Jedro

Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce samo po sebi ne pomeni zelo hudih posledic v smislu določbe ZUS-1. Sam časovno omejen odvzem prostosti, v katerem se upravičenost tega ukrepa sproti lahko preverja tudi s strani sodišča prve stopnje, glede na naravo zadeve ne pomeni zelo hudih posledic, ki bi utemeljevale dovoljenost revizije. Revident pa ne navaja nobenih drugih konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za presojo nastanka zelo hudih posledic.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-874/2016/3 (1313-07) z dne 27. 5. 2016, s katerim ga je pridržalo za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka). Izreklo je še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 26. 5. 2016 od 14.20 ure do predaje, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1) Tako mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja, pojasnjenem v prejšnji točki te obrazložitve, saj vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, sploh ni izpostavil. Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi njegovih navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. To pomeni, da revident ni izpolnil svojega trditvenega bremena. Glede na obrazloženo uveljavljeni pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

7. Revident v okviru 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic.

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Revident je v zvezi s tem zgolj navedel, da bo imelo pridržanje na prostore Centra za tujce zanj zelo hude posledice, saj gre za poseg v njegovo osebno svobodo in za hudo kršitev ustavnih pravic. To pomeni, da naj bi mu zelo hude posledice nastale že zgolj zaradi omejitve gibanja na prostore Centra za tujce same po sebi, torej s položajem, ki pomeni izvršitev pravnomočne sodbe. To pa samo zase ne pomeni zelo hudih posledic v smislu omenjene določbe ZUS-1. Sam časovno omejen odvzem prostosti, v katerem se upravičenost tega ukrepa sproti lahko preverja tudi s strani sodišča prve stopnje, glede na naravo zadeve ne pomeni zelo hudih posledic, ki bi utemeljevale dovoljenost revizije (84. člen Zakona o mednarodni zaščiti). Revident pa ne navaja nobenih drugih konkretnih dejanskih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za presojo nastanka zelo hudih posledic.

10. Ker uveljavljeni pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.