Jedro

Tožnik (učitelj športne vzgoje) je kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je med izvajanjem programa šole v naravi spolno nadlegoval učenko tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. Navedene kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po določilih 3. odstavka 173. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da navedeno kaznivo dejanje stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 1. 2012 in odločba Sveta zavoda tožene stranke z dne 28. 2. 2012, nezakoniti in neutemeljeni in se kot takšni odpravita (I./1. točka izreka) ter da se ugotovi, da tožniku ni prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena z dne 1. 10. 2008 in je še vedno v veljavi (I./2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 2. 2. 2012 dalje ter ga razporediti na delovno mesto predmetni učitelj, ki se uvršča v VII. tarifni razred, od 2. 2. 2012 dalje, ga prijaviti v zavarovanje pri pristojni organizaciji ter mu za ta čas izplačati plačo po pogodbi o zaposlitvi, kot če bi delal, v bruto višini 2.007,47 EUR in na ta znesek obračunati prispevke in davke in jih odvesti pristojnim organizacijam ter vse dodatke, ter nato dobljene mesečne neto zneske izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (I./3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da je sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 26. 12. 2011 nezakonit in neutemeljen in se v celoti odpravi (I./4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko nadomestila plače za mesec januar 2012 v višini bruto 1.056,21 EUR, od tega zneska odvesti vse prispevke in davke in nato neto dobljeni znesek izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2012 dalje, do plačila v roku 8 dni, pod izvršbo (I./5. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče toženo stranko zaveže k plačilu stroškov pritožbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika po zaslišanju priče A.A. in dokaznemu predlogu za izdelavo izvedenskih mnenj o izvedencih psihiatrih in psihologih tako za tožnika kot tudi oškodovanke A.A.. Sodišče bi moralo zaradi iskanja načela materialne resnice izvesti tudi dokaze, ki jih je sicer zavrnilo. Zaslišati bi moralo pričo A.A., pri čemer bi glede na dejstvo, da je mladoletna, moralo zaslišanje izvesti skladno z določili ZPP in v prisotnosti pooblaščenca tožnika. Tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj priči A.A. in raziskati dejansko stanje z njenimi očitki. Sodišče je odločalo zgolj na podlagi izpovedi v postopku zaslišanih prič, ki pa o samem dogodku niso vedele ničesar. Priče v obnašanju učenke A.A. niso zaznale v tistem obdobju nobenih posebnosti. Izdelava izvedenskega mnenja o osebnosti A.A. po izvedencih psihiatrih in psihologih bi bila potrebna, saj bi bilo potrebno ugotoviti dejansko stanje glede osebnosti A.A.. Sicer je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zaslišalo le učitelje, ki so bili v šoli v naravi, ne pa tudi učencev. Tožnik je izpovedal, da naj bi mu A.A. izrekla besede „kot da bi mi dali petardo v rit“ in da je večkrat uporabljala takšne besede, kar pa sta starša odločno zanikala, pri čemer pa bi učenci pri zaslišanju lahko povedali, kakšne izraze je dejansko A.A. uporabljala. Tožnik je povedal, kaj bi predlagane priče vedele izpovedati tako o obnašanju učenke A.A., kot tudi o morebitnem dogodku in vseh okoliščinah glede tega dogodka. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje učenke B.B., vendar pa je sodišče izvedlo samo branje izjave B.B.. Tožnik poudarja, da je splošno znano, da v šoli v naravi otroci večkrat spijo skupaj iz različnih razlogov in zato sam dokaz, da naj bi A.A. spala na pogradu pri B.B. še ne dokazuje storitve dejanja, ki naj bi ga po zatrjevanju A.A. na njeno škodo storil tožnik. V zvezi s pričanjem C.C., ki je A.A. spremljala do telefona in bila prisotna pri telefonskem razgovoru z mamo učenke, pa je le ta izpovedala, da ni zasledila v ravnanju A.A. nič posebnega, razen to, da je učenka jokala, da pa se je po razgovoru z materjo umirila. Sodišče je oprlo odločitev tudi na izpovedi prič učiteljev, kako je bilo v času šole v naravi v večernih urah vroče in da ni bila navada, da bi učitelji zvečer pri kontroli reda v sobi učencev v primeru, ko so bili ti razkriti, pokrivali. Takrat je bilo mrzlo. Šlo je za temperature, ki z gotovostjo zahtevajo, da se ljudje pri spanju pokrijejo. Tožnik v pritožbi prilaga šest fotografij, iz katerih izhaja, da so učenci nosili trenirke in oblačila z dolgimi rokavi ter grafikon prikaza temperatur za letališče A., s slednjim pa zavrača pričanje vseh prič, kot tudi razlog, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da A.A. vedno govori po resnici in ne laže, kakor je to trdila tudi mati A.A.. Izvedenec psihiatrične stroke bi lahko povedal, ali je se je bila deklica sposobna določenih dejstev izmisliti ali jih razlagati na drugačen način, kot so se dogodile. Izjava A.A. podana na Centru za socialno delo … ne more biti izjava v smislu dokaza, ker ni bila pridobljena na način, kot to zahteva ZPP oziroma kazenski postopek, ker gre za kaznivo dejanje. Dejstvo je, da pri podaji izjave ni bila prisotna oseba, ki bi bila strokovno usposobljena za vodenje zaslišanja priče, ki je mladoletna, prav tako se zaslišanje ni izvajalo v posebnih prostorih kot tudi pri zaslišanju ni bil prisoten pooblaščenec tožnika. Gre za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in to hujše oblike, ki naj bi bilo storjeno na škodo mladoletne osebe. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov postopka. Ni utemeljena pritožbena graja glede bistvenih kršitev pravil postopka s pridobitvijo zaslišane priče – oškodovanke A.A., podane pred CSD ... oziroma pridobljene iz kazenskega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza in tudi izvedba ostalih dokazov ne bi pripomogla k drugačni razjasnitvi dejanskega stanja, sicer pa gre za mladoletno osebo, ki bi ji takšno pričanje povzročilo le še dodatno travmo. Obstoj kaznivega dejanja namreč poleg izjave A.A. dane pred CSD ... izkazuje tudi skladna izpovedba tako njenih staršev, katerim je A.A. zaupala in podrobno opisala sam dogodek, starša pa sta bila neposredno zaslišana v tem postopku, tako da o resničnosti njune izpovedbe ni bil podan najmanjši dvom. Izkazalo se je tudi, da tožnik ni znal pojasniti, kaj je kritične noči delal v sobi, kjer je med drugimi spala tudi učenka A.A.. Njegova razlaga, da je moral otroke pokriti z odejo zaradi mraza, se je namreč izkazala za neresnično. Vsi učitelji, ki so opravljali dela v šoli v naravi in ki so bili zaslišani kot priče so namreč pojasnili, da se otrok ponoči ni nikoli pokrivalo, da se je v sobe hodilo kvečjemu zaradi umiritve, če so bili otroci preglasni in da v konkretnem obdobju za kaj takega glede na visoke temperature zraka tudi ni bilo nobene potrebe. Pritožbena graja tudi spregleda dejstvo, da so podatki temperature zraka zunaj in ne znotraj stavbe, pri čemer je znotraj stavbe oziroma v sobah spalo po šest otrok v majhnih sobah s pogradi in so bile temperature še bistveno višje kot zunaj. Zato so določeni otroci spali kar v kratkih rokavih, zaradi toplote pa so se prostori celo zračili. Tudi fotografije, ki jih je priložil tožnik v svoji pritožbi (in zato prepozno) zgolj potrjujejo dejstvo, da so bile temperature tudi ponoči visoke, saj je iz fotografij razvidno, da so bili otroci in učitelji (v večini tudi v nočnih urah in to zunaj na prostem) zgolj v kratkih rokavih. Dejstvo, da je kdo izmed njih imel oblečeno jopico, ničesar ne spremeni, poleg tega pa fotografije prikazujejo situacijo na prostem. Sicer pa so tudi otroci pri obravnavani starosti že dovolj samostojni, da se znajo sami pokriti in zato nekega nadzora ali pomoči učiteljev nikakor ne potrebujejo. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče angažirati sodne izvedence (psihiatre in psihologe), ki bi podali mnenje o verodostojnosti izjav A.A. in o tem ali je tožnik sposoben takšnega ravnanja. Glede tožnikove sposobnosti je potrebno pojasniti, da izvedenec ne more ugotavljati česa je posamezni človek mentalno sposoben. Očitno marsikaj. O morebitni neprištevnosti ali kaj podobnega pa sploh ni bilo govora. Očitek, da sodišče ni zaslišalo ostalih učencev je prav tako neutemeljen, saj le ti niso bili očividci obravnavanega dogodka. Tožena stranka konkretne sodbe ne izpodbija in tudi ne polemizira z odločitvijo sodišča, da ni vpogledalo v seznam dežurstev, ker le ta ni bil predložen sodišču do prvega naroka za glavno obravnavo. Kljub vsemu pa tožena stranka dostavlja seznam dežurstev, iz katerega je lepo razvidno, da tožnik v noči iz torka na sredo, ko se je zgodil konkretni dogodek in ko naj bi pokrival učence, sploh ni bil dežuren. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Sodišče je navedlo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem A.A. in jasno obrazložilo, da bi ponovno izpostavljanje deklice zasliševanju zanjo bilo lahko travmatsko, pri čemer je tudi obrazložilo, da njena pisna izjava v povezavi s pričanji ostalih zaslišanih prič v postopku o okoliščinah dogodka že dokazujejo obstoj zatrjevane kršitve. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je v postopku izvajalo dokaze in prebralo listinsko dokumentacijo predloženo v spis tožnika kot tožene stranke ter vpogledalo tudi v listinske dokaze pisnih izjav A.A. – oškodovanke in B.B., ravnatelja D.D., ostalih prič zaslišanih na Policiji ter zaslišalo tožnika, starše oškodovanke B. in C. A., učitelje prisotne v šoli v naravi C.C., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. ter pri tem po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal ravnatelj dne 13. 1. 2012 ter potrdil Svet zavoda tožene stranke dne 28. 2. 2012, neutemeljen. Posledično navedenemu je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za reintegracijo in reparacijo ter zavrnilo tudi razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 26. 12. 2011 ter izplačila razlike nadomestila plače za januar 2012 v bruto višini 1.056,21 EUR.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu predmetnega učitelja, kot to določa 1. člen pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 10. 2008. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mu je skladno z določili 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) omogočila zagovor v roku, ki je določen v 2. odstavku 83. člena ZDR in sicer v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka je tožniku v pisnem vabilu na zagovor obrazložila razlog, zaradi katerega mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter določila tudi datum, uro in kraj zagovora. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna, da pred izredno odpovedjo pridobi izpovedi učenke kot njenih staršev ter prič. Zakon o delovnih razmerjih ne ureja postopka v smislu procesnih pravil in ni vezan na kakršnakoli merila obličnosti. Ob navedenem pa je zagovor delavca po določilih 2. odstavka 83. člena ZDR pravica razen izjemoma, da se seznani o kršitvah in da poda svoj zagovor. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik podal dne 13. 1. 2012 pisni zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je v celoti zanikal, da ni storil očitanih mu kršitev iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka mu je v nadaljevanju dne 13. 1. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedla, da mu izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi na podlagi določil 110. in 111. člena ZDR in sicer zaradi kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja in sicer iz razloga, ker je tožnik kot učitelj športne vzgoje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v septembru 2011, ko je izvajal program šole v naravi, spolno nadlegoval učenko 5. razreda A.A. tako, da ji je vtaknil prst v zadnjico in jo tudi drugače otipaval po telesu in po intimnih delih telesa. Navedene kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja. V skladu s pravnim poukom je tožnik vložil pritožbo na Svet šole dne 7. 2. 2012, pri čemer je Svet šole izdal odločbo z dne 28. 2. 2012, s katero je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil in ugotovil enake kršitve in navedel, da je ravnatelj izpoved staršev o tem, kaj jim je povedala hči vzel za verodostojno, in ni bilo razloga zakaj bi starši podali lažno izjavo, tako je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi 111. člena ZDR, ker je storil dejanje z znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po določilih 3. odstavka 173. člena Kazenskega zakonika ki določa, da navedeno kaznivo dejanje stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Tožnik je z navedenim ravnanjem tudi kršil določila 31. člena ZDR, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 35. člen ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Zaradi navedenega je sodišče pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče v smislu določil 1. odstavka 110. člena ZDR, saj očitano dejanje lahko povzroči nezaupljivost staršev in zmanjšano zaupanje med učenci in učitelji in s tem je podan tudi negativen vpliv na vzgojo in izobraževanje pri toženi stranki.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče izvesti v smislu iskanja načela materialne resnice dokaz z zaslišanjem priče A.A., oškodovanke, ter da bi šele z njenim zaslišanjem prišlo do materialne resnice. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca psihiatrične stroke oziroma psihološke stroke, ki bi podal mnenje glede osebnosti A.A.. Strinjati se je z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi ponovno izpostavljanje mladoletnega dekleta, sicer učenke 5. razreda v času storitve dejanja zanjo pomenilo veliko travmo, pri čemer njeno zaslišanje v sodnem postopku niti ni bilo potrebno. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo njeno pisno izjavo, ki jo je le ta podala dne 20. 12. 2011 na Centru za socialno delo ... in sicer policistu, ki je podal uradni zaznamek o zbranih obvestilih, pri čemer so bili pri razgovoru prisotni tudi socialna delavka CSD ... J.J. ter oče oškodovanke B.A. (priloga C9). Prav tako ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca psihiatrične oziroma psihološke stroke o verodostojnosti oškodovanke A.A., saj je sodišče ugotovilo, da je oškodovanka A.A. umirjena, mogoče celo pretiha in ni želela zbujati pozornosti, kot je povedala F.F., v tistem času njena razredničarka, prav tako je zaslišani G.G., sedaj njen razrednik povedal, da gre za tiho dekle. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v postopku pred delovnim sodiščem v ničemer ne uporablja Zakon o kazenskem postopku, kar sicer med ostalimi pritožbenimi navedbami uveljavlja pritožba, pač pa se uporablja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem. - ZDSS-1) in v kolikor le-ta ne ureja postopka, se uporabljajo določila ZPP, kot to izrecno določa 19. člen ZDSS-1. Prav tako se ni mogoče strinjati, da pisna izjava A.A. ne more biti izjava v smislu dokaza, ki je pridobljen na način kot ga zahteva ZPP oziroma Kazenski postopek, ker gre za kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delovno sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, niti ne odloča po določilih kazenskega postopka, pač pa glede na določila 1. alinee 111. člena ZDR odloča le o tem, ali je delavec kršil pogodbeno ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer pa kot že navedeno delovno in socialno sodišče sodi po določilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in ZPP. ZPP nikjer ne določa, da pisna izjava ne bi imela dokazne vrednosti. Ob tem pa je posebej pomembno v predmetni zadevi, da je sodišče odločalo o znakih storitve kaznivega dejanja zoper mladoletno osebo, mlajšo od 15 let, pri čemer je sam dogodek in tudi zaslišanje na Centru za socialno delo ... ob prisotnosti socialne delavke že zadosten dokaz, seveda ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi pregledal tožnika in podal mnenje, pri čemer je ugotoviti, da tožnik v postopku ni navajal, da bi bil v času storitve dejanja morebiti v neprištevnem stanju, izvedenec psihiater pa ne more podati mnenja, ali je tožnik storil ali ne očitano kršitev.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče zaslišalo priče in sicer učence, kot je predlagal tožnik. Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih učenci niso bili očividci obravnavanega dogodka in torej ne bi mogli izpovedati nič relevantnega, pri čemer pa je tudi povsem jasno, da če učenci niso videli nič posebnega, to še nikakor ne more pomeniti, da tožnik ni storil očitanih mu kršitev. Nepomembno za rešitev predmetne zadeve je tudi navajanje, da bi moralo sodišče zaslišati tudi B.B., ker je splošno znano, da učenci v šoli v naravi večkrat spijo skupaj iz različnih razlogov. Tudi če bi B.B. izpovedala, kar zatrjuje tožnik, da se ni nič zgodilo, to še ne pomeni, da se dogodek ni zgodil, pač pa le, da oškodovanka ni zaupala svojih izkušenj prijateljici.

Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da je bilo navedenega dne mrzlo in sicer je bila temperatura zraka podnevi pod 20 stopinj, celo 18 stopinj. Tožnik pritožbi prilaga šest fotografij, kar sicer dejansko predstavlja pritožbeno novoto, pa tudi sicer navedeno ni bistveno za rešitev spora, saj so vsi zaslišani učitelji povedali, da otrok v sobah niso niti razkrivali niti pokrivali. Tožnik pa niti ni pojasnil, kaj je sicer delal v sobi ob postelji A.A., medtem ko so ostali zaslišani učitelji pojasnili, da se otrok ni pokrivalo, ker se otroci pri tej starosti pokrivajo sami, v primeru morebitnega nemira pa so odprli le vrata in otroke pozvali k upoštevanju reda.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 26. 12. 2011. Poudariti je, da je tožena stranka tožniku prepovedala opravljati delo v skladu z določili 3. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je tožniku pravilno določila nadomestilo v višini polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Ker je sodišče izredno odpoved o zaposlitvi ugotovilo kot utemeljeno, je posledično zavrnilo tudi razveljavitev sklepa o prepovedi dela in izplačila razlike v plači. Glede na navedeno je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.