Jedro

Protipravno bi bilo ravnanje tožene stranke, če bi bila sama ravnala tako, da bi bila kršila kakšno pravico javnopravne narave, ki jo ima tožeča stranka. Protipravnost je podana le, če tožena stranka ravna v nasprotju s kakšnim javnopravnim predpisom.

Tožeča stranka od tožene stranke ni imela pravice zahtevati določitve enotne letne cene, niti enotne letne premije v prav določeni višini. Eno in drugo je bilo odvisno od volje tožene stranke. Tožeča stranka torej ni pridobila še nobene javnopravne pravice zoper RS. RS ne more biti odgovorna, saj tudi ni kršila nobene pravice tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranka na plačilo 2.058.728,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede preostanka zahtevka (nad navedenim zneskom) je zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper celotno sodbo, razen zoper sklep o ustavitvi postopka (točka II izreka).

3. V pritožbi meni pritožnik, da je sodišče v prvostopenjski sodbi storilo hudo procesno napako, ker naj ne bi obrazložilo, katera od predpostavk za nastanek odškodninskega zahtevka ni bila izpolnjena, oziroma zakaj meni, da škoda ni nastala po krivdi tožene stranke. Poleg tega pritožba tudi meni, da so razlogi prvostopenjske sodbe medsebojno v nasprotju: po eni strani je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni določala enotnih cen in premij enkrat letno. Po drugi strani pa zanika odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zmotno naj bi bilo tudi stališče prvostopenjskega sodišča glede pričakovanj, ki naj bi jih tožeča stranka ne mogla imeti. „Dobiček, ki ga je mogoče utemeljeno pričakovati“ (3. odstavek 168. člena OZ) po mnenju pritožnice ni vezana na oškodovančeva pričakovanja. Gre za objektivno in abstraktno kategorijo, nikakor pa ne za subjektivno. Materialnopravno zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da naj bi tožeča stranka v nobenem primeru ne bila upravičena do povrnitve škode za čas pred letom 2006, ker naj bi bila prostovoljno vstopila v program za pridobivanje subvencij v letu 2006. Tožena stranka v tej smeri zahtevku sploh ni ugovarjala in je torej sodba v tem delu sodba presenečenja, ker se tožeče stranka vse do prejema sodbe o teh dejstvih ni imela priložnosti opredeliti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kvalificirani proizvajalec električne energije. Kot takšna je imela pravico, da sama proda proizvedeno električno energijo in od upravljalca omrežja zahteva še posebno podporo (subvencijo), ki se je imenovala „enotna letna premija“ (3. člen Uredbe o pravilih za določitev cen in odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije; Ur. l. RS, št. 25/2002; v nadaljevanju: Uredba). Enotna letna premija je bila razlika med enotno letno ceno in pričakovano povprečno letno ceno električne energije na trgu (9. člen Uredbe). Tožeča stranka se bi bila lahko odločila za to, da ne prodaja električne energije sama; v tem primeru bi bila lahko zahtevala, da upravljalec omrežja od nje odkupi električno energijo po enotni letni ceni (7. člen Uredbe).

6. V vsakem primeru je bilo torej domnevno nastalo prikrajšanje tožeče stranke odvisno od enotne letne cene. Za odločitev o tej zadevi je zato odločilen 10. člen Uredbe. Opredelil je namreč, način določitve enotne letne cene in pa pogostost določanja enotne letne cene.

(1) Enotne letne cene in enotne letne premije za električno energijo od kvalificiranih proizvajalcev določi vsaj enkrat letno Vlada Republike Slovenije.

(2) Pri določitvi enotnih letnih cen in enotnih letnih premij Vlada Republike Slovenije upošteva tudi rast stroškov življenjskih potrebščin, ki jih objavlja Statistični urad Republike Slovenije za preteklo obdobje, spremembe cen osnovnega goriva, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije v kvalificiranih elektrarnah ter pričakovano povprečno letno ceno električne energije na trgu.

7. Vlada Republike Slovenije potrditvah tožeče stranke v letih 2003, 2005 in 2007 ni določila enotne letne premije. V letih 2004, 2006 in 2008 jo je sicer določila. Po mnenju tožeče stranke naj bi jo bila določila samovoljno, in sicer prenizko. Tožeči stranki naj bi bila zato nastajala škoda v letih od 2006 do 2009 (vključno z letom 2009). Tožeča stranka ni zanikala, da je bila enotna letna premija vsaj v nekaterih letih določena na novo. Menila pa je, da je je prejela premalo; za to naj bi bila odgovorna Republika Slovenija, ki je v tej zadevi tožena stranka.

8. Navedbe tožeče stranke jasno kažejo na to, da je uveljavljala odškodninski zahtevek na temelju 1. odstavka 26. člena Ustave RS in da je zahtevala povrnitev povsem premoženjske škode. Pravni temelj za odgovornost RS je določen prav v 1. odstavku 26. člena Ustave. 168. člen OZ se lahko smiselno uporabi šele, če je predhodno že odločeno o odgovornosti po temelju.

9. Predpostavka odgovornosti RS (tožene stranke) je, da je njeno ravnanje protipravno. Protipravno bi bilo ravnanje tožene stranke, če bi bila sama ravnala tako, da bi bila kršila kakšno pravico javnopravne narave, ki jo ima tožeča stranka. Protipravnost je podana le, če tožena stranka ravna v nasprotju s kakšnim javnopravnim predpisom. Glede na trditve tožeče stranke, bi moral takšen predpis podeliti tožeči stranki kakšno pravico premoženjske narave, ki jo je tožena stranka kršila s svojim ravnanjem.

10. Vendar zgolj kršitev pravice še ne zadošča za nastanek odgovornosti RS. Nadaljnja predpostavka za nastanek odgovornosti je, da bi bilo mogoče pripisati nastanek škode ravnanju tožene stranke. Povedano drugače: RS odgovarja le, če obstaja vzročna zveza med kršitvijo javnopravne pravice in nastalo škodo.

11. Obe predpostavki jasno izhajata iz 1. odstavka 26. člena Ustave.

12. Tožeča stranka je med drugim trdila, da RS ni določila dovolj visoke enotne letne premije. Ta očitek tožeče stranke je osrednji, vendar neutemeljen. Enotna letna premija je bila zgolj razlika med enotno letno ceno in pričakovano povprečno letno ceno električne energije na trgu. Morebitna protipravnost pri določanju enotne letne premije je bila lahko posledica nepravilnosti pri določanju ene ali druge.

13. Uredba ni vsebovala nobenih metodoloških napotkov za ugotovitev povprečne letne cene električne energije. Očitno je bil že ta parameter takšen, da je dopuščal toženi stranki veliko prostost pri njegovem ugotavljanju. Za odločitev to celo niti ni bistveno. Bistvena je tista prostost, ki jo je imela tožena stranka v zvezi z enotno letno ceno, in posledično tudi z enotno letno premijo.

14. Enotno letno ceno električne energije je morala določiti Vlada RS (2. odstavek 10. člena Uredbe). Glede določitve le-te ni bilo v sami Uredbi nobenih, za Vlado RS zavezujočih formul. Vse kar je 2. odstavek 10. člena Uredbe določal, je bilo, da naj Vlada RS upošteva rast stroškov življenjskih potrebščin, spremembe cen osnovnega goriva in pričakovano povprečno letno ceno električne energije. Navedena določba je izrecno določala, naj te tri okoliščine Vlada RS zgolj „upošteva“ in nič več. Ni pa določala, kako naj to Vlada RS stori pri vsaki od teh okoliščin, kolikšna je teža vsake od okoliščin in še manj, kako naj nemara upošteva vse tri okoliščine kot celoto. Iz tega razloga je tožena stranka imela proste roke pri določanju enotne letne cene, posledično pa tudi enotne letne premije. Eno in drugo ni bilo vnaprej določljivo, temveč je bilo odvisno od presoje RS. To pa je tudi odločilni razlog, zakaj tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti.

15. Tožena stranka torej ni bila dolžna določiti enotne letne cene in enotne letne premije prav v določeni višini. Tožeča stranka, po drugi strani, od tožene stranke ni imela pravice zahtevati določitve enotne letne cene, niti enotne letne premije v prav določeni višini. Eno in drugo je bilo odvisno od volje tožene stranke. Tožeča stranka torej na temelju 2. odstavka 10. člena Uredbe ni pridobila še nobene javnopravne pravice zoper RS. RS ne more biti odgovorna, saj tudi ni kršila nobene pravice tožeče stranke. Posledično tožeča stranka tudi ne more zahtevati odškodnine zaradi domnevno določene prenizke cene oziroma premije, saj ni mogla pričakovati (kot se je izrazilo prvostopenjsko sodišče, npr. v svoji sodbi, rš. 21), da se bo eno in drugo zvišalo na določeno višino. Nobena določba Uredbe ji namreč ni dajala temelja za takšna pričakovanja.

16. Takšna je bila v bistvu že odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero se pritožbeno sodišče izrecno strinja (prvostopenjska sodba, rš. 18 in 21). Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila pravilna celo, če se upošteva, da je tožeča stranka sicer navedla formulo. Vendar je bila ta formula vključena zgolj v predlog Uredbe. V Uredbi, kot v veljavnem predpisu, pa je ni. Predlog pa še ni zavezujoč; takšna je šele uredba sama. Da ta ni bila kršena, je že bilo obrazloženo.

17. Tožena stranka ima sicer prav, da je izgubljeni dobiček objektivna kategorija, neodvisna od subjektivnih pričakovanj. Vendar pa v tej zadevi zahtevek tožeče stranke spodleti zaradi tega, ker ravnanje tožene stranke pri določanju enotne letne cene in enotne letne premije ni bilo protipravno. Tako je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Kolikor pa prvostopenjsko sodišče tega ni obrazložilo, takšna pomanjkljivost ni bistvena, saj ne gre za razlog o odločilnem dejstvu (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), temveč kvečjemu za pomanjkljivost v materialnopravni utemeljitvi. Drži tudi, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, katera od predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti manjka. Vendar tudi to, iz prej navedenih razlogov, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V vsakem primeru je bilo mogoče sodbo prvostopenjskega sodišča preizkusiti. Da prvostopenjsko sodišče ni niti moglo zmotno uporabiti 3. odstavka 168. člena OZ, pa je pravzaprav bilo že pojasnjeno. Ker ni podan pravni temelj za odgovornost tožene stranke, tudi ne pride v poštev uporaba 3. odstavka 168. člena OZ.

18. Povsem brez pomena je zato stališče tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno že zato, ker je že pred letom 2006 (ko je tožeča stranka prvič zahtevala podporo na temelju Uredbe) določala prenizke cene. Tako pred letom 2006, kot tudi po tem letu, je bilo namreč besedilo Uredbe v bistvenem delu nespremenjeno in kot takšno ves čas ni dajalo pravnega temelja za določitev cene oziroma premije v prav določeni višini. Prvostopenjsko sodišče je, kolikor se je sploh ukvarjalo z obdobjem pred letom 2006, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa obdobje pred letom 2006 za njegovo odločitev niti ni bilo bistveno. Sodbe presenečenja ni izdalo.

19. Prav ima pritožba, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, če v posameznih letih ni določila enotnih letnih cen. Vendar pa takšna kršitev 1. odstavka 10. člena Uredbe ni vzrok za nastanek domnevnega prikrajšanja tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč zahtevala odškodnino zaradi domnevno prenizke enotne letne cene in enotne letne premije. Ker pa tožeča stranka ni imela nobene javnopravne premoženjske pravice glede obeh (kot je že bilo obrazloženo), je bila tudi opustitev objave enotne letne cene in enotne letne premije brez vsakega vpliva na domnevno prikrajšanje tožeče stranke. Ne nazadnje bi bila lahko tožena stranka tudi v letih, v katerih premije in cene ni določila na novo, določila enake ali celo nižje enotne letne cene in premije. Njeno ravnanje bi zato ne bilo protipravno. Tako pa so se očitno uporabljale zadnje objavljene enotne letne cene in premije tudi v letih, v katerih tožeča stranka cen in premij ni določila na novo.

20. Pravni temelj za zavrnitev pritožbe je v 353. členu ZPP.

21. Pravni temelj za odločitev o pritožbi zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka je v 1. odstavku 154. člena ZPP. Pravni temelj za odločitev o pritožbenih stroških je v 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP.