Jedro

Ugotovljeno relativno bistveno kršitev postopka, ki jo je storilo prvostopenjsko sodišče s tem, da je odločitev oprlo na prepozne navedbe, lahko odpravi samo pritožbeno sodišče izven glavne obravnave na ta način, da napravi dokazno oceno zgolj na podlagi izvedenih pravočasnih dokazov in upoštevaje pravočasno trditveno podlago pravdnih strank.

Račun je enostranska listina in kot tak še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama in o izpolnitveni obveznosti tožene stranke, če ta poslovnega razmerja in posledično svoje obveznosti iz njega ne priznava. V takem primeru je vtoževano obveznost tožene stranke potrebno presojati z drugimi dokaznimi sredstvi.

Zgolj obrazložitev disciplinskega organa v utemeljitvi svoje odločitve o zavrženju prijave tožene stranke zoper tožečo stranko, ne ustvarja prejudicialnega učinka glede ugotovitve o tem ali so bile zaračunane storitve tožeče stranke toženi stranki tudi dejansko opravljene. Na takšno dokazno oceno ne more biti vezano sodišče v pravdnem postopku, kjer se isto dejansko vprašanje kaže kot relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 45619/2012 z dne 08. 04. 2011, v zvezi s popravnim sklepom z dne 04. 05. 2011, razveljavi tudi v preostalem delu prvega in tretjega odstavka izreka in se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 3.354,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2011 dalje in na plačilo 3.076,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2011 dalje; - v IV. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki v višini 532,39,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do dne plačila.

II. Pritožba zoper III. točko izpodbijane sodbe se zavrne in se ta del sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 701,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.354,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 03. 2011 in zneska 3.076,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 03. 2011 do plačila (točka I izreka). Hkrati pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) v višini 2.986,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (točka III izreka) in naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 193,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper I., III., in IV. točko izreka sodbe je pritožbo v pritožbenem roku vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi zavrne in tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo računov za odvetniške storitve. Pravdni stranki sta v mesecu februarju 2011 prekinili dolgoletno mandatno razmerje, zaradi česar je tožeča stranka v mesecu marcu izdala več računov za vse do takrat še neporavnane obveznosti. Zahtevala je plačilo v skupnem znesku 7.455,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje računov dalje.

6. Z nasprotno tožbo je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala s tem, ko je tožničina tajnica S. K. v letih 2009 in 2010 izstavila toženi stranki več računov, na katerih je bilo navedeno, naj se plačilo izvrši na tekoči račun S. K. namesto na račun tožeče stranke, tožena stranka pa je račune tudi poravnala na navedeni račun.

Razlogi izpodbijane sodbe

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v večjem delu tožena stranka pravilno zaračunala svoje storitve in da do podvajanja računov ni prišlo. Storitve po računih, ki jih je tajnica S. K. priredila, so bile namreč resnično opravljene, vendar pa teh zneskov odvetnica od tožene stranke ni terjala, od neplačanih računov je namreč odštela vse zneske, ki so bili plačani na tekoči račun S. K. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče oprlo na obsežno specifikacijo vseh računov, ki jo je po naročilu sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo dostavila tožeča stranka; na izpoved priče, zaposlene pri tožeči stranki, P. B., ki je zadolžena za izstavljanje računov, in na sklep Odvetniške zbornice Slovenije, iz katerega izhaja, da je tožnica obračunavala storitve po Odvetniški tarifi, ki je veljala v času, ko je tožnica opravila storitve. Sodišče prve stopnje je tako z majhnim popravkom (zaradi skupno preveč zaračunanih 1850 odvetniških točk v več računih) tožbeni zahtevek skoraj v celoti štelo za utemeljen.

8. Odškodninski zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje kot neutemeljen v celoti zavrnilo. Tožena stranka ni uspela dokazati nastanka in višine škode, saj se je izkazalo, da je tožeča stranka storitve, ki so bile zaračunane v omenjenih računih, dejansko opravila za tožečo stranko, preveč zaračunane zneske pa je odbila pri kasnejših računih, ki jih je izdala toženi stranki marca 2011. Tožena stranka je tako plačala 12 spornih računov sicer neupravičeni osebi, vendar za dejansko opravljene storitve, ki jih je za toženko opravila tožeča stranka. Tožeča stranka ima potemtakem po mnenju prvostopenjskega sodišča zgolj regresno pravico do svoje nekdanje tajnice S. K. Navedbe v pritožbi

9. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da tožnica do konca prvega naroka ni navedla vseh dejstev, ki so potrebna za ugotovitev njenih predlogov, niti ni ponudila dokazov. Tožnica ni predložila nobenih dokazil o opravljenem delu, ni predložila listin (npr. kopij izvršilnih predlogov s potrdili o oddaji na sodišče ipd.), da bi bilo sploh mogoče preveriti in dokazati da je bilo zaračunano delo opravljeno. Izpoved priče A. I. ne dokazuje, da je tožnica v konkretnih primerih predložila listinsko dokumentacijo o opravljenem delu, priča je podala le pavšalne navedbe o tem, kako je v določenem obdobju potekalo sodelovanje med obema strankama, izrecno za sporne fakture pa se dokumentacije ni spomnila. Priča P. B. kot tajnica in kot oseba, ki ni vešča prava, ni oseba, ki bi bila kompetentna in sposobna ocenjevati, ali je njena nadrejena določeno delo res opravila ali ne. Zatrjevanje izpodbijane sodbe, da je priča potrdila, da dvojnega zaračunavanja storitev ni bilo, je protispisno. Sklepa Odvetniške zbornice Slovenije sodišče ne bi smelo upoštevati v dokazne namene, ker tožnica v roku, ki ji ga je postavilo sodišče, v spis ni vložila še enega izvoda tega sklepa, zato se toženka do njega ni mogla opredeliti. Poleg tega pa pritožnica graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da zavrne njen zahtevek po nasprotni tožbi. Kot nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da so podpisi na spornih računih S. K. ponarejeni, taki računi pa ne morejo biti podlaga za izplačilo. Ker je bila S. K. v kritičnem obdobju zaposlena pri tožnici, ta odgovarja za škodo, ki jo je slednja povzročila tretjim, konkretno toženi stranki.

Razlogi za delno ugoditev pritožbi

10. Predmetna zadeva se je pričela s tožničinim predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Verodostojne listine so bile v tem primeru izdani računi za odvetniške storitve, katerih plačilo terja tožeča stranka. Tožena stranka je ves čas tekom postopka zatrjevala, da z ničemer ni dokazano, da bi bile storitve, ki jih vtožuje tožnica, dejansko opravljene.

11. Račun je enostranska listina in kot tak še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama in o izpolnitveni obveznosti tožene stranke, če ta poslovnega razmerja in posledično svoje obveznosti iz njega ne priznava. V takem primeru je vtoževano obveznost tožene stranke potrebno presojati z drugimi dokaznimi sredstvi (1).

12. Tožena stranka se v pritožbi neupravičeno sklicuje, da prvostopenjsko sodišče v dokazne namene ne bi smelo upoštevati sklepa Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS) opr. št. 796/11 z dne 28. 01. 2013. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je tožeča stranka na ta sklep pravočasno sklicevala na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 4. 2013. Na tem naroku ji je sodišče s sklepom naložilo, da v roku 8 dni predloži kopijo te listine za toženo stranko. Res je sicer, da je tožeča stranka navedeno listino sodišču poslala s pisno vlogo (redna številka 18) z dne 23 .4. 2013, ki je bila sodišču poslana z navadno pošto. Iz sodnega žiga na tej vlogi je razvidno, da je na sodišče prispela 26. 4. 2013, to je po izteku roka, ki ga je tožeči stranki odmerilo sodišče. V skladu s petim odstavkom 286.a člena ZPP se listine, ki so sodišču posredovane po izteku roka, upoštevajo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je s tem prvostopenjsko sodišče kršilo prvi odstavek 286. člena ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

13. Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, ko se sklicuje, da bi tožeča stranka morala do konca prvega naroka za glavno obravnavo podati vso ustrezno trditveno podlago in ponuditi dokaze glede opravljenih storitev, ki jih je zaračunala po vtoževanih računih. Tožena stranka se je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala na nejasnost izstavljenih računov za večletno časovno obdobje. Potem ko tožeča stranka tudi po pozivu sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo ni dopolnila trditvene podlage in ponudila dokazov glede opravljenih storitev za toženo stranko, sodišče ni imelo podlage za dodelitev dodatnega roka 15 dni za dopolnitev manjkajočih trditev in predložitev listinskih dokazov. Tega ni mogoče utemeljevati z okoliščino, da je tožena stranka ob tako pomanjkljivih navedbah tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo podrejeno uveljavljala tudi ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu kršilo določbo prvega odstavka 286. člena ZPP.

14. Ne glede na takšne ugotovitve o učinku prekluzije pa tožeča stranka tudi v naloženem roku ni uspela odpraviti navedene pomanjkljivosti. Sodišču je namreč zgolj predložila obširno vlogo s specifikacijo opravljenih storitev toženi stranki, ne da bi te navedbe dokazno podprla. Tožeča stranka je zato ostala zgolj na nedokazanih trditvenih navedbah. Da pri tem ne gre za pretirano dokazno breme na strani tožnice, izhaja že iz njenih navedb, da je v disciplinskem postopku pred OZS uspela dokazati upravičenost izstavljenih računov na ta način, da so bili spisi poslani na OZS, kjer so jih fotokopirali (navedba v zapisniku o glavni obravnavi na list. št. 169). Sklicevanje, da jih v tem postopku zaradi obsežnosti ni dostavila, se tako izkaže za neupoštevno. V dispoziciji stranke, na kateri je dokazno breme, je, katere dokaze bo ponudila in jih pravočasno tudi predložila sodišču. 15. Ugotovljeno relativno bistveno kršitev postopka, ki jo je storilo prvostopenjsko sodišče s tem, da je odločitev oprlo na prepozne navedbe, lahko odpravi samo pritožbeno sodišče izven glavne obravnave na ta način, da napravi dokazno oceno zgolj na podlagi izvedenih pravočasnih dokazov in upoštevaje pravočasno trditveno podlago pravdnih strank.

16. Sodišče prve stopnje je zato zmotno sklepalo, da so bile storitve opravljene, zgolj na podlagi (prepozno predložene) obsežne specifikacije računov, sklepa OZS in izpovedi prič A. I. ter P. B. Pritožnica pravilno izpostavlja, da priči nista mogli z ničemer neposredno potrditi tožničinih navedb o opravljenem delu. P. B. je bila pri tožeči stranki zaposlena šele od 1. 1. 2011 dalje in je sodelovala zgolj pri izstavljanju računov za pretekle storitve, ki naj bi bile v veliki večini opravljene v času pred njeno zaposlitvijo. Zato zgolj iz njene izpovedi ni mogoče s stopnjo prepričanja sklepati, da so bile storitve dejansko opravljene. A. I. pa je zaposlena pri toženi stranki in je v svoji izpovedi celo izrecno navedla, da se ne more spomniti za 5, 6 let nazaj glede opravljenih del, ki so bili predmet posameznih računov. To je bil tudi razlog, da pooblaščenka tožene stranke ni vztrajala pri vprašanjih glede vseh vtoževanih računov.

17. Kar se tiče dokazne vrednosti sklepa OZS z dne 28. 1. 2013 (A68) pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj obrazložitev disciplinskega organa pri OZS v utemeljitvi svoje odločitve o zavrženju prijave tožene stranke zoper tožečo stranko, ne ustvarja prejudicialnega učinka glede ugotovitve o tem ali so bile zaračunane storitve tožeče stranke toženi stranki tudi dejansko opravljene. Disciplinski organ OZS je takšno oceno podal na podlagi dokazov, ki mu jih je tožeča stranka ponudila v disciplinskem postopku. Ne more pa biti na takšno dokazno oceno vezano sodišče v pravdnem postopku, kjer se isto dejansko vprašanje kaže kot relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato tožeča stranka zgolj s predložitvijo sklepa disciplinskega organa OZS ni uspela dokazati, da je storitve za toženo stranko tudi dejansko opravila

18. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v tistem delu, ko je sklepalo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da so bile storitve, za katere terja plačilo, dejansko opravljene. Posledično tudi ni izkazana nasprotna izpolnitvena obveznost tožene stranke. Ob upoštevanju nepopolnih navedb tožeče stranke in izvedenih dokazov, ki jih je tožeča stranka pravočasno predlagala (listine v prilogah A1 – A69 ter izpovedi zaslišanih prič) pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni uspela dokazati podlage za vtoževane račune.

19. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče iz navedenega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek po tožbi (I. točka izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo (prva alinea 358. člena ZPP).

Razlogi za delno zavrnitev pritožbe

20. Neutemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o zahtevku po nasprotni tožbi (točka III izreka izpodbijane sodbe), vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Pritožnica je v nasprotni tožbi tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi in se sklicevala na odgovornost tožene stranke po nasprotni tožbi za škodo, ki jo je povzročila pri njej zaposlena delavka v smislu 147. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 - Odl. US, 40/2007 – v nadaljevanju OZ). Pritožnica je uveljavljala od tožene stranke po nasprotni tožbi povrnitev zneskov, ki jih je plačala na podlagi izstavljenih 12 računov, ki jih je v imenu tožene stranke po nasprotni tožbi izstavila njena delavka, pri čemer naj bi bili ti zneski nakazani na račun delavke tožene stranke po nasprotni tožbi.

21. Iz tožbenih navedb je torej razvidno, da je pritožnica odškodninski delikt utemeljevala na ravnanju delavke tožene stranke po nasprotni tožbi, to je v izstavitvi računov, za katere naj ne bi bilo podlage, ker zaračunane storitve niso bile opravljene. Ne glede na to, da je tožena stranka po nasprotni tožbi zatrjevala, da je obstajala podlaga za izstavljene račune v opravljenih storitvah za pritožnico, pa se izkažejo tožbene navedbe v nasprotni tožbi za nesklepčne. Tudi če bi se izkazalo, da ni bilo pogodbenega temelja za izstavljene račune v imenu tožene stranke po nasprotni tožbi, zgolj iz tega ravnanja še ne bi bilo mogoče sklepati na odškodninsko odgovornost tožene stranke po nasprotni tožbi. Zatrjevano zmanjšanje premoženja pritožnice, na katero se je v smislu škode sklicevala pritožnica, v takem primeru ne bi nastalo kot posledica izstavitve neutemeljenih računov, temveč na podlagi aktivnega ravnanja same pritožnice, to je na podlagi izvršitve njenega naloga za plačilo teh računov. Pritožnica v okviru nasprotne tožbe ni utemeljevala zvijačnosti ravnanja izstavitelja računa v delu, ki se nanaša na prikaz zaračunanih storitev pritožnici, ki jih je plačala. Sklicevala se je le na zavedenost v zvezi z izplačilom zaračunanega zneska na račun delavke tožene stranke po nasprotni tožbi. Plačilo računov, izstavljenih v imenu tožene stranke po nasprotni tožbi, ki ne bi imeli podlage v opravljenih storitvah, bi zato lahko predstavljal zgolj temelj zahtevka na obogatitveni podlagi v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Takšen zahtevek pa je mogoče uveljavljati le zoper tistega, ki je bil na škodo drugega obogaten. Ker je iz samih navedb pritožnice v nasprotni tožbi razvidno, da so bila sporna plačila izvršena na račun tretje osebe, ne da bi utemeljevala koristi tožene stranke po nasprotni tožbi, se izkaže tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za nesklepčen tudi na obogatitveni podlagi.

22. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zoper ta del sodbe zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (363. člen ZPP).

23. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi (točka IV izreka izpodbijane sodbe). V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe je tožeča stranka v celotnem postopku uspela le glede zahtevka po nasprotni tožbi, tožena stranka pa glede zahtevka po tožbi. Pritožnica v pritožbi ni izpodbijala ugotovljene višine potrebnih pravdnih stroškov posamezne stranke, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi in sicer za tožečo stranko v višini 326.00 EUR in za toženo stranko v višini 883,00 EUR. Od seštevka obravnavanih zahtevkov v tej pravdi (10.441,13 EUR) je tožeča stranka uspela glede zahtevka po nasprotni tožbi, to je v deležu 29%, tožena stranka pa glede zahtevka po tožbi, to je v deležu 71% celotnega zahtevka. Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve 29% njej odmerjenih stroškov, to je 94,54 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 71% njej odmerjenih stroškov, to je 626,93 EUR. Po medsebojnem pobotanju tako obračunanih upravičenih stroškov obeh pravdnih strank je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati razliko v višini 532,39 EUR.

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP. Sodišče je potrebne stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v pritožbi. Pri tem pa je upoštevalo vrednost izpodbijanega dela odločitve v I. točki izreka sodbe, glede katerega je s pritožbo uspela (6430,63 EUR), ne pa tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi, saj v tem delu s pritožbo ni uspela. Potrebni pritožbeni stroški tako znašajo po tar. št. 3210 388,80 EUR in 20,00 EUR pavšal za PTT, povečano za 22% DDV. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za pritožbo v višini, kot bi bila odmerjena po tar. št. 1121 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008, 97/2010, 29/2013 - Skl. US, 21/2013 - ZP-1H, 63/2013, 89/2013 - Odl. US, 111/2013 - ZP-1I, 40/2014 - Skl. US, 58/2014 - Odl. US, 72/2014 - Skl. US) od vrednosti spora, glede katerega je s pritožbo uspela (294,00 EUR). Tožena stranka je upravičena do povrnitve skupaj torej 701,58 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožeči stranki, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) VSL sodba I Cpg 1181/2011.