Jedro

Okoliščina, da je sodnik poročevalec pritožbenega sodišča v drugem postopku kaznoval pooblaščenko stranke tega postopka, ne utemeljuje očitka o kršitvi načela nepristranskosti, četudi je bila takšna procesna odločitev pred ESČP ugotovljena kot kršitev 6. člena EKČP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.814,84 EUR v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo glede vknjižbe nepremičnine dela stavbe, 9.E ID 1046 k. o. ... Na podlagi prodajne pogodbe med družbo L., d. o. o. (prodajalka) in A., d. o. o. (kupovalka) je bila v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica tožene stranke. Tožnica poleg tega zahteva še, da se Okrajnemu sodišču v Ljubljani - zemljiški knjigi naloži vpis lastninske pravice na njeno ime, do ½. Tožnica svoje materialnopravno upravičenje opira na sodbo, izdano v pravdi zaradi ugotovitve skupnega premoženja. V njej je bilo med drugim ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje bivših zakoncev.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo. Presodilo je, da je imela družba L., d. o. o., razpolagalno sposobnost, tožnica pa na predmetu prodaje (nepremičnini) tedaj ni imela več nobene pravice. Zato je zavrnilo očitke o nemoralnosti tega posla, ki jih je tožnica utemeljevala z dejstvom, da je njen bivši mož (M. M.) direktor obeh družb (pogodbenih strank), iz česar je tožnica nadalje utemeljevala sklep, da je bil namen te pogodbe izigrati tožnico. Ker posel, ki je bil podlaga vknjižbe, zato ni ničen, tudi vknjižba ni neveljavna.

3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da vse od izdaje sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 266/2000 z dne 31. 3. 2004 tožnica na sporni nepremičnini ni imela več nikakršnih materialnopravnih upravičenj. S to sodbo je namreč sodišče ugodilo zahtevku družbe L., d. o. o., ter tožnici in njenemu razvezanemu možu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine (sicer bo takšno listino nadomestila sama sodba) in izročitev spornega poslovnega prostora.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. Sklicuje se na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč bodisi razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje bodisi ju spremeni in zahtevku ugodi. Meni, da sodnik A. A., ki je bil poročevalec v senatu pritožbenega sodišča, v tej zadevi ne bi smel odločati. V zadevi Pečnik proti Republika Slovenija (Evropskega sodišča za človekove pravice - v nadaljevanju ESČP, št. 44901/05) je bil namreč spoznan za povzročitelja škode pooblaščenki tožeče stranke.

5. Dalje trdi, da iz procesnega gradiva nesporno izhaja, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 537/98 z dne 27. 2. 2003. Po njenem mnenju je zato nelogično, da je sodišče štelo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 266/2000 z dne 31. 3. 2004 kot pridobitni naslov lastninske pravice družbe L., d. o. o. „Po vsebini gre za tožbo, ki ni niti izvršljiva niti sprovedljiva v zemljiški knjigi, saj nima intabulacijske klavzule“.

6. Tudi v nadaljevanju revidentka preigrava pomen različnih sodnih postopkov, ki se tičejo sporne nepremičnine ter se sprašuje, zakaj je veriga pogodb, ki sta jih naredili družba L., d. o. o. in A., d. o. o., večvredna kot sodna odločitev o ugotovitvi skupnega premoženja in določitvi deležev.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

8. Revizija ni utemeljena.

Glede kršitve načela nepristranskosti

9. Revidentka trdi, da bi moral biti sodnik A. A., ki je bil poročevalec na pritožbeni stopnji, v zadevi izločen. Kot razlog navaja, da je bil v zadevi Pečnik zoper Republika Slovenija pred ESČP (št. 44901/05) „spoznan za povzročitelja škode pooblaščenki tožeče stranke.“

10. Revizijska navedba je najprej nekorektna. Sodnik A. ni bil spoznan za povzročitelja škode. ESČP je ugotovilo, da je država pri izrečeni kazni v pravdnem postopku ravnala v nasprotju s 6. členom EKČP, ker je sodnik, na katerega so leteli žaljivi očitki, sam izdal sklep o kaznovanju. Takšno procesno ravnanje je bilo skladno z dotedanjo sodno prakso v Republiki Sloveniji. Resnica pa je, da je bila ta procesna odločitev, pri kateri je sodeloval navedeni sodnik, nato pred ESČP ugotovljena kot napačna (kot kršitev konvencije).

11. Takšna okoliščina ne ustreza nobenemu izmed izključitvenih razlogov, ki so navedeni v 1. do 5. točki 70. člena ZPP(1). Po prepričanju revizijskega sodišča pa ne ustreza niti odklonitvenemu razlogu iz 6. točke 70. člena ZPP, ki bi sodniku poročevalcu nalagala, naj ravna v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZPP.

12. Če pa je stranka sama menila, da je podan tak razlog, bi morala to v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP uveljavljati najpozneje do izdaje odločbe. Tega ni storila.

Glede glavnega vprašanja

13. Pristop tožeče stranke v reviziji korenini bodisi v nerazumevanju pomena sodnih odločb bodisi gre za sprenevedanje. V zvezi s sporno nepremičnino sta namreč tekla dva sodna postopka - a le eden je relevanten z vidika te pravde. V pravdi med tožnico in njenim možem je bilo resda odločeno, da sporni poslovni prostor spada v njuno skupno premoženje ter da znaša tožničin delež ½. A toženka ni bila stranka tistega postopka in se je zato seveda tista odločitev v ničemer ne tiče. 14. Poleg tega je bilo s sodbo v kasnejši pravdi (in to je tista, ki je edina relevantna z vidika obravnavane zadeve) ugodeno zahtevku družbe L., d. o. o., ter tožnici in njenemu razvezanemu možu naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine (sicer bo takšno listino nadomestila sama sodba) in izročitev spornega poslovnega prostora. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da odtlej dalje tožnica na sporni nepremičnini ni imela več nikakršnih materialnopravnih upravičenj. To pa pomeni, da je zahtevek izbrisne tožbe neutemeljen že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije po 243. členu ZZK-1(2).

15. Tožnica torej svojo zunajknjižno lastninsko pravico pravno zgrešeno opira na sodbo, izdano v pravdi glede skupnega premoženja. Ne gre namreč za konkurenco dveh sodnih odločb. Edina relevantna je tista, ki zavezuje obe tu-pravdni stranki. To pa je sodba, izdana v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, I P 266/2000 z dne 16. 1. 2004, ki je vrh tega še poznejša. 16. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je slednja sodna odločba neizvršljiva, češ da ne vsebuje intabulacijske klavzule. Očitek je nesmiseln. Sodba vsebuje namreč jasno konkretno pravno pravilo, ki ustreza podlagi iz 5. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1. 17. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

18. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.815,84 EUR (podlaga za odmero je - v mejah priglašenih stroškov - podana v tar. št. 3300, 6002 ter 6008 ZODvT(3)).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (2): Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

Op. št. (3): Zakon o Odvetniški tarifi.