Jedro

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je svoji nadrejeni vodji službe verbalno grozil z besedami: "pička mala, poišči si varnostnika, poišči si varnostnika od varovanja, mene ne boš zjebala, ker jaz, moj otrok in žena ne bomo imeli za jesti". Tožnik je očitano kršitev storil, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja grožnje. Za kaznivo dejanje grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1 gre, če kdo komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti. Tožnik je z izjavo nadrejeni, naj si najame varnostnika zagrozil (in s tem ustrahoval in vznemiril) z napadom na njeno telo, to pa je nadrejeno objektivno močno prestrašilo in vznemirilo, tako da je morala z delom zaključiti in je naslednjega dne iz strahu koristila dopust. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisno od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR). V konkretnem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela in delavec na to odločitev delodajalca ne more vplivati. Za odločitev v predmetnem sporu je pomembno le, ali je tožena stranka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi enega od razlogov, ki so navedeni v 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, kar pa je v konkretnem primeru podano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se odpravijo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2013, sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 9. 1. 2013 in sklep z dne 6. 2. 2013; da se ugotovi, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku z dne 9. 1. 2013; da se ugotovi, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na uradniško delovno mesto višji svetovalec za tehnične naloge in investicije; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 27. 2. 2013 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 9. 1. 2013 do 26. 2. 2013 obračunati 50 % razliko bruto plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tožnik storil očitano kršitev in svoji nadrejeni A.A. verbalno grozil z besedami "pička mala, poišči si varnostnika od B. varovanja", ter "mene ne boš zjebala, ker jaz, moj otrok in žena ne bomo imeli za jesti", kršitev pa naj bi po navedbah naslovnega sodišča imela vse znake kaznivih dejanj groženj in razžalitve. Takšno ugotovitev je sodišče sprejelo po zaslišanju A.A. in C.C., ki naj bi potrdila, da je tožnik A.A. grozil v tajništvu. Niti A.A., še manj pa zaslišana C.C. nista v svoji izpovedbi potrdili očitkov tožene stranke, da naj bi tožnik A.A. izrekel očitane grožnje, navedene v izpodbijanih sklepih. Ker naj bi se grožnje na škodo A.A. dogajale v pisarni D.D., kjer naj bi bil prisoten tudi tožnika, je logično, da je zatrjevane grožnje morala slišati tudi navedena priča. Nasprotno pa priča D.D., katero pričanje sodišče povsem spregleda, izrecno navaja, da v njeni prisotnosti tožnik ni nikoli grozil A.A.. Tako je posledično tudi izpoved A.A. neverodostojna, še zlasti iz razloga, ker se s tožnikom nista razumela in je bil njen očitni interes, da se tožniku na tak in drugačen način odpove pogodba o zaposlitvi. Tožnikov način govora je bolj glasno govorjenje, kar je potrdila tudi D.D. in tudi zaradi navedene osebne lastnosti tožnika, bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi sodelavka D.D. morala slišati tožnikove grožnje v vsebini, kot jo navaja A.A., saj je sedela za pregradnimi omarami višini 2 m - višina stropa 4,5 m in zračna razdalja 2 m, med tožnikom in D.D.. Tako se izkažejo očitki za konstrukt A.A.. Zaslišana C.C. je v nasprotju z zaključkom sodišča navajala zgolj, da se je tožnik v njeni pisarni igral z mobitelom in pri tem sikal med zobmi. Nič od navedenih očitkov v izredni odpovedi ni potrdila in tudi ne obtožb A.A.. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da so pri toženi stranki načrtovali tožnikovo odstranitev iz delovnega razmerja iz razloga, ker jih je opozarjal na kršitve predpisov in druge nepravilnosti, kar je bilo ugotovljeno tudi s strani Komisije za preprečevanje korupcije z dne 5. 11. 2013, zato bi moralo sodišče med predlaganimi dokazi izvesti tudi predloženo dokumentacijo. Dne 8. 11. 2013 je tožnik pri PP Ljubljana opravil poizvedbe v kateri fazi postopka je kazenska ovadba zoper njega, ki jo je tožena stranka posredovala dne 22. 1. 2013 in dobil informacijo, da sploh niso prejeli nikakršne ovadbe zoper tožnika. Tožnik je dne 12. 11. 2013 opravil tudi poizvedbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in prejel informacijo, da so kazensko ovadbo tožene stranke, v kateri se tožniku očita sum kaznivega dejanja grožnje in razžalitve, zavrgli. Tožnik tudi pred Okrajnim in Okrožnim sodiščem v Ljubljani ni v nobenem morebitnem kazenskem postopku. Prvi narok je bil 14. 1. 2013 in takrat s temi novimi dejstvi in dokazi tožnik ni razpolagal in jih tedaj ni mogel predložiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva nova dejstva in nove dokaze iz katerih izhaja, da tožnik ni storil nobenega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja. Odločitev sodišča nima podlage v izvedenih dokazih, zlasti pa na podlagi tovrstnih pavšalnih navedb ni mogoče izrekati delavcem suspenza v času odpovedi in tožniku priznati le 50 % nadomestila plače, prav tako pa ni mogoče šteti za zadostno podlago, da tožnik ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, da bi sodišče moralo upoštevati tudi dejstva, da je tožnik opozarjal na kršitve predpisov in druge nepravilnosti, kar naj bi bilo ugotovljeno s strani Komisije za preprečevanje korupcije z dne 5. 11. 2013 in bi moralo sodišče izvesti dokaz tudi z predloženo dokumentacijo. Tožnik s predložitvijo prijave Komisiji za preprečevanje korupcije s prilogami ni pojasnil, kaj v zvezi z očitanimi kršitvami s to dokumentacijo dokazuje, zato sodišče prve stopnje teh navajanj pravilno ni dokazno ocenjevalo, sicer pa navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča nima vpliva na kršitve, ki se tožniku očitajo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse pravno relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi njih ugotovilo vsa odločilna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in da je tudi vsebinsko utemeljena. Sodišče prve stopnje je tako tožnikov tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo, na reparacijo in na vpis delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje utemeljeno zavrnilo. Svojo odločitev je podrobno obrazložilo, pravilno se je opredelilo do vseh dejstev, ki so odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, da je bila tožniku pred njeno podaja omogočena pravica do zagovora (ki jo je tožnik tudi izkoristil), da je tožnik dejanje za katerega mu je bila podana izredna odpoved, tudi storil, da je njegovo ravnanje imelo vse znake kaznivega dejanja grožnje po 1. odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) in kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 158. člena KZ-1 in da glede na ugotovljene okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka. Vsakega od zgoraj navedenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo in s to obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V izogib ponavljanju se nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa le odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2013 iz razloga, določenega v 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je svoj nadrejeni vodji službe za splošne naloge dne 20. 12. 2012 verbalno grozil z besedami: "pička mala, poišči si varnostnika, poišči si varnostnika od varovanja B. varovanje, mene ne boš zjebala, ker jaz, moj otrok in žena ne bomo imeli za jesti". Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer: - da je v.d. direktor tožene stranke dne 20. 12. 2012 tožnika seznanil s spremembo akta o sistemizaciji delovnih mest, kjer je predvidena ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik in da obstaja možnost, da bo tožniku iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi; - da je tožnik izrazil nestrinjanje s takšno spremembo, se razburil in rekel v.d. direktorju, da bo naslednjega dne ob napovedanih demonstracijah v Ljubljani krvavo, da bo tekla kri, da se bo boril proti predstojniku in E.E. (list. št. 47); - da je bila o grožnjah obveščena policija, ki je s tožnikom opravila razgovor in opravila uradni zaznamek; - da je nekaj minut pred navedenim dogodkom pri v.d. direktorju tožene stranke tožnik svoji nadrejeni A.A., ki je prinesla pošto v njegovo pisarno grozil, da si naj raje poišče varnostnika; - da je A.A. takoj zapustila pisarno, v medprostoru pa oddala pošto še F.F. in da je tožnik prišel za njo in ji ponovno zagrozil z besedami "pička mala, poišči si varnostnika, ti me ne boš zjebala", kar je v svoji izpovedbi potrdila priča F.F. (list. št. 46); - da je A.A. odnesla pošto za odpremo v tajništvo, kjer je ponovno naletela na tožnika, ki je čakal na razgovor z direktorjem. V prisotnosti tajnice C.C. je tožnik A.A. ponovno grozil z besedami: "naj si najame varnostnika od B. varovanja, da ga ne bo zjebala, ker on, njegov otrok in žena ne bodo imeli za jesti oziroma, da bodo nastradali, ker njemu in njegovi družini odtegujejo hrano, ker so vsi koruptivni, da se bo dogajalo marsikaj", kar je v svoji izpovedbi potrdila priča C.C. (list. št. 44 in 45); - da je bila zaradi groženj A.A. zelo razburjena, prizadeta, počutila se je ogroženo in po e-pošti nadrejenega obvestila o grožnjah ter navedla, da se tožnika boji, ker se ji zdi nevaren; - da je v.d. direktor tožene stranke ponovno podal prijavo na policijo in policisti so s tožnikom ponovno opravili razgovor in mu izdali plačilni nalog; - da je bila zaradi groženj A.A. zelo prestrašena in ni mogla nadaljevati z delom, zaradi strahu pred nadaljnjimi grožnjami pa je naslednjega dne koristila dopust; - da je tožnik v pisnem zagovoru, kakor tudi v svoji izpovedbi navedel, da je bilo pačenje A.A., ki mu je s prstom na njene sence pokazala, da je neumen, povod za izrečene besede, ki pa niso bile tako grobe kot se mu očita, saj je dejal "prdula mala" in "da ko so zamenjali namestnika službe B. varovanje, zato lahko zamenjajo tudi njega". Ni pa rekel, da naj si sama osebno najame varnostnika, medtem ko je v tajništvu dejal, da mu uničuje družino, česar ne bo dopustil oz. je ob njenem odhodu iz njegove pisarne le vprašal, če ve kaj dela in če se zaveda, da s temi postopki ogroža preživetje njegove družine, A.A. pa mu je s kazalcem na svoji senci pokazala, da je neumen, kar ga je znerviralo in je zato ob odhodu iz svoje pisarne rekel "prdula mala". Ko je čakal na sestanek z direktorjem, pa je spet prišla A.A., ga začela provocirati, pa ji je rekel, naj mu ne uničuje družine, da ne bo pustil, da mu bo uničila družino in da bo uporabil vsa pravna sredstva, ni pa omenil varnostnika in B. varovanja.

Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi tožnika, da A.A. ni grozil ali jo žalil in da ni omenjal varnostnika in dokazno sledilo prepričljivi izpovedbi A.A., saj so njeno izpovedbo potrdile priče C.C. in F.F.. Sodišče prve stopnje je tako pravilno dokazno zaključilo, da je tožnik očitano kršitev storil, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja grožnje. Za kaznivo dejanje grožnje po 1. odstavku 135. člena KZ-1 gre, če kdo komu zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje, ali telo, ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti. Tudi po oceni pritožbeno sodišča je tožnik z izjavo A.A., naj si najame varnostnika zagrozil (in s tem ustrahoval in vznemiril) z napadom na njeno telo, to pa je A.A. objektivno močno prestrašilo in vznemirilo tako, da je morala z delom zaključiti in naslednjega dne iz strahu koristila dopust. Z navedenim dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 158. člena KZ-1. Pritrditi je potrebno sodišču prve stopnje, da so izrečene besede pomenile negativno vrednostno sodbo o nadrejeni delavki in so objektivno okrnile njeno dostojanstvo in imele namen nadrejeno delavko zaničevati. Ob tem se je A.A. objektivno počutila razžaljeno, saj navedeni izrazi (kot so "pička" ali "prdula") nikakor ne sodijo na delovno mesto še manj pa ogovarjanja sodelavcev s tako nedostojnimi izrazi in so bili izrečeni z namenom vsaj nespoštljivega odnosa ob predpostavljene, če ne že direktnega žaljenja. Z opisanim ravnanjem je tožnik izpolnil vse znake, tudi kaznivega dejanja razžalitve iz 1. odstavka 158. člena KZ-1, ob tem pa gre tudi za hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec je namreč v skladu s 44. členom ZDR dolžan skrbeti za varovanje osebnosti delavca in na podlagi 54. člena ZDR je dolžan zagotavljati delovno okolje v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno, ko ni v celoti verjelo njemu (tožnik je uporabo nekaterih neprimernih izrazov sam priznal), temveč izpovedbam prič. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotavljalo ne le na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika in A.A., temveč tudi na podlagi izpovedbe preostalih prič (C.C., F.F., D.D.) in tudi zakonitega zastopnika tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je že v izredni odpovedi utemeljeno uveljavljala, da je zaradi navedenih dejanj tožnika moten delovni proces, okrnjen ugled delodajalca, ogrožena varnost sodelavcev, saj je dvakrat v enem dnevu morala posredovati policija, zaradi česar je izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je namreč imel dostop do vseh prostorov delodajalca, da tajnih podatkov stopnje "strogo tajno" in pri svojem delu sodeloval tudi z zunanjimi izvajalci in pristojnimi institucijami. Vse navedeno, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da so bile podana okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do poteka odpovednega roka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da mu je tožena stranka nepravilno izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku dne 9. 1. 2013 izdala sklep o prepovedi opravljanja dela zaradi uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer za čas trajanja postopka in mu pri tem določila pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Za navedeni sklep je tožena stranka imela pravna podlago v 3. odstavku 111. člena ZDR, ki določa, da v primeru iz 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka tega člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka in da ima v času prepovedi opravljanja dela delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisno od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 4. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR). V konkretnem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela in delavec na to odločitev delodajalca ne more vplivati. Za odločitev v predmetnem sporu je pomembno le, ali je tožena stranka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi enega od razlogov, ki so navedeni v 1., 2. ali 4. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, kar pa je v konkretnem primeru podano.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka zoper tožnika ni podala kazenske ovadbe oziroma, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani kazensko ovadbo tožene stranke, v kateri se tožniku očita sum kaznivega dejanja grožnje in razžalitve zavrgli oziroma da tožnik v nobenem kazenskem postopku. Po določbi 14. člena ZPP je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kar ne izključuje možnosti, da se v izredni odpovedi pri toženi stranki ne bi ugotavljalo njegove odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja. Postopek pri delodajalcu je namreč ločen od kazenskega postopka in delodajalec ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, temveč odloča o odgovornosti delavca za storjene kršitve. Ker je bilo tako v postopku pri toženi stranki, kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so bili v tožnikovem ravnanju podani znaki kaznivih dejanj, je nerelevantno pritožbeno zatrjevanje, ki se nanaša na vprašanje obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti oz. na vprašanje izvedbe kazenskega postopka v zvezi z istim dogodkom.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.