Jedro

Organ je pravilno zaključil, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, iz Republike Slovenije pobegnil ter s tem onemogočil izvedbo postopka predaje Republiki Hrvaški, ki je v teku, in ta okoliščina, da teče postopek predaje tožnika Republiki Hrvaški, tudi ni sporna. Tožnik sicer navaja, da je v Republiki Hrvaški od prošnje za mednarodno zaščito odstopil zaradi nevzdržnih razmer, v katerih je bival v centru za tujce in v katerih bi moral čakati na rešitev ter da ni razumel, da bi po odločitvi pristojnega organa Republike Hrvaške moral zapustiti ne le Republiko Hrvaško pač pa Evropski gospodarski prostor. Vendar je izkazano in nesporno dejstvo, da je Republiko Hrvaško zapustil, ne da bi počakal na rešitev prošnje za mednarodno zaščito.

Vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatne nevarnosti pobega“ je treba (med drugim) ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 5. 2016 od 14.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 26. 5. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, po podani prošnji pa je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Iz policijske depeše z dne 24. 5. 2016 izhaja, da je bil tožnik prijet s strani policistov PP Postojna dne 24. 5. ob 12.35 uri, potem ko je 22. 5. 2016 peš, preko gozda, v bližini mejnega prehoda Rupa prečkal hrvaško – slovensko mejo. Iz uradnega zaznamka o izjavi v zvezi z nedovoljenim vstopom v Republiko Slovenijo z dne 24. 5. 2016, podpisanega s strani tožnika, izhaja, da je želel v Italijo, kjer bi prosil za dovoljenje za bivanje. Tožnik je ob podaji prošnje med drugim, ko je opisoval pot, po kateri je pripotoval do Slovenije, navedel, da je na Hrvaško prispel 27. 12. 2015; takrat so ga ustavili hrvaški policisti in odpeljali na policijsko postajo, saj ni imel dokumentov. Na Hrvaškem je bival v Centru za tujce štiri mesece in 22 dni, nato pa je Center za tujce zapustil in odšel v Slovenijo. Na vprašanje, kdaj je zaprosil za azil na Hrvaškem, je odgovoril, da je bilo to 9. 3. 2016, razgovor pa je imel 21. 4. 2016. Tožnik je povedal tudi, da na Hrvaškem za azil ni zaprosil takoj, ker takega namena sploh ni imel, vendar ni imel druge izbire, saj bi bil drugače zaprt šest mesecev. Iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške z dne 16. 5. 2016 je razvidno, da je tožnik podal namero za mednarodno zaščito 21. 4. 2016, razgovor pa je imel 4. 5. 2016 v Centru za tujce na Hrvaškem. Dne 13. 5. 2016 pa je tožnik od prošnje odstopil; na vprašanje, zakaj je to storil, pa je odgovoril, da je mislil, da bo premeščen v Azilni dom, vendar je še naprej ostal v Centru za tujce. Ko je izvedel, da bo v primeru odstopa od prošnje za mednarodno zaščito lahko odšel iz centra, je podal odstop. Nato je bil prepeljan na Policijsko postajo ..., od tam pa je naprej odšel v Slovenijo. Na podlagi sklepa z dne 16. 5. 2016 pa bi sicer moral v roku 15 dni od pravnomočnosti le tega zapustiti Evropski gospodarski prostor. Hrvaška tako s tožnikom ni zaključila postopka za mednarodno zaščito, saj jo je ta samovoljno zapustil. Glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) bo upravni organ za tožnika pristojnemu organu Republike Hrvaške posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca; na podlagi tretjega odstavka 28. člena te uredbe bo upravni organ pristojni organ Republike Hrvaške zaprosil za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka.

Iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Organ ugotavlja, da je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, vendar ga to ni zadržalo, da bi Hrvaško zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja pa kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom. Tožnik je namreč prehajal meje držav na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele potem, ko je bil prijet s strani policije, pred tem pa je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, vendar ni počakal na končanje postopka, ampak je Hrvaško samovoljno zapustil in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo. Tožnik je kot ciljni državi navedel Italijo oziroma Nemčijo. Na podlagi navedenega je upravni organ prepričan, da je tožnik izrazito begosumen. Organ tako ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je organ nato preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Glede na organizacijo in način varovanja azilnega doma je upravni organ zaključil, da je za tožnika treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na Center za tujce.

2. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja, ker naj bi obstajala znatna nevarnost, da bo pobegnil in da ne bo mogoče izvesti postopka predaje. Navaja, da ukrep omejitve gibanja, kot je v svojih odločbah že navedlo Ustavno sodišče RS, glede na naravo stvari in način izvrševanja, lahko preraste v poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se ukrep omejitve gibanja lahko izreče le pod tam navedenimi pogoji. Na podlagi 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je tujec begosumen, če je nezakonito bival v Republiki Sloveniji, če mu je izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, če poseduje tuje ponarejene listine, če daje lažne podatke, če v postopku ne sodeluje. V konkretnem primeru ti pogoji niso podani. Glede v Republiki Hrvaški tožniku izrečenega ukrepa, da mora zapustiti države članice EU, pa tožnik navaja, da iz njegove prošnje izhaja, da sklepa, ki naj bi ga dobil v Republiki Hrvaški, ni razumel, ker niso imeli prevajalcev ter mu sklep ni bil preveden oziroma mu je bil slabo preveden. Zato je mislil, da mora zapustiti le Republiko Hrvaško. Tožnik dalje očita, da je upravni organ dejanske razloge za svoj zaključek, da je tožnik begosumen, navedel le posplošeno, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Kolikor pa upravni organ očita tožniku, da naj bi bil begosumen tudi zaradi svoje izjave, da je bila njegova ciljna država Nemčija oziroma Italija, pa tožnik navaja, da je Italijo navedel le zato, ker je prišel v Slovenijo skupaj še z drugimi prosilci za mednarodno zaščito ter so oni navedli Italijo, sam pa je želel oditi v Nemčijo, ker je mislil, da le tam lahko zaprosiš za mednarodno zaščito. Tudi iz sodne prakse pa izhaja stališče, da zaradi navajanja imen držav, kamor naj bi prosilec imel namen iti, ni mogoče izreči ukrepa omejitve gibanja. Tožnik dalje očita, da upravni organ ni ugotavljal nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Upravni organ je zmotno uporabil standard „če je to potrebno“ iz 28. člena Uredbe Dublin III. Ta standard je potrebno razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, točka 12) oziroma nujnosti glede na določilo Direktive o sprejemu. Po določilu drugega odstavka 8. člena navedene direktive lahko države članice prosilca pridržijo, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Navedeno pomeni, da morajo države članice direktivo implementirati tako, da so v nacionalni zakonodaji urejeni manj prisilni ukrepi od pridržanja. V konkretnem primeru pa tožnikova verodostojnost ni vprašljiva, če pa sklepa, izdanega v Republiki Hrvaški, ni razumel, ker mu ni bil preveden, pa to ne more iti na njegovo škodo. V dokazne namene se tožnik sklicuje na listine upravnega spisa ter predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

3. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj odloči, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. S sklepom je kršena njegova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člena Procesne direktive), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa Upravnega sodišča, npr. sodba in sklep I U 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na razloge izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na 68. člen ZTuj-2 ter navedbo, da tam navedeni razlogi za begosumnost v tožnikovem primeru niso podani, toženka navaja, da tožnik res ni predložil v postopku nobene ponarejene listine, vendar pa tudi ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožnikovo navedbo, da naj bi sklepa, izdanega v Republiki Hrvaški, ne razumel, pa šteje za neprepričljivo. Pri izbiri ukrepa, ali pridržanja na območju azilnega doma ali pridržanja v drugem ustreznem objektu ministrstva – Centru za tujce, se je organ opiral tudi na sodbi Upravnega sodišča I U 919/2015 in I U 1624/2014, pa tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce pa so bile upoštevane tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje. Upoštevana so bila tudi priporočila Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Center za tujce bivanje določa s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Toženka se v nadaljevanju sklicuje tudi na podatke, pridobljene s strani uradnih organov Centra za tujce z dne 7. 6. 2016 o razmerah v Centru za tujce. V zvezi s tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe pa toženka navaja, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (I Up 59/2013 z dne 7. 3. 2013) izhaja, da je v takih primerih, ko je vsebina tožbenega zahtevka enaka vsebini zahteve za začasno odredbo, začasno odredbo mogoče izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru izdaje sodbe, s katero bi sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Izdaji začasne odredbe nasprotuje.

5. V naknadnem pripravljalnem spisu tožnik očita, da je bil v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno uporabljen ZMZ-1, in sicer 82. člen, ker organ ni navedel, katere so tiste okoliščine na strani tožnika, da ukrep omejitve gibanja v azilnem domu ne bi bil učinkovit. Moral pa bi te okoliščine organ ugotavljati glede na prosilca in ne na razmere oziroma Pravilnik.

6. Tožnik prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Vztraja pri navedbah v tožbi, nasprotuje navedbi toženke, da je iz preračunljivosti izrabil institut mednarodne zaščite, navaja, da so bile razmere v azilnem domu na Hrvaškem nevzdržne. Toženka ni navedla razlogov na tožnikovi strani, zaradi katerih omejitev gibanja na prostore azilnega doma ne bi bila učinkovit ukrep.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločbo, s katero je odločeno, da se ga pridrži za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce, do predaje. Organ je odločbo oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter v bistvenem na svoj zaključek, da je tožnik izrazito begosumen ter da je, da se omogoči izvedba postopka predaje, in zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik ugovarja, da je nepravilen zaključek organa, da je tožnik begosumen, očita, da organ ni ugotavljal nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in da bi država glede na Direktivo o sprejemu morala urediti v nacionalni zakonodaji manj prisilne ukrepe od pridržanja.

9. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

10. Po presoji sodišča je organ pravilno zaključil, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, iz Republike Slovenije pobegnil ter s tem onemogočil izvedbo postopka predaje Republiki Hrvaški, ki je v teku, in ta okoliščina, da teče postopek predaje tožnika Republiki Hrvaški, tudi ni sporna (izkazana pa je tudi z zahtevo za ponovni sprejem tožnika, poslano Republiki Hrvaški, ki je v upravnem spisu). Organ je v izpodbijani odločbi zaključek o znatni nevarnosti pobega tožnika oprl (med drugim) na ugotovitve (ob čemer sodišče kot protispisen zavrača tožbeni ugovor, da je organ navedel le posplošene razloge ter da se odločbe zato ne da preizkusiti), ki niso sporne, da je tožnik pred tem, preden je za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Sloveniji, že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in nato ni počakal na končanje postopka ter je na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kot ciljni državi pa je navajal Italijo in Nemčijo. Tožnik sicer navaja, da je v Republiki Hrvaški od prošnje za mednarodno zaščito odstopil zaradi nevzdržnih razmer, v katerih je bival v centru za tujce in v katerih bi moral čakati na rešitev ter da ni razumel, da bi po odločitvi pristojnega organa Republike Hrvaške moral zapustiti ne le Republiko Hrvaško pač pa Evropski gospodarski prostor. Vendar je izkazano in nesporno dejstvo, da je Republiko Hrvaško zapustil, ne da bi počakal na rešitev prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal (po umiku prošnje in izdaji sklepa o ustavitvi postopka priznanja mednarodne zaščite z dne 16. 5. 2016), ter na nedovoljen način (kar potrjuje policijska depeša PP Postojna z dne 24. 5. 2016 o ilegalnem prehodu državne meje). V prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je celo navedel, da v Republiki Hrvaški niti ni imel namena prositi za mednarodno zaščito, vendar je podajo prošnje ocenil kot v dani situaciji ustrezno rešitev, ker naj bi na tej podlagi bil izpuščen iz centra za tujce. Navedel pa je tudi, ter kar je potrdil na glavni obravnavi, da je ob odhodu iz Pakistana bila njegova ciljna država Nemčija. Že zgolj navedene okoliščine dajejo podlago za presojo, da je tožnik neprepričljiv v zatrjevanju, da organ ni imel podlage za zaključek o njegovi begosumnosti, saj je očitno, da tožnik ne sledi konsistentno svojemu cilju, ciljni državi Nemčiji, da torej ravna slučajnostno ter da se tudi ne poslužuje zakonitega prehajanja državnih meja. Poleg tega pa je po presoji sodišča nadaljnja taka okoliščina, ki tudi daje podlago za oceno, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil in se izognil predaji, namen predaje tožnika Republiki Hrvaški, za katero je ta v postopku navajal, da v njej niti ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito ter da so bile razmere, v katerih bi moral čakati na rešitev prošnje, nevzdržne, zaradi česar je prošnjo umaknil. 11. Kolikor tožnik ugovarja, da v njegovem primeru ni bila ugotovljena nobena od okoliščin, ki so po 68. členu ZTuj-2 podlaga za zaključek o begosumnosti tujca, sodišče najprej odgovarja, da je okoliščina, ki je bila upoštevana (kot je sodišče obrazložilo v 10. točki obrazložitve te sodbe), tožnikovo dosedanje ravnanje, ki kaže na begosumnost. Poleg tega pa tožnik v postopku tudi ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost. Na glavni obravnavi je sicer povedal, da je naročil, naj se mu osebni dokument pošlje, vendar pa ga še ni prejel, ob čemer pa tudi ni izkazal, da bi si za pridobitev dokumenta prizadeval ter da nobenega osebnega dokumenta ni mogel dobiti ter ga predložiti, kar bi moglo vplivati na oceno njegovega sodelovanja v postopku.

12. Na tožbene navedbe o tem, da ukrep omejitve gibanja lahko preraste, glede na naravo stvari in način izvrševanja, v poseg v ustavno pravico do osebne svobode, tudi po stališču Ustavnega sodišča, sodišče odgovarja s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, da je Republika Slovenija v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje (člen 28), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene uredbe kot tudi Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva) (npr. člen 8 in naslednji, uvodne določbe direktive, npr. točka 17). Po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena (sodišče je navedeno določbo povzelo v točki 9 obrazložitve te sodne odločbe). Pojem „nevarnosti pobega“ iz drugega odstavka 28. člena Uredbe pa definira točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Kar pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v četrtem odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive).

13. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve te sodne odločbe, je vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatne nevarnosti pobega“ med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Vrhovno sodišče pa je v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 zavzelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe (tretja do peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Kot je razvidno iz točke 11 obrazložitve te sodbe, pa je organ izpolnjevanje pogoja „nevarnosti pobega“ iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III tudi ugotavljal glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 14. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek organa o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje organu, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika Republiki Hrvaški, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Organ je namreč s tem, ko je preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenil, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravil oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je organ prepričljivo obrazložil ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira organa, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive (na kar je opozorilo že v 12. točki obrazložitve te sodne odločbe) ter na navedbe tožnika samega, ki je potrdil, da je režim v Centru za tujce tak, kot je predpisan s Pravilnikom ter da ima zagotovljeno ustrezno prehrano, zdravstveno oskrbo, dostop do komunikacij in druge pogoje, ter je ukrepu nasprotoval iz razloga, ker težko prenaša omejenost na zaprt prostor oziroma v gibanju, zlasti ker, upoštevaje bivanje tudi v centru za tujce v Republiki Hrvaški, je „zaprt“ že več mesecev ter si zato želi premestitve v odprt azilni dom.

15. Ob tem ko sodišče pritrjuje kot pravilni in zakoniti odločitvi v izpodbijani odločbi ter je tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene, ali izrecno ali implicitno v okviru podanih razlogov sodbe, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, na katerega opira svojo zahtevo tožnik, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi z izvršitvijo akta nastala tožniku težko popravljiva škoda. Ker je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, upoštevaje določbe 71. člen ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje pravnega učinkovanja izpodbijanega sklepa ter ukinitev ukrepa omejitve gibanja do pravnomočne odločitve sodišča. Zato je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.