Jedro

Ker sodišče ob zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje A., kot ključnega neposrednega dokaza za presojo utemeljenosti očitka tožnikovega ravnanja, ni ugotovilo, da navedena v smislu določb ZPP ne bi smela biti zaslišana in je s takšnim ravnanjem sodišča prve stopnje kljub pritožbeni graji soglašalo tudi sodišče druge stopnje, tožnik v reviziji sodišču utemeljeno očita kršitev načela neposrednosti iz 4. člena ZPP oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP tudi pred sodiščem druge stopnje, saj bi lahko izvedba tega dokaza bistveno vplivala na odločitev sodišča.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 13. 1. 2012, s potrditvijo na Svetu šole dne 28. 2. 2012. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in zahtevek za priznanje delovnega razmerja ter pravic na njegovi podlagi in za vrnitev tožnika na delo predmetnega učitelja, pa tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o prepovedi dela tožnika z dne 26. 12. 2011 ter plačilo razlike plače za čas odstranitve z dela.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožnik, kot predmetni učitelj telovadbe, v mesecu septembru 2011 v šoli v naravi spolno nadlegoval učenko 5. razreda osnovne šole in tako storil kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let v smislu tretjega odstavka 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in da zaradi njegove kršitve delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma da je bila zaradi tega utemeljena tudi prepoved dela tožnika že ob uvedbi postopka izredne odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje s tem, da sodišče druge stopnje ni sledilo njegovim pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge za neposredno zaslišanje domnevno prizadete učenke A. ter njene sošolke B. in za pribavo psiholoških izvedeniških mnenj o verodostojnosti izjav navedene učenke in o osebnosti tožnika glede sposobnosti za očitano ravnanje. Navaja, da se izjavi A. in B., podani delavcu policije na Centru za socialno delo, tudi sicer razlikujeta in bi jih lahko sodišče razčistilo z neposrednim zaslišanjem, tako pa gre v sodbi sodišča za nasprotje med listino v spisu in razlogi sodbe. Ker se tožniku očita storitev kaznivega dejanja, bi moralo sodišče upoštevati tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ne pa da je mimo teh določb zaključilo, da ima tožniku očitano ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Takšen pristop omogoča delodajalcu, da delavca po krivem obdolži z ugotovitvijo razlogov za kaznivo dejanje in mu poda izredno odpoved, čeprav je potem delavec v kazenskem postopku oproščen. Zato mora sodišče v tem primeru toliko skrbneje ugotavljati dejansko stanje v zvezi z očitano kršitvijo. Nezakonito pridobljena izjava domnevno oškodovane učenke zato ne more biti dokaz, da je tožnik storil očitano ravnanje. Tudi po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranka predlaga neposredno zaslišanje osebe, ki je sicer podala obremenjujočo izjavo, četudi gre za mladoletno osebo. Le tako je stranki v postopku zagotovljena pravica do poštenega sojenja.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija zmotno navaja, da bi moralo delovno sodišče ob presoji hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, neposredno upoštevati določbe ZKP. Že sodišče druge stopnje je utemeljeno poudarilo, da pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tovrstnih kršitev sodišče ne ugotavlja kazenske odgovornosti delavca, temveč presoja zgolj, ali ima ravnanje, ki se delavcu očita, tudi vse znake kaznivega dejanja. Pri tem sodišče postopa po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) in določbah ZPP.

8. V 4. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 določa, da tudi delovno sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, razen če zakon določa, da lahko sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi pisno izvedenih pravnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Pri tem na podlagi 8. člena ZPP o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9. Presoja sodišča, da je tožnik, kot učitelj telovadbe pri toženi stranki v mesecu septembru 2011 v šoli v naravi v nočnem času spolno nadlegoval učenko 5. razreda A. tako, da jo je med spanjem otipaval po telesu in ji vtaknil prst v zadnjico, temelji na izjavi prizadete učenke njenemu očetu in policistu, ki je opravil s prizadeto učenko razgovor ob prisotnosti socialne delavke na Centru za socialno delo na podlagi ovadbe, ki jo je na podlagi pogovora s starši prizadete učenke podal ravnatelj tožene stranke. Pri tem je sodišče ravnatelja tožene stranke in starše prizadete učenke neposredno zaslišalo kot priče, zaslišalo pa je tudi druge pedagoške delavce, ki so bili prisotni v šoli v naravi oziroma bili razredniki prizadete učenke in tožnikovi sodelavci ter tožnika. Kljub tožnikovemu dokaznemu predlogu pa ni neposredno zaslišalo prizadete učenke in njene sošolke, ki je v razgovoru s policistom na Centru za socialno delo potrdila, da je v času šole v naravi A. neke noči prespala pri njej na pogradu, ker jo je bilo strah, češ da bi ponovno izpostavljanje mladoletne učenke 5. razreda zanjo pomenilo veliko travmo, pri čemer pa njeno neposredno zaslišanje za ugotovitev dejanskega stanja tudi sicer naj ne bi bilo potrebno.

10. Ob izvedenem dokaznem postopku je očitno, da je bila za ugotovitev tožniku očitane kršitve bistvena prav izjava učenke A., saj nihče drug tožniku očitanega ravnanja ni osebno zaznal, niti druga ugotovljena dejstva niso dovolj prepričljivo dokazovala (kvečjemu je šlo za posamezne indice), da je tožnik očitana ravnanja res storil. Dokazni zaključek sodišča tako temelji zgolj na posrednih dokazih, kaj je prizadeta učenka povedala staršema tri mesece po spornem dogodku in kaj je še nekaj dni kasneje v razgovoru s prizadeto učenko, ki je bil sicer opravljen ob prisotnosti socialne delavke, zapisal za opravo poizvedb na podlagi podane ovadbe pooblaščeni policist. Glede na to je pomenil tožnikov predlog za neposredno zaslišanje A. pred sodiščem predlog za neposredno izvedbo za odločitev ključnega dokaza.

11. Tožnik je predlog za zaslišanje priče A., kot ključnega dokaza v tej zadevi, utemeljeno podal na podlagi določb 7. člena ZPP. Na podlagi drugega odstavka 229. člena ZPP se smejo kot priče zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo.

12. Sodišče ni ugotovilo, da A., kljub svoji mladoletnosti, ne bi bila zmožna dati podatkov, ki so bistveni za ugotovitev tožniku v izredni odpovedi očitanega ravnanja. Prav tako ni ugotovilo, da bi šlo za osebo, ki bi bila oproščena pričanja na podlagi drugih določb ZPP. ZPP o zaslišanju otrok kot prič posebnih določb nima. Ima pa take določbe ZKP, ki v drugem odstavku 239. člena določa, da se oseba, ki še ni stara 16 let, vabi za pričo po njenih starših, v četrtem odstavku 240. člena pa, da je pri zaslišanju priče, ki še ni stara 14 let, lahko navzoča oseba, ki ji priča zaupa in da je pri zaslišanju take mladoletne osebe, zlasti če gre za oškodovanko, treba biti obziren, če je potrebno pa se zaslišanje opravi tudi s pomočjo pedagoga ali drugega strokovnjaka. Dokazi z zaslišanjem A. bi tako sodišče lahko izvedlo z ustrezno zaščito mladoletne priče, med njenim zaslišanjem pa bi lahko na podlagi prvega odstavka 294. člena ZPP tudi izključilo javnost glavne obravnave.

13. Ker sodišče ob zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje A., kot ključnega neposrednega dokaza za presojo utemeljenosti očitka tožnikovega ravnanja, ni ugotovilo, da navedena v smislu določb ZPP ne bi smela biti zaslišana in je s takšnim ravnanjem sodišča prve stopnje kljub pritožbeni graji soglašalo tudi sodišče druge stopnje, tožnik v reviziji sodišču utemeljeno očita kršitev načela neposrednosti iz 4. člena ZPP oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP tudi pred sodiščem druge stopnje, saj bi lahko izvedba tega dokaza bistveno vplivala na odločitev sodišča. 14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče ponovno odločilo o tožnikovem dokaznem predlogu za neposredno zaslišanje priče A., glede na izvedbo tega dokaza pa po lastni presoji tudi o dokaznih predlogih za zaslišanje B. in eventualni pribavi izvedeniških mnenj o verodostojnosti izpovedbe prizadete učenke glede na njeno osebnost in osebnosti tožnika.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.