Jedro

Zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija s smiselnim zatrjevanjem (kazenske) (ne)odgovornosti. Zato je presoja toženke, da je po ugotoviti, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s 6. točko 84. člena ZMZ-1 tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, 6230 Postojna, od 26. 7. 2023 od 11:33 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2023 do 11:33 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 4. 7. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je bila 20. 7. 2023, 23. 7. 2023 in 25. 7. 2023 s strani socialne službe in varnostne službe azilnega doma obveščena o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlenim in nastanjenim v azilnem domu.

3. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 17. 7. 2023 obravnavan v ambulanti Azilnega doma Vič (v nadaljevanju Ambulanta), kjer je porinil medicinskega tehnika, ki je napad prijavil policiji.

4. Toženka je ugotovila, da je tožnik 19. 7. 2023 pri recepciji vprašal socialno delavko z E oddelka, če mu gre nahranit ribe, ker ima tožnik v azilnem domu akvarij z ribami, ki se ne nahaja v njegovi sobi. Socialna delavka mu je povedala, da je v tistem trenutku zasedena in da tega ne more storiti, na kar je tožnik odgovoril: „Ti lahko umreš. (You can die.)“.

5. Toženka je nadalje ugotovila, da je tožnik 19. 7. 2023 vstopil v pisarno socialne delavke na M oddelku Azil AD in jo vprašal, ali mu natisne nekaj dokumentov z USB-ja. SD je tožniku natisnila dokumente. Nakar jo je tožnik vprašal, če mu iz policijskega poročila prebere ime medicinskega tehnika, ki ga je domnevno porinil, kar je storila. Tožnik je nato od socialne delavke zahteval, da mu zapiše ime medicinskega tehnika z velikimi črkami, na kar je socialna delavka odgovorila, da lahko sam napiše ime, ona pa mu bo črkovala. Tožnik je začel socialno delavko verbalno nadlegovati in zaničevati ter začel kričati nanjo, ki je zato po TETRA postaji poklicala varnostno službo, ki je ni slišala. Tožnik ni želel zapustiti pisarne socialne delavke, kljub njenem večkratnem pozivu, ki je tudi nekajkrat poskušala dobiti varnostno službo po TETRA postaji in nato zakričala „varnostna služba“ ter začela teči proti vratom. Ko jo je varnostna služba slišala, je prišla in tožnika izvedla iz njene pisarne.

6. Toženka je ugotovila, da se je 20. 7. 2023 okoli 8. ure prosilec A. B. iz Turčije, ki je nastanjen s tožnikom skupaj v sobi M 12, pritožil socialni delavki, da tožnik urinira in odvaja blato v sobi ter da kljub njegovi prošnji tožnik ne preneha z neprimernim vedenjem. A. B. je povedal, da je tožnik do njega verbalno agresiven in ga nadleguje.

7. Toženka je dalje ugotovila, da je po dogodku 19. 7. 2023, socialna delavka za razgovor s tožnikom naročila prevajalko za ruski jezik za 20. 7. 2023 ob 9.00 uri, o čemer je bil tožnik obveščen in se je s terminom strinjal. Ko je 20. 7. 2023 ob 9.00 uri socialna delavka odšla v sobo M 12 in tožnika povabila na razgovor, tožnik ni želel na razgovor, ker je hotel iti na zajtrk. Socialna delavka je tožniku razložila, da sta se je dan pred tem dogovoril in strinjal za razgovor ter da lahko poje zajtrk po razgovoru. Tožnik je želel za razgovor odvetnika in razgovor v dveh delih. Tožnik ni želel sodelovati in zopet začel z nadlegovanjem in zaničevanjem socialne delavke, ki je tožnika prosila, da uporablja za uriniranje in odvajanje blata stranišče, ker ne sme urinirati in odvajati blato v sobi. Tožnik je kasneje tega dne večkrat, brez povabila in odobritve socialne delavke, poskušal nasilno vstopiti v njeno pisarno. Socialna delavka je takoj poklicala varnostno službo, ki so tožnika odpravili iz njene pisarne.

8. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je toženka ugotovila, da je bil 20. 7. 2023 ob 12.00 uri s strani socialne delavke v spremstvu varnostne službe, tožniku vročen pozitiven odgovor Komisije za dodatno zdravstveno storitev ter napotilo, da se tožnik lahko zglasi v Ambulanti zaradi obravnave, ki je varnostno službo klicala na pomoč, da tožnika odstranijo iz Ambulante.

9. Toženka je nadalje ugotovila, da je tožnik 21. 7. 2023 nekajkrat vprašal socialno delavko, da mu natisne nekaj iz USB-ja. Ko mu je socialna delavka pojasnila, da je v tistem trenutku zasedena, jo je tožnik začel zopet nadlegovati in zaničevati ter ji grozil, da jo bo prijavil direktorici.

10. Toženka je ugotovila, da je tožnik skupaj z A. B. 23. 7. 2023 ob 4:10 uri prišel na recepcijo, da se je tožnik pritožil, da ne more spati, ker se A. B. sprehaja po sobi in povzroča hrup. A. B. pa se je pritožil, da tožnik zopet urinira in odvaja blato v postelji, kar v sobi. Tožnik je pojasnil, da je svojega sostanovalca A. B. opozoril, da naj se ne sprehaja po sobi. Tožnik trdi, da je A. B. enkrat ponoči pristopil do njega, se nagnil nadenj in mu povedal, da ga bo pretepel in ubil. Tožnik je zato na recepciji zaprosil, da pokličejo policijo, ki je niso poklicali, zato je proti sostanovalcu podal prijavo na ministrstvo.

11. Toženka je ugotovila, da se je 24. 7. 2023, ko je bil tožnik skupaj z A. B. na recepciji ob 6:10, A. B. pritoževal, da tožnik še vedno odvaja blato in urinira v sobi ter da ga je proti njegovi volji snemal s telefonsko kamero ter bil agresiven do njega, zato je varnostna služba poklicala policijo.

12. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik na podlagi evidence Policijske uprave Ljubljana večkrat obravnavan in sicer: - 25. 6. 2019 mu je bila zaradi kršitve določil z Zakonom o varstvu javnega reda in miru po členu 6/1 izdan plačilni nalog; - 26. 12. 2020 mu je bil zaradi kršitve določil Zakona o varstvu javnega reda in miru po členu 22/1 izdan plačilni nalog na naslovu Šmartinska cesta 28 v Ljubljani; - 30. 3. 2021 mu je bil zaradi kršitve določil Zakona o tujcih izdan plačilni nalog na naslovu Trdinova 10, Ljubljana; - 17. 7. 2023 mu je bil zaradi kršitve določil Zakona o varstvu javnega reda in miru po členu 6/2 izdan plačilni nalog na naslovu Cesta v Gorice 15 v Ljubljani; - 19. 10. 2019 so policisti PP Ljubljana Vič na naslovu Cesta v Gorice 15 v Ljubljani tožnika obravnavali kot oškodovanca kaznivega dejanja tatvine po členu 204/1 KZ-1 RS.

13. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik tudi v konkretnem upravnem postopku omejitve gibanja, večkrat nesramen in žaljiv, v postopku se je razburjal, povzdigoval glas, prisotne žalil in grozil z gestami.

14. Toženka je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ocenila, da so na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku. Toženka je ugotovila, da je tožnik s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe, s tožnikom je bilo zaradi ponavljajočih kršitev opravljenih več razgovorov s strani socialne službe, ki pa niso imeli ustreznega učinka. Toženka je povzela tožnika, ki incidentov, v katere je bil vpleten, ne priznava in sebe vidi kot žrtev. Tožnik je poznal pravila hišnega reda v AD, ki so mu bila s strani socialne službe predstavljene, vendar jih je kljub temu še naprej kršil. S strani uradne osebe je bil opozorjen na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja, v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Tožnik je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v AD in ni ogrožal samo sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v AD. Socialna služba je s tožnikom pred kršitvami in tekom kršitev opravila pogovore, vendar s svojim neustreznih ravnanjem ni prenehal. Tožnik je pred izrekom ukrepa omejitve gibanja večkrat obravnavala tudi policija. Tožnik s svojim ravnanjem in obnašanjem vnaša nemir do sostanovalcev, zapleta se v različne konfliktne situacije z zaposlenimi, ki jim tudi grozi. Toženka izpostavlja, da ne gre zanemariti dejstev, da tožnik ustrahuje in grozi socialnim delavcem, kar je očitno kršenje hišnega reda.

15. Toženka je ocenila, da glede na vsa ravnanja tožnik, ki so jih zabeležili v prostorih AD, da je popolnoma neutemeljeno pričakovati, da bi tožnik v primeru, da bi ostal v prostorih AD s kršitvami nadaljeval. To potrjuje tudi njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Dejstvo, da bi mu bilo gibanje omejeno na prostore AD, ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bilo to do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil in nadlegoval ostale prosilce. Vsa dejanja in predlogi socialne službe AD pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Toženka je ocenila, da bi bil ukrep pridržanja na območje AD popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost po oceni toženke, s katero bi se preprečile ponovne kršitve tožnika uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanje na prostore Centra za tujce, saj se le na ta način lahko prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Na podlagi navedenega je toženka izrekla omejeni ukrep.

Povzetek tožnikovih navedb

16. Tožnik v tožb predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Tožnik je C. C., ki se je izkazal s potnim listom Ruske federacije, zato je njegova identiteta in državljanstvo izkazano.

17. Tožnik navaja, da zna govoriti in se lahko jasno izrazi samo v ruskem jeziku, kar izhaja iz njegove ruske narodnosti in na podlagi njegovega državljanstva in njegove izpovedi o tem, da je rojen v Ruski federaciji in zlasti glede na njegovo starost, je starostnik, ki zna govoriti samo ruski jezik. Tožnik je prestal številne operacijske posege zaradi onkološke bolezni, še vedno mora obiskovati zdravnike zaradi občasnih preiskav na rakove metastase, zato je njegovo zdravstveno stanje povezano z živci in bolečino, da na svoje prošnje do socialnega delavca večinoma ni dobil pozitivnega odziva, ampak je večinoma slišal sledeče: »nimam časa« ali »sem zaseden ali zasedena, nimam časa«.

18. Tožnik navaja, je v Ambulanti 17. 7. 2023 (ob predpostavki, da je datum pravilen), komuniciral z medicinskim tehnikom preko prevajalke, ki ni bila prisotna, ampak je bila na telefonski zvezi preko mikrofona na telefonu, tako je bilo mogoče prevajati vse, kar je bilo izrečeno v sobi, nato je medicinski tehnik sam prekinil povezavo na telefonu med pogovorom s tožnikom, kar je tožnika zelo presenetilo in hkrati ogorčilo, da je dal roko na rame medicinskega tehnika, pri tem ga ni želel poškodovati in tudi ga ni poškodoval. 19. Ko je dne 19. 7.2023 (ob predpostavki, da je datum pravilen), tožnik vprašal socialnega delavca, če mu gre lahko nahraniti ribe, je slišal odgovor socialnega delavca »da je zaseden ali zasedena in da nima časa«, nato naj bi tožnik izrekel besedilo v angleščini, ki se je slišalo kot »ju ken daj«. Navedeni stavek v angleščini, ki naj bi bil sprejet kot grožnja, pomeni le napačno izražanje prosilca, ki ne zna angleščine in je zagotovo hotel povedati tako, da bi se slišalo kot »zej ken daj« kar v prevodu iz angleščine na posluh pomeni »one lahko umrejo«, torej bi lahko socialni delavec razumel, kaj je hotel povedati tožnik, saj imajo socialni uslužbenci vsakodnevno komunikacijo tudi v slabi angleščini s številnimi tujci in sicer, da je tožnik naredil napako v izrazoslovju in je hotel sporočiti delavcu, da bodo njegove ribice umrle. Glede na navedeno, je mogoče sklepati, da za tožnika v AD nihče ni imel posluha, njegove prošnje, ki so bile še tako preproste, so bile vedno ignorirane. Iz tega izhaja, da tožnik ni grozil socialnemu uslužbencu, ampak le prosil, če bi lahko nekdo šel nahraniti ribe.

20. Dne 19. 7. 2023 (ob predpostavki, da je datum pravilen), je tožnik prosil delavko v pisarni SD na M oddelku AD prebrati ime medicinskega tehnika in ker ni znal ponoviti in si zapisati imena, je vztrajno prosil, da bi mu ime medicinskega tehnika zapisali na papirju, na kar je dobil zavrnilni odgovor, da bi mu narekovali, on pa bi pisal. Navedeno pomeni, da socialni delavec ni hotel ugoditi tožniku ampak bi se raje vzel čas, da bi tožniku narekoval slovenski priimek in bi tožniku, ki ne zna niti angleščine niti slovenščine pisal na posluh, medtem ko bi socialni delavec črkoval v slovenskem jeziku. Iz navedenega izhaja, da je bil tožnik izzvan s strani socialnega delavca, ki je prosilca želel učiti pisati v slovenskem jeziku, čeprav prosilec lahko piše le v cirilici, in opisani način postopanja socialnega delavca bi bil lahko bolj prilagodljiv naslednjim osebnim lastnostim prosilca: starostnik, slabšega zdravstvenega stanja, ki ne zna niti enega tujega jezika. Glede na navedeno, ni dvoma, da če bi se socialni delavec obnašal strokovno in kompetentno, bi lahko ugotovil, da si tožnik ni mogel zapomniti slovenskega priimka medicinskega tehnika le na posluh, zato bi lahko delavec z roko napisal priimek medicinskega delavca in bi tožnik odšel takoj. Vendar, glede na vse zgoraj navedeno, je mogoče sklepati, da prav ta socialni delavec ni hotel ugoditi tožniku pa bi lahko in ga ne bi nič stalo, če bi z roko napisal ime medicinskega tehnika. Tožnik meni, da iz tega izhaja, da je bil prav socialni delavec nestrpen do tožniku in ga je izzval, da se je tožnik počutil nelagodno in govoril zelo naglas, vendar ni nikogar nadlegoval, navedeni očitek o nadlegovanju tožnik jasno in odločno zanika, saj nima časa niti za lastne opravke, tožnik piše naslednjo knjigo za otroke, ki jo bo dal v ponatis v kratkem in nima niti majhne želje po prepiranju in nadlegovanju socialnih delavcev. Tožnik je prosil le tisto, kar lahko in za te podatke, glede katerih ima pravico izvedeti.

21. Tožnik še izpostavlja, da je oseba, ki spada v skupino ranljivih oseb, zato bi moral dobiti takšne pogoje, ki bi ustrezali njegovemu zdravstvenemu stanju in njegovi starosti. Kljub temu, je tožnik trpel sobivanje z A. B., ki je tožnika napadel. Tožnik se je pritoževal v AD o tem, da ne more spati ponoči, ker je njegov sostanovalec A. B. ni spal ponoči, ampak podnevi. Ponoči je sostanovalec poslušal glasbo, poslušal ali gledal video vsebino s svojega medija in se ni hotel zmeniti za tožnikom, ne glede na starost prosilca in njegovo slabo zdravstveno stanje. Tožnik je imel občutek, da je osebje AD na strani njegovega sostanovalca, ne glede na to, da je prav sostanovalec tisti, ki je kršil pravila AD in je kršil nočni mir, motil je tožnika pri spanju, kar je tožnika zelo izčrpalo tako fizično kot psihično.

22. Ker je tožnik že dlje časa v Sloveniji, je seznanjen s tem, da v kolikor bi pri nekom povzročil strah ali če bi nekoga namerno ustrahoval in nadlegoval, bi ravnal protipravno. Tožnik nikoli ni imel namena nikogar ustrašiti ali poškodovati, zato pojasnjuje, da je plačilni nalog, ki ga je prejel zaradi kršitve javnega reda in miru, sprejel kot odziv na njegov glasen pogovor, ki ga ljudje jemljejo kot kršitev javnega reda in miru, vendar temu ni tako, saj je bil tožnik pogosto izzvan s strani socialnega delavca ali sostanovalca, kar je glede na njegovo starost in slabo zdravstveno stanje možno razumeti.

23. Tožnik še navaja, da je večkrat zaprosil socialnega delavca Azilnega doma za napotnico pristojnega zdravnika zdravstvene stroke onkoloških bolezni, da je moral čakati še nadaljnih nekaj tednov za prihod zdravnika v Azilni dom, kot mu je odgovoril socialni delavec. Zato je tožnik sam odšel v zdravstveno ustanovo in dobil napotnico za pregled za onkološke preiskave. Splošno znano je, da zavlačevanje s časom na onkološke preiskave lahko stanejo življenja, zato tožnik ni mogel dolgo čakati. Navedeno lahko pomeni, da tožnik ni dobil primerne obravnave v AD kot ranljiva oseba, zato je tožnik skrbel za lastno preživetje v AD s svojimi močmi, znanjem in osebnimi lastnostmi. Glede na navedeno meni, da bi moral biti premeščen in nastanjen v Azilnem domu Ljubljana - Vič, biti deležen enakega odnosa in obravnave s strani socialnega delavca kot do drugih prosilcev v Azilnem domu, zlasti biti deležen enakega odnosa in obravnave kot njegov sostanovalec A. B. in nič manj.

Povzetek navedb toženke

24. Toženka prereka vse navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu.

25. Navaja, da so bili s tožnikom s strani socialne službe večkrat opravljeni razgovori v prisotnosti prevajalca za ruski jezik zaradi njegovih kršitev hišnega reda v azilnem domu, kar kaže na resno obravnavo tožnika. Tožnik se je imel možnost izjasniti o vsakem posameznem dejanju kršitev hišnega reda, vendar jih je opisal drugače kot je razvidno iz uradnih zaznamkov socialnih delavcev. Iz vseh uradnih zaznamkov socialne in varnostne službe je jasno razbrati, da kljub večkratnim opozorilom, tožnik ni upošteval hišnega reda AD, da je grozil socialni službi ter še naprej nadaljeval s kršitvami hišnega reda v azilnem domu.

26. Tožeča stranka navaja, da je državljan Ruske federacije in zna govoriti samo ruski jezik. Tožena stranka dvomi v trditev glede znanja samo ruskega jezika, saj se je tožeča stranka v postopku izreka ukrepa omejitve gibanja ves čas trudila govoriti angleški jezik. Tožena stranka nadalje razlaga, da je tožeča stranka v preteklosti izdala zloženko v slovensko-ruskem jeziku, kar nakazuje, da mu slovenski jezik ni tuj. Po navedbah socialne službe azilnega doma je tožeča stranka komunicirala s socialnimi delavci v angleškem in slovenskem jeziku.

27. Toženka pojasnjuje, da je zaradi pomanjkanja prevajalcev in občasne hitre potrebe po prevajalcu v praksi tudi prevajanje na daljavo, preko mobilnega telefona. Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 25. 7. 2023, e- sporočila ambulante z dne 18. 7. 2023 in Poročila varnostne službe z dne 17. 7. 2023 je razvidno, da je šlo za napad na medicinskega tehnika in da je bila posledično vključena tudi policija. Iz Poročila policije izhaja, da je bil tožniku dne 17. 7. 2023, zaradi kršitve določil Zakona o varstvu javnega reda in miru po členu 6/2-1 izdan plačilni nalog (PP Ljubljana Vič), na naslovu Cesta v Gorice 15 v Ljubljani.

28. Toženka dodaja, da je bil tožniku vedno omogočen dostop do ambulante, prav tako ga je obravnavala Komisija za zagotavljanje povečanega obsega zdravstvene storitve prosilcev za mednarodno zaščito ter oseb s priznano mednarodno zaščito, ki mu je izdala odgovor 012- 2/2023/165 z dne 18. 7. 2023 za odobritev plačila stroškov dodatnih zdravstvenih storitev glede na njegovo diagnozo in injekcije vitamina B12. Prav tako je bil, kot izhaja iz uradnih evidenc ambulante, preventivno pregledana 3. 7. 2023 in napoten k specialistu. Tožnika je nadalje obravnaval zdravnik v azilnem domu 17. 7. 2023, kot je tudi zabeleženo v uradni evidenci, vendar je bil pregled zaradi nasilnega obnašanja tožnika prekinjen. Po podatkih, s katerimi razpolaga toženka, je bil tožnik obravnavan tudi s strani različnih zdravnikov in sicer 22. 6. 2023, 2. 7.2023, 20. 7. 2023, 21. 7. 2023 in 24. 7. 2023. V prostorih azilnega doma se izvajajo sanitarno dezinfekcijski in preventivni zdravstveni pregledi, zaradi česar je bil tožnik napoten v obravnavo v okviru obstoječega zdravstvenega sistema.

29. Toženka pojasnjuje, da morajo vsi socialni delavci govoriti angleški jezik, saj je to pogoj za zaposlitev. Tožnik je nastanjen na oddelku za invalide (v Azilnem domu Vič so temu namenjene 3 sobe). S svojim vedenjem želi iz sobe izseliti sostanovalce tako, da se neprimerno vede (uriniranje v sobi, snemanje s kamero...), kar se je dogajalo že v preteklosti. Iz uradnih zaznamkov je razvidno, da so socialni delavci tožniku hoteli pomagati, vendar je pomoč zavračal. Kot je razvidno iz uradnih zaznamkov je imel s socialnimi delavci opravljenih več razgovorov. Zaradi osebnih okoliščin je bil tožnik nastanjen v sobi M12 z dostopom do WC za invalide.

30. Toženka še dodaja, da je bil tožnik v konkretnem upravnem postopku večkrat žaljiv, nesramen in je z rokami in besedami grozil, ter vse prisotne zmerjal z besedo »gestapo«. Stalne kršitve hišnega reda tožeče stranke v azilnem domu, ki so vključevale nespoštljivo vedenje do zaposlenih, sostanovalcev, nasilen odnos do drugih prosilcev in zaposlenih, predstavljajo toženki resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Po mnenju toženke gre za povsem razumno in sorazmerno odločitev. Z odstranitvijo tožeče stranke iz prostorov azilnega doma, sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu. Azilni dom se v zadnjem času sooča s povečanim pritokom migrantov, zato ni bilo možno zagotoviti posebnega prostora za tožečo stranko in bi ji na ta način omogočili omejitev gibanja.

O sodni presoji

31. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagana dokaze in sicer prebralo vse listine sodnega spisa označene kot priloge A1, A2, A3, priloge vloge tožeče stranke, prejete 4. 8. 2023 ter listine upravnega spisa št. 2142-93/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

32. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za tožnikovo omejitev gibanja - pridržanje na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

33. Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ namreč odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

34. V konkretni zadevi ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda (in varnosti drugih). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP1. Sodišče pojasnjuje, da zaščita javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. Uporaba tega ukrepa mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka.

35. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je toženka svojo odločitev temeljila na več tožnikovih kršitvah hišnega reda azilnega doma, ki so ogrožala osebno in premoženjsko varnost. Očitanih kršitev oziroma ravnanj kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa tožnik v tožbi niti ne zanika. Tožnik, kot je mogoče povzeti, po večini niti ne zanika dogodkov, ampak zanje ponuja razloge in svoja ravnanja opravičuje po večini s tem, da njegov namen ni bil, da bi grozil, ustrahoval ali zaničeval. Po presoji sodišča tožnik s sklicevanjem na to, da ni želel ustarhovati, da ni želel groziti, da je ravnal zato tako, ker je imel občutek, da zanj nihče ni imel časa, da je prosil le tisto, kar lahko, izrečenega ukrepa ne more izpodbiti.

36. Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 je namreč že zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi — tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so te navedbe, da se tožnik ni zavedal svoji ravnanj, da jih ni hotel storiti, neutemeljene.

37. Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija s smiselnim zatrjevanjem (kazenske) (ne)odgovornosti. Zato je presoja toženke, da je po ugotoviti, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.

38. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več ravnanjih tožnika: (i) tožnik je 17. 7. 2023 v ambulanti Azilnega doma Vič porinil medicinskega tehnika, ki je napad prijavil policiji, (ii) 19. 7. 2023 je tožnik socialni delavki zavpil: „Ti lahko umreš. (You can die.)“, (iii) 19. 7. 2023 je vstopil v pisarno socialne delavke in jo verbalno nadlegoval in zaničeval ter začel kričati nanjo, ki je zato po TETRA postaji poklicala varnostno službo, ki je ni slišala. Tožnik ni želel zapustiti pisarne socialne delavke, kljub njenem večkratnem pozivu, ki je tudi nekajkrat poskušala dobiti varnostno službo po TETRA postaji in nato zakričala „varnostna služba“ ter začela teči proti vratom. Ko jo je varnostna služba slišala, je prišla in tožnika izvedla iz njene pisarne; (iv) tožnik je uriniral in odvajal blato v sobi ter kljub prošnji sostanovalca ni prenehal z neprimernim vedenjem, tožnik je bil do A. B. verbalno agresiven in ga nadlegoval; (v) kljub dogovorjenemu terminu s prevajalko za 20. 7. 2023 ob 9.00 uri, tožnik ni želel na razgovor, ker je hotel iti na zajtrk. Socialno delavko je zopet začel nadlegovati in zaničevati (vi) tožnik je kljub prošnji socialne delavke, da uporablja za uriniranje in odvajanje blata, stranišče, da ne sme urinirati in odvajati blato v sobi, uriniral in odvajal blato kar v sobi, (vii) tožnik je večkrat 20.7. 2023 brez povabila in odobritve socialne delavke, poskušal nasilno vstopiti v njeno pisarno. Socialna delavka je takoj poklicala varnostno službo, ki so tožnika odpravili iz njene pisarne; (viii) da je bil 20. 7. 2023 ob 12.00 uri v spremstvu varnostne službe odstranjen iz Ambulante z varnostno službo; (ix) da je 21. 7. 2023 tožnik večkrat nadlegoval in zaničeval ter ji grozil, da jo bo prijavil direktorici (x) da je 23. 7. 2023 tožnik zopet uriniral in odvajal blato v postelji, kar v sobi, na kar je opozoril sostanovalec; (xi) da je tožnik 24. 7. 2023 še vedno odvajal blato in uriniral v sobi ter sostanovalca snemal proti njegovi volji snemal s telefonsko kamero ter bil do njega agresiven.

39. Naštete kršitve so dokumentirane z uradnimi zaznamki toženke in poročili o dogodku varnostne službe. V tožbi, kot je mogoče povzeti, tožnik v bistvenem ne zanika dogodkov, ampak zanje ponuja svojo razlago in jih „opravičuje“ ter pojasnjuje, da socialnim delavkam ni grozil ampak je le prosil za določene stvari. Zanika tudi, da naj bi socialni delavki grozil, da lahko umre, in trdi, da je rekel, da lahko umrejo ribe, čemur sodišče ne sledi. Neprerekana je trditev toženke, da morajo vsi socialni delavci toženke znati angleško, zato upoštevajoč tudi, da tožnik sam zatrjuje, da ne zna angleško, ampak le rusko, sodišče tožnikove razlage, kaj naj bi rekel, ne sprejema. Logično je, da če ne zna angleško, potem ne more vedeti, kaj je rekel oziroma vsaj ni prepričljivo, ko zatrjuje, kaj naj bi rekel. Tožbene navedbe tožnika, da je hotel sporočiti le, da bodo njegove ribice umrle, sodišče zato ne sprejema. Sodišče dodaja, da se je z neposredno zaznavo prepričalo, da je način komunikacije tožnika tudi do sodišča, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavani, ko je ob zaključku zaslišanja kriče žalil sodnico, najmanj neprimerno in v bistvenem, potrjuje ravnanja, ki so bila podlaga za izrek izpodbijanega ukrepa. Tožnik je namreč tudi v času zaslišanja v tem upravnem sporu, večkrat prekinil sodnico, kričal in žalil. Tožnikovo ravnanje, ki je ugotovljeno na podlagi uradnih zaznamkov pristojnih in poročila varnostnih služb, ki utemeljujejo izrek izpodbijanega ukrepa, se je tako v delu, ki se nanaša na komunikacijo z uradnimi osebami, v celoti potrdilo tudi na zaslišanju pred sodiščem. Sodišče ugotavlja, da tožnik niti ne nasprotuje ugotovitvi, da je uriniral in odvajal blato v sobi. Ob neposredni zaznavi na zaslišanju, pa sodišče dodaja, da tožnik s takim, povsem neprimernim ravnanjem, ki bi po oceni sodišča samo po sebi utemeljevalo izrek izpodbijanega ukrepa, nadaljuje in tudi v Centru za tujce urinira in odvaja blato kar v svoji sobi.

40. Naštetim ravnanjem tožnik, kot pojasnjeno v večini niti ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že povzeto s svojo stisko, tudi boleznijo, s čimer pa se, kot navedeno, ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal, da ni želel groziti ,da je le prosil) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen, stiska) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik z ugotovljenimi kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 41. Pravilna je tudi presoja toženke za tožnikovo pridržanje na Center za tujce. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

42. Glede na to, da je bil tožnik večkrat obravnavan zaradi kršitev hišnega reda azilnega doma in tudi s strani policije, tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko prekrškov je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana. Tudi po presoji sodišča je upoštevajoč, da večino ravnanj tožnik zanika oziram opravičuje s svojim stanjem, številčnost ravnanj, intenziteto ravnanj, strah zaposlenih pri toženki, izrek strožjega ukrepa, utemeljen.

43. Sodišče je po ugotoviti, da je po pravilnem postopku izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016.