Jedro

Vprašanje zdravstvenega stanja pritožnika, ki ga je v sodnem postopku zastopal odvetnik, v dosedanjem postopku ni bilo izpostavljeno niti iz pritožbe ni razvidno, da naj bi nastopilo šele v času obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pa je iz zapisa glavne obravnave razvidno, da je bil tudi pooblaščenec pritožnika ves čas prisoten, vendar razjasnitve navedenega ni niti predlagal niti ugovarjal siceršnji procesni sposobnosti stranke.

Ker je pritožnik šele v pritožbi zatrjeval duševne bolezni, ob tem pa ni navedel, zakaj tega ni izpostavil že v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje, Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati (74. člen ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142-93/2023/5 (UOIM-07) z dne 27. 7. 2023, s katerim je tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s 6. točko 84. člena ZMZ-1) na prostor Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 26. 7. 2023 od 11:33 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2023 do 11:33 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam toženke o podanih tožnikovih kršitvah hišnega reda azilnega doma, ki so ogrožala osebno in premoženjsko varnost. Tožnik je glede svojih ravnanj, ki so bila kvalificirana kot navedene kršitve,1 v tožbi in pripravljalni vlogi opravičeval svoja ravnanja s tem, da so se do njega socialni in zdravstveni delavci vedli nespoštljivo in pojasnil, da je tako ravnal zaradi svoje rakave bolezni, stiske in starosti (ter neprimernih bivalnih pogojev upoštevajoč te okoliščine). Dodal je, da njegov namen ni bil, da bi grozil, ustrahoval ali zaničeval s temi ravnanji prizadetih oseb. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v dokumentacijo o kršitvah in zaslišanja tožnika zaključilo, da so bile kršitve podane in da milejši ukrep v obravnavanem primeru ne bi zadostoval za osebno in premoženjsko varnost, ki sta v obravnavanem primeru varovani pravni dobrini. Zavrnilo je tudi ugovore, da naj se upoštevajo vzroki takih ravnanj, in sicer je pojasnilo, da ne gre za kazenski postopek, ko bi se ugotavljala krivda niti tako ne njena morebitna izključitev. Zaradi navedenega je pritrdilo odločitvi toženke.

3. Zoper navedeno sodbo je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) dne 8. 8. 2023 po svojem pooblaščencu vložil pritožbo. Zatrjuje, da so odgovorni, tudi zdravniki, spregledali, da je pri pritožniku, poleg ostalih fizičnih obolenj, nastopila tudi duševna bolezen, ki je bila razlog za njegovo vedenje do socialnih in zdravstvenih delavcev, kot so ga ti opisovali. Sodišče prve stopnje bi tako njegovo duševno zdravje moralo preveriti po uradni dolžnosti, saj iz vedenja pritožnika na glavni obravnavi izhaja, da ni niti krajevno niti časovno orientiran in ni sposoben spremljati sodnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Dne 22. 8. 2023 je v zvezi z obravnavanim primerom sam vložil novo vlogo.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala vse navedbe pritožnika in poudarila, da v Azilnem domu in Centru za tujce deluje tudi psihiater, ki je pritožnika večkrat pregledal, vendar duševne bolezni po njej znanih podatkih ni diagnosticiral, posledično ga tudi ni napotil na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi 345. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 podalo poročilo sodnice o zatrjevanih procesnih kršitvah in opisalo vedenje pritožnika na glavni obravnavi, iz katerega je po mnenju sodišča prve stopnje mogoče razbrati, da je pritožnik procesno sposoben.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Kolikor je mogoče razumeti iz posplošenih, kratkih in nekonkretiziranih pritožbenih ugovorov, pritožnik odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, povezanega s psihičnim zdravstvenim stanjem pritožnika. Iz tega po njegovem mnenju nadalje smiselno izhaja, da je sodišče pri svojem postopanju zato kršilo pravila postopka, poleg tega pa je tudi napačno vsebinsko odločilo o zadevi.

8. V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja glede zdravstvenega stanja pritožnika pritožba vsebuje zgolj splošne navedbe, da naj bi vsi odgovorni, tudi zdravniki, spregledali, da je pri tožniku nastopila tudi duševna bolezen. V zvezi s tem pritožba ne poda nobenih konkretnih navedb in dokazov. Iz odgovora na pritožbo tožene stranke tudi izhaja, da da tega ni niti ugotovil psihiater, ki je pritožnika pregledoval in ga ni napotil na psihiatrično zdravljenje ali ugotovil druge duševne bolezni. Vrhovno sodišče tako nima nobenega razloga, da bi štelo, da je bilo zdravstveno stanje tožnika napačno ugotovljeno.

9. Poleg tega pritožba zatrjuje, da naj bi moralo sodišče po uradni dolžnosti preveriti duševno stanje tožnika zaradi njegovih navedb in obnašanja na naroku. Vprašanje zdravstvenega stanja pritožnika, ki ga je v sodnem postopku zastopal odvetnik, v dosedanjem postopku ni bilo izpostavljeno niti iz pritožbe ni razvidno, da naj bi nastopilo šele v času obravnave pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pa je iz zapisa glavne obravnave razvidno, da je bil tudi pooblaščenec pritožnika ves čas prisoten, vendar razjasnitve navedenega ni niti predlagal niti ugovarjal siceršnji procesni sposobnosti stranke.2 Pri tem pa poročilo, ki ga je podala sodnica jasno razloži, zakaj v procesno sposobnost stranke sodišče ni podvomilo po uradni dolžnosti, dejstvom, ki so bila v zvezi s tem ugotovljena, pa pritožnik argumentirano ne nasprotuje. Zato Vrhovno sodišče ne more slediti ugovoru, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko sodišče prištevnosti pritožnika ni nadalje raziskovalo po uradni dolžnosti.

10. Poleg navedenega Vrhovno sodišče dodaja, da je pritožnik glede zatrjevanja prej obstoječe duševne bolezni kot vzroka njegovega ravnanja, ki je vodilo do izdaje odločbe o omejitvi gibanja, tudi sicer prekludiran. ZUS-1 namreč v 74. členu določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Iz pritožbe izhaja, da naj bi duševna bolezen obstajala že v času teka upravnega postopka (pritožnik namreč navaja, da je ta vzrok njegovemu vedenju v razmerju do socialnih in zdravstvenih delavcev, kot ga ti opisujejo). Ob tem ne navede, zakaj tega ni izpostavil že v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče teh navedb zato tudi scier ne more upoštevati. Da pa bi obstoječa omejitev gibanja za pritožnika sedaj povzročala posledice, ki bi lahko pomenile poseg v ustavno pravico iz 18. člena Ustave, ne zatrjuje niti pritožnik niti to ni razvidno iz dejanskega stanja zadeve.

11. Glede na pritožbene navedbe o tem, da bi bilo pritožniku treba zagotoviti ustrezne preglede in obvezno psihiatrično zdravljenje, Vrhovno sodišče pripominja, da to ni del obravnavane zadeve in da odločitev v tem sporu na navedeno možnost v ničemer ne vpliva. Če bi pristojne zdravstvene službe in organi ugotovili, da je navedeno zdravljenje potrebno, so to upravičeni in dolžni storiti ne glede na izrečeni ukrep v tej zadevi, kar izhaja tudi iz zakonske ureditve.

12. Pritožnik je znotraj pritožbenega roka vložil še dodatno vlogo, ki naj bi jo Vrhovno sodišče upoštevalo skupaj s prvotno vloženo pritožbo. Vrhovno sodišče navedene vloge ni upoštevalo, saj jo je pritožnik vložil sam. Iz vloge je namreč razvidno, da jo je sam podpisal, ob tem na vlogi ni niti žiga niti podpisa pooblaščenega odvetnika, poleg tega je v njej zapisal, da je vsebino sam prevedel iz ruščine s pomočjo „Google translate“. Pritožnik v navedeni vlogi niti ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit in s tem postulacijsko sposobnost za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem (drugi odstavek 22. člena ZUS-1),3 niti to ne izhaja iz ostalih okoliščin primera. Zaradi navedenega ga Vrhovno sodišče ni pozivalo naj izkaže obstoj pogoja opravljenega pravniškega državnega izpita.

13. Po obrazloženem in ker druge navedbe niso pomembne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja, da je tožnik večkrat verbalno oziroma fizično napadel oziroma nadlegoval socialne in zdravstvene delavce azilnega doma ter se do svojega sostanovalca vedel agresivno, ter uriniral in odvajal blato v sobi, kjer sta oba bivala. Zaradi navedenega je upravni organ odločil, da je s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ter ni ogrožal le sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu. 2 Procesna sposobnost pomeni sposobnost stranke, da samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja. Glede stranke, ki nima procesne sposobnosti, ZPP v prvem odstavku 78. člena določa, da jo zastopa njen zakoniti zastopnik. Institut postavitve zakonitega zastopnika, in sicer za konkretni primer, je predvidel tudi ZMZ-1 v 19. členu. 3 V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. (Tako VSRS npr. v sklepih I Up 38/2009, I Up 575/2011, I Up 316/2014, I Up 57/2015, I Up 101/2015, I Up 122/2015 in drugih.)