Jedro

Razlogi iz drugega odstavka 357. a člena ZPP za izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje niso razlogi, zaradi katerih se sodišče druge stopnje odloči razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, temveč so to razlogi za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi v skladu z določbami ZPP to sojenje (morebiti ob dopolnitvi postopka) moralo opraviti sodišče druge stopnje ali bi sodišče druge stopnje tudi očitane kršitve določb postopka lahko odpravilo samo oziroma bi to celo moralo storiti (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za obračun in plačilo razlike nadomestila plače za čas od 11. 6. 2016 do 17. 4. 2017 v posameznih zneskih, kot izhajajo iz sodbe ter odločilo, da mora tožnica toženki povrniti stroške postopka.

V razlogih svoje odločitve je sodišče prve stopnje poudarilo, da gre za spor o delodajalčevi odškodninski odgovornosti v zvezi s tem, ker toženka poškodbe, ki jo je utrpela tožnica, ni obravnavala in prijavila kot poškodbe pri delu. Presodilo je, da tožnica ni utrpela poškodbe pri delu in se pri tem oprlo na listinsko dokumentacijo, izjemno neprepričljivost tožnice, dejstvo, da je tožnica kljub zatrjevani poškodbi v ponedeljek 6. 6. 2016 nadaljevala z delom vse do petka 10. 6. 2016 in ugotovitve izvedenca dr. T. B. v izvedenskem mnenju. Obenem je obrazložilo tudi, da tožnica ni izkazala niti druge predpostavke odškodninske odgovornosti, to je protipravnega ravnanja toženke, saj ta z zatrjevano nesrečo sploh ni bila seznanjena. Pri tem je upoštevalo izvedene dokaze, pa tudi dejstvo, da tožnica ni prijavila zatrjevane nezgode pri delu delodajalcu in se ni pritožila zoper odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, iz katerih je izhajalo, da je bila začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe izven dela.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Navedlo je, da je tožnica podala pripombe zoper izvedensko mnenje in zaradi nejasnosti ter nasprotij predlagala dodatno zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje temu ni ugodilo, to pa naj bi predstavljalo kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob tem razlogu za razveljavitev je sodišče druge stopnje v napotkih sodišču prve stopnje (?) navedlo tudi, naj v novem postopku upošteva, da so zaključki o tem, da toženka ni ravnala protipravno, vsaj preuranjeni, v nadaljevanju pa, da dokazna ocena na podlagi dveh dokazov, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ni prepričljiva.1 V razlogih za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je „ugotovilo, da glede na naravo kršitve te ne more samo odpraviti, da razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč nasprotno, da zato ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da bi v nasprotnem primeru pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen 354. člena ZPP” itd. 3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je toženka vložila pritožbo, v kateri navaja, da bi pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo kršitev postopka. Meni, da izdelava dopolnilnega izvedenskega mnenja oziroma zaslišanje izvedenca ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev, da se tožnica 6. 6. 2016 ni poškodovala na delu, utemeljilo z drugimi dokazi (listinsko dokumentacijo), kar zadošča za utemeljenost presoje sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se do teh zaključkov ni opredelilo. Sodišče druge stopnje se je napačno in po nepotrebnem ukvarjalo le z izvedenskim mnenjem, čeprav za dokazno oceno to ni bilo potrebno. Ker tožnica dogodka z dne 6. 6. 2016 (nesreče pri delu) sploh ni uspela dokazati, je bila dejansko tudi nepotrebna izvedba celotnega dokaza z izvedencem, ne le njegova pisna in ustna dopolnitev. Zatrjuje, da je bila edina pomanjkljivost v prvostopenjski sodbi v tem, da sodišče neizvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca ni ustrezno oziroma jasno obrazložilo, kar pa bi lahko storilo pritožbeno sodišče. Navaja tudi, da niso bile relevantne nadaljnje ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem, ali je toženka ravnala protipravno, saj bi to glede na vsebino prvostopenjske sodbe lahko ugotovilo že sodišče druge stopnje.

4. V odgovoru na pritožbo se tožnica sklicuje na obrazložitev sklepa sodišča druge stopnje, izraža strinjanje z ugotovljeno kršitvijo določb postopka, zatrjuje, da se je dne 6. 6. 2016 poškodovala pri delu in da je pritožbeno sodišče dovolj obrazložilo, da glede na naravo kršitve le te ne more samo odpraviti.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz drugega odstavka 357.a člena ZPP izhaja, da se sme sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona). Iz te določbe zakona (ki jo potrjuje tudi obsežna sodna praksa) jasno izhaja, kaj je lahko razlog za izpodbijanje sklepa sodišča druge stopnje. To niso razlogi, zaradi katerih se sodišče druge stopnje odloči razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, temveč so to razlogi za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi v skladu z določbami ZPP to sojenje (morebiti ob dopolnitvi postopka) moralo opraviti sodišče druge stopnje ali bi sodišče druge stopnje tudi očitane kršitve določb postopka lahko odpravilo samo oziroma bi to celo moralo storiti (drugi odstavek 354. člena ZPP).

7. Ker (kot navedeno) pritožba v konkretnem primeru ni namenjena presojanju razlogov sodišča druge stopnje za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, se vrhovno sodišče ne opredeljuje do teh razlogov, pa čeprav bi bile pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi lahko utemeljene.

8. Pritožba konkretno izraža le nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je pri tem spregledalo zaključke sodišča prve stopnje, da sodba tega sodišča temelji tudi na drugih dokazih, ki niti ne potrjujejo trditev tožnice o poškodbi pri delu 6. 6. 2016 in da za odločanje v zadevi ni bistveno stališče sodišča druge stopnje v zvezi s preuranjenim zaključkom o tem, da toženka ni ravnala protipravno oziroma v zvezi z neprepričljivostjo razlogov sodišča prve stopnje. To so namreč razlogi, ki se ne nanašajo na presojo sodišča druge stopnje o tem, zakaj zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma zakaj pomanjkljivosti ne more samo odpraviti.

9. Pritožba le na dveh mestih navede, da bi sodišče druge stopnje lahko kršitev postopka odpravilo samo oziroma samo odločilo glede na vsebino prvostopenjske sodbe, vendar gre v tej smeri za povsem splošne pritožbene navedbe, saj te niso konkretizirane. Pritožba z ničemer ne napade odločitve sodišča druge stopnje o vračanju zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - torej, da glede na naravo kršitve te ne more odpraviti sodišče druge stopnje, da bi se postopek zaradi izvedbe dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem podaljšal, da ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da bi v nasprotnem primeru pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in da bi bila strankam na ta način odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

10. To pomeni, da je pritožba toženke povsem zgrešila predviden pritožbeni okvir (tudi odgovor na pritožbo tožnice se povsem neustrezno sklicuje na vsebinske razloge odločitve sodišča druge stopnje), zaradi česar s takšno pritožbo ni mogla uspeti.

11. Glede na navedeno in v skladu s 357.a členom ZPP, v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Gre torej za dodatna zaključka, ki si tudi nekoliko nasprotujeta.