Jedro

Za ugotovitev, da gre že za razsojeno stvar, mora med tožbenima zahtevkoma obstajati tudi subjektivna identiteta, kar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavljalo in pravilno povzelo tudi temeljno pravilo v pravdnem postopku, da sodba učinkuje zgolj med pravdnima strankama (res iudicata ius facit inter partes), saj le takšno pravilo zagotavlja pravico do kontradiktornega postopka kot enega od ustavnih procesnih jamstev. Ali povedano drugače, pravnomočna odločitev sodišča lahko zavezuje le stranke postopka. A je v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo tudi, da je dopustna izjema od tega pravila in da v "nujnih“ primerih pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oz. erga omnes).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo z dne 26. 1. 2016 zavrglo (I. točka izreka) in mu naložilo, da drugemu tožencu povrne 4.263,53 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je bilo o zahtevku na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med A. A. in tožnikom kot prodajalcema ter prvim tožencem kot kupcem z dne 24. 1. 2011 (A2) in prodajne pogodbe sklenjene med tožencema z dne 19. 2. 2014 (A3) že odločeno v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1105/2015 – I (B12) v zvezi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 781/2019 z dne 17. 9. 2019 (B13), kjer je bil zahtevek A. A. (tožnikove žene) pravnomočno zavrnjen. Ker gre v obravnavani zadevi za dispozitivno enotno sosporništvo, tako da odločitev v drugi zadevi zavezuje tudi tožnika v tu obravnavani zadevi, je za obravnavanje tožnikove tožbe v tem postopku podana procesna ovira (res iudicata), zato tožba ni dopustna.

2. Tožnik se po pooblaščencu pritožuje zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da z A. A. nista sospornika, saj lahko oba samostojno uveljavljata svoje materialnopravne in procesne pravice. Gre za povsem različni pravni zadevi, kateri se morata obravnavati ločeno in nimata vpliva druga na drugo. Bistveno je, da v razmerju med pravdnimi strankami še ni bilo pravnomočno odločeno. Ugovor pravnomočno odločene stvari zato ni utemeljen. Sodišče bi moralo o zadevi vsebinsko odločati, predhodno pa preveriti dejstvo, ali je prvi toženec vložil odgovor na tožbo. Ker ga verjetno ni vložil, bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Če je ne bi izdalo, bi moralo izvesti predlagane dokaze in zaslišati stranke. Ker tega ni storilo, je tožniku kršilo ustavno pravico do sodnega varstva in do enakega varstva pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zgoraj povzeto dejansko stanje pritožbeno ni prerekano, in sicer, da je prišlo do sklenitve dveh kupoprodajnih pogodb, da je A. A. v zadevi P 1105/2015 - I Okrožnega sodišča v Ljubljani zahtevala ugotovitev ničnosti obeh pogodb, prve zaradi nedopustnih podlage in nagiba, posledično pa je uveljavljala tudi ničnost druge pogodbe, ter da kot tožnica v navedeni pravdi ni uspela in je bil njen zahtevek na ničnost obeh pogodb pravnomočno zavrnjen. Zato si je sodišče prve stopnje, preden je ugotavljalo pogoje za izdajo zamudne sodbe in preden je zadevo začelo vsebinsko obravnavati, pravilno postavilo vprašanje ali ne gre pri tožnikovem zahtevku v tu obravnavani zadevi za že razsojeno stvar (res iudicata). Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje o objektivni identiteti obeh zadev, saj sta enaka tako tožbena predloga kot tudi dejanski podlagi obeh zahtevkov. V obeh zadevah gre torej za isti dejstveni kompleks (historični dogodek). Pritožbeno sodišče glede ugotovitve objektivne identitete obeh zadev v celoti pritrjuje razlogom v 10. točki obrazložitve.

5. Za ugotovitev, da gre že za razsojeno stvar, pa mora med tožbenima zahtevkoma obstajati tudi subjektivna identiteta, kar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavljalo in pravilno povzelo tudi temeljno pravilo v pravdnem postopku, da sodba učinkuje zgolj med pravdnima strankama (res iudicata ius facit inter partes), saj le takšno pravilo zagotavlja pravico do kontradiktornega postopka kot enega od ustavnih procesnih jamstev. Ali povedano drugače, pravnomočna odločitev sodišča lahko zavezuje le stranke postopka. A je v nadaljevanju sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo tudi, da je dopustna izjema od tega pravila in da v "nujnih“ primerih pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oz. erga omnes).

6. Pritožbeno sodišče sicer ne pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za dispozitivno enotno sosporništvo, saj sta si tako pravna teorija kot sodna praksa enotni, da so v primeru zahtevkov na ničnost pogodbe vse pogodbene stranke ne samo enotni sosporniki po materialnem pravu, ampak tudi nujni sosporniki v procesnem smislu.1 Ker vse pogodbene stranke niso bile zajete niti v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1105/2015-1, niti v tu obravnavani zadevi, bi po oceni pritožbenega sodišča morali biti zahtevki v obeh zadevah, če ne bi bili zavrnjeni iz drugih razlogov in tožba zavržena zaradi že razsojene stvari, zavrnjeni iz razlogov nepravilne pasivne legitimacije.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v dveh ločenih pravdah ni dopustno ugotavljati veljavnosti obeh pogodb, saj bi v takšnem primeru lahko glede na zbrano procesno gradivo prišlo do različnih odločitev, kar pa iz razlogov pravne varnosti ni dopustno. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta pogodbi lahko veljavni ali pa neveljavni2 le za vse pogodbene stranke. Zato ugotovitev v že pravnomočno zaključeni zadevi, da pogodbi nista nični, učinkuje zoper vse pogodbene stranke. Ker je sodišče pravilno odločilo, da v obeh zadevah obstojita tako objektivna kot subjektivna identiteta tožbenega zahtevka ter je zato podana procesna ovira za reševanje tu obravnavane pravdne zadeve zaradi že pravnomočne odločene stvari, je tožnikovo tožbo pravilno zavrglo.

8. Ob povedanem so pritožbene navedbe, da A. A. in tožnik nista sospornika, da obe zadevi nimata vpliva druga na drugo, da bi moralo sodišče preveriti pogoje za izdajo zamudne sodbe oziroma zadevo vsebinsko obravnavati, neutemeljene, posledično tudi ni prišlo do kršitev tožnikovih ustavnih pravic.

9. Ker tožnikova pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Primerjaj Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, N. Betteto, komentar k 196. členu, stran 258 in VSRS sodba in sklep II Ips 1187/2008. 2 Ali pa ena veljavna in druga neveljavna.