Jedro

Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 2. 2008 do plačila, ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 213/2009 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ob uporabi določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter o višini in določitvi pravičnega zadoščenja.

Navedbe revidenta

3. Revizijo je tožnik vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je zmotna odločitev sodišč, da v zadevi tožnika ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09; ZVPSBNO), ker da se le-ta uporablja od 1. 7. 2007 dalje ter v primerih, ko je kršitev prenehala pred navedenim datumom, in je oškodovanec pred začetkom uporabe tega zakona vložil zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, česar pa tožnik ni storil. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08-10, Up-2168/08-12. Zaradi protiustavne pravne praznine je Ustavno sodišče med drugim odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 213/2009 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je tožbeni zahtevek utemeljen ob uporabi določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja o merilih za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter o višini in določitvi pravičnega zadoščenja.

8. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je mogoče odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, uveljavljati na podlagi 26. člena Ustave RS v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker je bil v konkretni zadevi postopek zaključen pred 1. 1. 2007, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni vložil pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti. Ker nepremoženjska škoda, ki jo v tej pravdi vtožuje tožnik, ni pravno priznana (glej II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008), odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi 26. člena Ustave ni podana.

9. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 odločilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Do odprave ugotovljenega neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO.

10. Ker je v konkretnem primeru Ustavno sodišče ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče slediti napotkom Ustavnega sodišča, razvidnih iz odločbe U-I-207/08 z dne 18. 3. 2010. 11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.