Jedro

Pritožbeno sodišče je v številnih zadevah zavzelo stališče, da opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca na naroku za glavno obravnavo, kljub izrecnemu predlogu stranke, da se tak dokaz izvede, predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. To še posebej velja v primeru, kot je obravnavani, ko sodišče prve stopnje v zvezi s tožničinimi pripombami, ki niso očitno neutemeljene (določene nejasnosti in nasprotja v mnenju je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), izvedencu ni naložilo izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, niti se do tožničinih pripomb ni opredelilo v izpodbijani sodbi. Stališče, da je potrebno neposredno zaslišanje izvedenca v primeru, ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in nedorečenosti, je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-680/2014 z dne 5. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je zato z opustitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 11. 6. 2016 do 17. 4. 2017 obračunati razliko v skupnem znesku 2.529,50 EUR med nadomestili plače za začasno zadržanost od dela, ki bi ji pripadala v primeru poškodbe pri delu, in nadomestili, ki jih je prejela zaradi poškodbe izven dela, od teh razlik odvesti davek in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.519,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi vztraja pri navedbi, da je pri zapisu datuma poškodbe na poškodbenem listu prišlo do pisne pomote. Iz poškodbenega lista z dne 10. 6. 2016, napotnice z dne 21. 7. 2016 in podatkov iz zdravstvene kartoteke jasno izhaja, da se je poškodovala pri delu. Sodišču prve stopnje očita, da je njeno izpoved zmotno ocenilo kot neprepričljivo. Pri tem ni upoštevalo, da je zaslišanje doživljala kot izjemno stresno ter da je bila njena zmedenost posledica strahu pred izgubo službe in duševnega neravnovesja. Uveljavlja nasprotje med zaključkom sodišča prve stopnje, da dolgotrajni bolniški stalež ni bil posledica poškodbe desnega kolena v juniju 2016, in mnenjem pooblaščenih zdravnikov Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje ji je neutemeljeno v škodo štelo dejstvo, da je kljub bolečinam delo opravljala vse do 10. 6. 2016. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih pripomb, s katerimi je opozarjala ne nejasnosti in nasprotja v izvedenskem mnenju, uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je v zvezi s temi pripombami predlagala, da se izvedenca neposredno zasliši, vendar sodišče prve stopnje temu ni ugodilo, zavrnitve tega predloga pa tudi ni obrazložilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je imela pred obravnavano poškodbo le neme degenerativne spremembe, ki ji niso povzročale nobenih težav. V zvezi s tem se sklicuje na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. II Ips 1173/2008. Po njenem mnenju je obravnavana poškodba primerljiva s poškodbo v zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 508/2015. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s škodnim dogodkom ni bila seznanjena, saj iz izpovedi priče A.A. iz dopisa v prilogi A 11 izhaja nasprotno. Ne drži, da je sporni dopis toženi stranki poslala kasneje, kot je zatrjevala. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica seznanjena s tem, da je treba vsako poškodbo pri delu javiti nadrejenemu delavcu. Sodišču prve stopnje očita, da je izpoved priče A.A. zmotno ocenilo kot verodostojno, saj je priča zaradi zaposlitve pri toženi stranki pristranska. Uveljavlja, da je delodajalec dolžan podati prijavo poškodbe pri delu, četudi delavec tega izrecno ne zahteva. Vztraja pri navedbah, da ji je tožena stranka v vtoževanem obdobju bolniško nadomestilo obračunavala v prenizkem znesku. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da nadomestilo v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne sme biti manjše od zajamčene plače, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo v previsokem znesku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo razlike med nadomestili plače za začasno zadržanost od dela, ki bi jih tožnica prejemala, če bi bila poškodba, do katere naj bi prišlo 6. 6. 2016, s strani tožene stranke prijavljena in evidentirana kot poškodba pri delu, ter nadomestili plače, ki jih je tožnica v vtoževanem obdobju prejela zaradi poškodbe izven dela. Tožnica je protipravnost ravnanja tožene stranke utemeljevala z navedbami, da tožena stranka poškodbe ni obravnavala kot poškodbe pri delu in je ni prijavila Inšpektoratu Republike Slovenije za delo, zaradi česar je tožnica na podlagi določbe 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/2006 in nasl.) prejemala znatno nižje nadomestilo za delo.

7. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je tožnica 6. 6. 2016 utrpela poškodbo pri delu, postavilo sodnega izvedenca za ortopedsko kirurgijo dr. B.B.. Ta je izdelal izvedensko mnenje (na list. št. 60 v spisu), h kateremu je tožnica v tretji pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2019 podala svoje pripombe. Glede zatrjevanih nejasnosti in nasprotij v mnenju je predlagala, da se izvedenca na naroku za glavno obravnavo neposredno zasliši, vendar sodišče prve stopnje temu ni ugodilo. Pritožbeno sodišče je v številnih zadevah (glej npr. sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 346/2017 z dne 18. 10. 2017 in sklep opr. št. Pdp 691/2016 z dne 23. 2. 2017) zavzelo stališče, da opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca na naroku za glavno obravnavo, kljub izrecnemu predlogu stranke, da se tak dokaz izvede, predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. To še posebej velja v primeru, kot je obravnavani, ko sodišče prve stopnje v zvezi s tožničinimi pripombami, ki niso očitno neutemeljene (določene nejasnosti in nasprotja v mnenju je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), izvedencu ni naložilo izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, niti se do tožničinih pripomb ni opredelilo v izpodbijani sodbi. Stališče, da je potrebno neposredno zaslišanje izvedenca v primeru, ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in nedorečenosti, je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-680/2014 z dne 5. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je zato z opustitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca (pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da v obrazložitvi sodbe za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov) tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.1 Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica na delu ni utrpela poškodbe, je zato vsaj preuranjen.

8. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve v II. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku odpravi ugotovljeno bistveno kršitev, tako da v zvezi s tožničinimi pripombami na izvedensko mnenje zasliši postavljenega izvedenca, nato pa ponovno presodi, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Pri tem naj upošteva, da je zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni ravnala protipravno, vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje ga je namreč med drugim utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka z zatrjevano poškodbo tožnice sploh ni bila seznanjena, vendar pritožba v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja neprepričljivost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva, ali je tožnica toženo stranko obvestila o tem, da se je poškodovala pri delu, ni dalo zadostne teže dopisu v prilogi A 11, naslovljenem na "ga. C.C.", in izpovedi nadrejene delavke A.A.,2 da so jo kakšen teden po 6. 6. 2016 klicali iz vodstva tožene stranke in jo spraševali, ali je seznanjena s tem, da se je tožnica poškodovala na delu. Oba dokaza kažeta na to, da je bilo vodstvo tožene stranke seznanjeno s tem, da naj bi se tožnica poškodovala na delu, razlogi za nasprotno ugotovitev pa niso prepričljivi. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o stroških postopka, naj upošteva, da je stranka v skladu s točko 3.b tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo upravičena do nižje nagrade kot za prvi narok za glavno obravnavo. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v skladu z navedeno tarifno številko za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo upravičena do nagrade v višini 150 točk, in ne 300 točk, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

9. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na naravo kršitve te ne more samo odpraviti. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi izvedbe dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje zato ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Pritožba v zvezi z opustitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca sicer zmotno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Sodišče prve stopnje je sicer izpoved te priče ocenilo kot prepričljivo in jasno.