Jedro

Nepremoženjska škoda, ki jo tožnik vtožuje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana škoda, saj je ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, navedene v 179. do 182. čl. OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 2. 2008 do plačila ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge 1. odstavka 339. člena ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva pa izhaja tudi iz načel pravne države (2. člen Ustave RS). Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, to pa izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča, sodb Evropskega sodišča in tudi iz ZVPSBNO, čeprav je navedeni zakon začel veljati šele 1. 1. 2007 pa se lahko uporabijo določbe o objektivni odgovornosti po pravilih o analogiji. Republika Slovenija je sama kriva, če pred 1. 1. 2007 ni imela ustrezne zakonodaje, ki bi urejala varstvo pravic pri sojenju v razumnem roku. Kar se tiče uporabe OZ, pa pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila škode zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa tako EKČP kot tudi Ustava RS. Opozarja, da je v slovenski sodni praksi oškodovancem bila prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da po oceni prvostopnega sodišča tožnik ni uspel dokazati obstoja in višine pravno priznane škode, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo predpostavke odškodninske odgovornosti, tožnik meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala. Po judikaturi Evropskega sodišča tudi ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode. Glede višine odškodnine pa navaja, da mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki za podobne postopke prisoja odškodnino 5.000,00 do 6.000,00 EUR. Sklicuje se na posamezne primere iz slovenske sodne prakse, iz katerih izhaja, da v kolikor država stranki v postopku ne zagotovi sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ji ne omogoči učinkovitega pravnega sredstva za odpravo te kršitve, s tem krši temeljno človekovo pravico do sodnega varstva v razumnem roku ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej zadevi zahteva plačilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala s kršitvijo pravice za sojenje v razumnem roku in s kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva, v postopku, ki je tekel pred Okrajnem sodišču v Novem mestu pod opr. št. III R 2/2002. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je kot sestavni del pravice do sodnega varstva zagotovljena v 1. odstavku 23. člena Ustave RS ter v 1. odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). Določbe EKČP, ki zagotavljajo pravico do sojenja v razumnem roku (1. odstavek 6. člena EKČP) pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi (13. člen EKČP) in možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) 41. člen EKČP, domačim sodiščem ne omogočajo prisojanja odškodnin zaradi kršitev procesnih pravic, ki jih uveljavlja tožnik. V tem smislu navedene določbe EKČP niso neposredno izvršljive, pač pa narekujejo nadaljnjo notranjo pravno zakonodajno urejanje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 591/2008). Pritožba zato zmotno zatrjuje, da utemeljenost tožbenega zahtevka temelji neposredno na določbah 6. in 13. člena EKČP. To pomeni, da tožeča stranka svoj zahtevek lahko utemelji le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava, pri čemer se pritožba zgrešeno opira le na 23. in 25. člen Ustave RS. Pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave RS. V tej določbi pa je odškodninska odgovornost opredeljene le okvirno in se uporablja splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma prej Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar je po tem zakonu mogoče zahtevati pravično zadoščenje zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1. 1. 2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, pa je mogoče uveljavljati na podlagi 26. člena Ustave RS v povezavi s Splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ oziroma ZOR (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/05). Tudi v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključen pred 1.1.2007, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v tem postopku ni vložil pritožbe na ESČP. Zato je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je treba utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po 26. členu Ustave RS v povezavi z določbami OZ oziroma ZOR. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki jih predpisuje 26. člen Ustave ter pravila civilnega odškodninskega prava. Po Splošnih pravilih odškodninskega prava pa mora biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjena zlasti njena temeljna predpostavka – nastanek pravno priznane škode. Nepremoženjska škoda, ki jo v tej pravdi vtožuje tožnik in sicer odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ter odškodnina zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ni pravno priznana. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ oziroma prej v 155. členu ZOR. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v 179. do 182. členih OZ oziroma prej v 200. do 203. členih ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti in zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče tudi opozarja na pravno stališče Vrhovnega sodišča v sodbah II Ips 305/2009 in II Ips 591/2008 z dne 24. junij 2009. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti niso podani, je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe pa vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).