontroli v upravnem sporu. Z njo je ta organ prvostopno odločbo razveljavil po nadzorstveni pravici po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da lahko pristojni organ razveljavi izdano odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Razveljavitev prvostopne odločbe pomeni, da le-ta ne obstaja več, kar pa pomeni, da je zahtevek stranke, o katerem je bilo odločeno z razveljavljeno odločbo, ostal nerešen, ker zakon organu, ki je pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, ne daje pravice, da bi sam meritorno odločil v upravni stvari. V obravnavanem primeru mora tako prvostopni organ, ki je pristojen za odločanje v tej upravni stvari, izdati novo odločbo glede dela zahteve za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 3595/2, 3605 in 3722/2, vse vl. št. 871, k.o. G., skladno z zakonom in pripombami v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Denacionalizacijski postopek torej v tem delu še ni končan in bo prvostopni organ o tem ponovno odločal, tožnica pa bo v tem postopku lahko uveljavljala ugovore, ki jih navaja v tožbi.

Ker torej izpodbijana odločba glede na določbo 1. odstavka 5. člena ZUS-1 ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je moralo sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči. Ker pa je sodišče tožbo zavrglo, se tudi ni spuščalo v presojo utemeljenosti predloga tožnice za prekinitev postopka, ki pa ga bo lahko tudi uveljavljala v ponovnem upravnem postopku.