Jedro

Sama zaznamba cestišča ob tem, da nepremičnine nikoli niso bile (javne) prometne površine, ne more biti odločilna. Le površine, splošnega pomena za promet, je kot ceste opredeljeval 2. člen v tem času veljaven ZC.

Če nepremičine niso bile ceste ne vodno zemljišče v pomenu zakona, ovir za veljaven prenos pravice uporabe na tožnika ni bilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 3.006,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožnika sta zahtevala ugotovitev njune solastninske pravice vsakega do ½ stanovanjske hiše, delavnice in skladiščnih prostorov skupaj s stavbiščem v skupni izmeri 96 m2 na nepremičninah s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, vse k. o. ...,1 ter pripadajočega funkcionalnega zemljišča na južnem kraku nepremičnine s parc. št 503/1, k. o. .... Za svoj vpis v zemljiški knjigi sta od toženke zahtevala tudi izstavitev ustrezne listine in dopustitev parcelacije nepremičnine s parc. št 503/1. Trdila sta, da sta lastninsko pravico na gornjih nepremičninah pridobila z gradnjo na tujem in s priposestvovanjem, pa tudi s podeljeno pravico uporabe in z njo povezanem lastninjenju.

Tožbo sta postavila kot nasprotno tožbo v postopku, v katerem je toženka zahtevala opustitev njunih posegov na spornih nepremičninah, ki so po njeni oceni javno dobro in njena last. Drugačna stvarna pristojnost za obravnavo njune tožbe pa je narekovala njeno samostojno obravnavo.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo: ugotovilo je njuno solastninsko pravico, vsakega do ½, stanovanjske hiše, delavnice in skladiščnih prostorov skupaj s stavbiščem v skupni izmeri 96 m2 na nepremičninah s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4. V preostalem je njun tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

**Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj**

4. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da je toženkina pravna prednica tožnikom podelila pravico uporabe spornih nepremičnin v obsegu, v katerem se je z gradnjo strinjala ob njenem ogledu. V tem obsegu sta tožnika pridobila tudi lastninsko pravico po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

**Revizijski postopek**

5. Revizijo vlaga toženka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Ocenjuje, da pritožbeno sodišče ni v zadostni meri odgovorilo na njene pritožbene očitke. Pri tem izpostavlja očitek o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, ki ga je pritožbeno sodišče označilo kot pavšalnega in neutemeljenega, s čimer se ne strinja, saj zaznamba javnega dobra onemogoča promet z nepremičninami in izvršitev zahtevka oziroma izreka sodbe. Ta po njeni oceni tudi ni ustrezen, saj bi šlo lahko kvečjemu za pravnoposlovno pridobitev pravice uporabe, ki na javnem dobru ni mogoča. Meni, da je pritožbeno sodišče spregledalo tudi očitek, da pravice uporabe tožnika na nepremičnini s parc. št. 523 nista pridobila. Izpostavlja, da do neskladij med gradbeno dokumentacijo in izvedeno gradnjo ni prišlo le zaradi ravnanja pristojnih organov, pač pa tudi zaradi nezakonitega ravnanja tožnikov, ki nista gradila v skladu z dovoljenji. Po njeni oceni je izvršni svet Skupščine Občine ... 22. 2. 1982 izdal soglasje le k obsegu, kot je opisan v projektu, zato za nadaljnje odmike od projekta ne velja, ravnanje tožnikov, ki sta od njih odstopila, pa je treba sankcionirati. Ne razume pritožbenega pojasnila, da ne more uspeti z ugovorom, da mora biti javna pot široka najmanj 5 m, in svoj ugovor podrobno obrazloži. Zmotno je po njeni oceni stališče, da sta tožnika z ureditvijo hudourniške grape pridobila lastninsko pravico na nepremičnini s parc št. 503/4, pač pa sta le sprejela dolžnost sanacije dela hudourniške struge. Dogovor o začasnem premiku cevovoda, sanaciji hudournika in ureditvi premoženjskih razmerij, sklenjen 11. 10. 2000, pa jima te tudi ne priznava. Sodiščema nižjih stopenj očita, da sta zahtevo za ureditev hudournika in Strokovno mnenje PUH zmotno razlagali ter si pri tem prišli v nasprotje. Nista upoštevali izvedenčevega mnenja, da gradnja na nepremičnini s prejšnjo parc. št. 503 ni bila predvidena. Opozarja, da sta tožnika nelegalno gradnjo na tej nepremičnini na zahtevo inšpektorja tudi odstranila. Vse našteto pa po njeni oceni narekuje, da je odločitev sodišč samovoljna in brez razumnih argumentov.

Nadalje izpostavlja, da so bile nepremičnine na podlagi pravnomočne odločbe SO ... iz leta 1963 družbena lastnina s statusom javnih cest, celotna nepremičnina s prejšnjo parc št. 503 tudi vodotok – hudournik Š., nepremičnina s prejšnjo parc. št. 523 pa tudi v naravi cesta. Te niso bile v pravnem prometu. Meni, da je njihova lastnica postala na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), zaradi postopka vračanja podržavljenih nepremičnin pa vpisa ni mogla urediti v zemljiški knjigi. Opozarja še na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ki je določal, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro, na določbe Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in definicijo javnih cest ter na določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in definicijo grajenega javnega dobra. Po njeni oceni pa je treba v skladu z določbo 1. člena izključiti ZLNDL, ki je tudi sicer le subsidiarne narave, saj gre navsezadnje za vodno zemljišče. Zato je še vedno javno dobro, kar potrjujejo Temeljni zakon o vodah leta 1965 in kasnejša Zakona o vodah iz leta 1974 in 1981. Poudarja, da je sporne nepremičnine kot javno dobro tudi obravnavala, in da želi zavarovati javni interes, da javno pot pred južno fasado stavbe tožnikov ohrani v širini, ki omogoča neoviran javni promet. 6. Tožnika v svojem odgovoru nasprotujeta revidentkinim razlogom in zahtevata povračilo stroškov odgovora. Pojasnjujeta postopek, potreben za izbris zaznambe javnega dobra, ki je v toženkinih rokah, in pritrjujeta razlogom sodišč nižjih stopenj.

Tožnika sta 21. 3. 2018 svoj odgovor dopolnila. Ker sta to storila po preteku roka za odgovor na revizijo, Vrhovno sodišče njunih navedb ni moglo upoštevati.

**Presoja revizijskega sodišča**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **Dejansko stanje**

9. Sodišči nižjih stopenj sta svojo odločitev oprli na naslednja dejstva: - zgrajeni objekti sežejo na nepremičnine s parc. št. 321, 320/4, 503/2, 503/3, 503/4, 523/2 in na južni del nepremičnine s parc. št. 503/1;2 - tožnika sta jih zgradila v času zakonske zveze; - na nepremičninah s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4 leži 96,00 m2 stavbišča; - nepremičnine s parc. št. 503/1, 503/2, 503/3 in 503/4 so nastale iz prejšnje nepremičnine s parc. št. 503, 523/2 pa iz prejšnje nepremičnine s parc. št. 523; - pri nepremičninah s prvotnimi parc. št. je bilo na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. 2. 1947 vknjiženo splošno ljudsko premoženje v upravljanju OLO ...; - na podlagi odločbe SO ... z dne 10. 10. 1963 pa družbena lastnina v upravljanju Občine ... s statusom javne ceste; - tožnika sta z gradnjo (adaptacija starega objekta in njegova širitev) pričela v letu 1978, decembra 1986 pa sta se preselila v prenovljeno hišo; - tožnika sta 11. 7. 1978 pridobila Strokovno mnenje Podjetja za urejanje hudournikov (v nadaljevanju PUH), Ljubljana, iz katerega izhaja, da je že pred adaptacijo objekta ob njem tekel hudournik, in s katerim so jima bili določeni pogoji za ureditev hudournika, v kolikor želita staro hišo razširiti čez korito hudournika, in sicer sta bila dolžna prekriti preostal odprt kanal (vključno s strugo od iztoka pokritega kanala pod hišo do obstoječega pokritega kanala skozi vas ...); - 8. 2. 1982 je toženka oziroma njen pravni prednik (v nadaljevanju toženka) opravila ogled gradnje in se z njo strinjala; - toženka je v letu 1982 tožnikoma izdala tudi dokumentacijo, potrebno za legalizacijo gradnje: izvršni svet soglasje z dne 3. 6. 1982 k uporabi dela nepremičnine s parc. št. 503, Oddelek za urbanizem in gradbeništvo pa lokacijsko dovoljenje z dne 30. 6. 1982 in gradbeno dovoljenje z dne 1. 12. 1982; - gradnja se ne ujema v celoti z lokacijskim dovoljenjem niti z gradbenim dovoljenjem; - v soglasju z dne 3. 6. 1982 je toženka tožnikoma dovolila uporabo dela nepremičnine s parc. št. 503, v lokacijskem dovoljenju pa je navedeno, da je bila pravica uporabe pridobljena s tem soglasjem; - nepremičnina s prejšnjo parc. št. 523 v lokacijskem in gradbenem dovoljenju ni navedena, vrisani gabariti v lokacijski informaciji pa sežejo na območje sedanje nepremičnine s parc. št. 523/2; - leta 2000 sta pravdni stranki sklenili Dogovor o začasnem premiku cevovoda, sanaciji hudournika in ureditvi premoženjskih razmerij; - na podlagi odločbe z dne 18. 4. 2008 je pri vseh spornih nepremičninah zaznamovan status javnega dobra – ceste; - toženka je od tedaj vknjižena kot njihova lastnica; - na nepremičnini s prejšnjo parc. št. 503 je hudourniško korito, ki sta ga tožnika na sedanji nepremičnini s parc. št. 503/4 pokrila z betonsko ploščo in jo uporabljata za parkiranje vozil; - vse od pričetka adaptacije tožnika ob vednosti in s soglasjem toženke uporabljata vse še sporne nepremičnine, tudi sedanjo nepremičnino s parc. št. 503/4; - na tej nepremičnini je nekaj časa stal prizidek, ki sta ga tožnika skušala legalizirati, a kasneje podrla.

10. Le nedovoljena so lahko toženkina opozorila na to, da želi ohraniti javno pot v širini, ki omogoča neoviran javni promet. Iz ugotovljenih dejstev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne izhaja, da bi tožnika po tem, ko je 8. 2. 1982 toženka opravila ogled gradnje in se z njo seznanila, to širila na območje javne ceste. Le tedaj bi jo namreč toženka lahko ohranila oziroma zaščitila. Ob tem je pojasnilo pritožbenega sodišča, da s takšnim ugovorom (vzpostavitev poti v širini 5 m) ne more uspeti, povsem razumljivo. Nedovoljeni so tudi njeni očitki, da je organ njenega pravnega prednika pristal le na takšno gradnjo tožnikov, kot izhaja iz upravnih dovoljenj. Ugotovljeno je namreč, da je opravil ogled delno že zgrajenih objektov, se z gradnjo seznanil in strinjal z njeno umeščenostjo v prostor (torej takšno, kot je sedaj), pozneje pa izdal dokumentacijo, ki se ne ujema s stanjem v naravi.

**Presoja utemeljenosti procesnih revizijskih razlogov**

11. Revidentka pritožbenemu sodišču pripisuje pomanjkljiv oziroma napačen odgovor na njene pritožbene očitke, pri tem izpostavlja svoj očitek o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, ki ga je pritožbeno sodišče označilo kot pavšalnega in neutemeljenega. Po njeni oceni je podala jasne razloge o tem, zakaj je tožbeni zahtevek neizvršljiv, to pa tudi podrobneje pojasni. Po oceni revizijskega sodišča pa je njen očitek v pritožbi ravno tak, kot ga opiše pritožbeno sodišče - splošen in neutemeljen.3 Zapis o nesklepčnosti se brez podrobnejšega pojasnila nahaja na drugi strani pritožbe, neizvršljivost pa je revidentka, tedaj pritožnica, pripisala zaznambi javnega dobra v zemljiški knjigi, ki po njeni oceni ovira nadaljnje vpise. Tudi v reviziji vztraja, da izpodbijane odločbe ne bo mogoče izvršiti.

12. Tudi, če bi bila zaznamba javnega dobra ovira za nadaljnje vpise,4 to že na prvi pogled ni odločilno. Tožnika sta svojo tožbo gradila na originarnih načinih pridobitve lastninske pravice – na priposestvovanju, gradnji na tujem in lastninjenju. Povsem pravilno sta zahtevala njeno ugotovitev, ki ne narekuje toženki, da mora poskrbeti za njun vpis v zemljiško knjigo (v tem delu je sodišče njun tožbeni zahtevek zavrnilo). Vsem trem načinom je namreč skupno, da lastninska pravica nastopi z izpolnitvijo pogojev, določenih v zakonu. Ne vpis v zemljiško knjigo ne sodba sodišča za njen obstoj nista odločilna, kar že na prvi pogled pokaže na neutemeljenost njenega očitka. Zato se sodišče druge stopnje do teh na hitro navrženih očitkov ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati. Tožbeni zahtevek in izrek pravnomočne sodbe pa sta tudi sicer povsem na mestu in popolnoma zadoščata, kar bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve.

13. Odsotnost razlogov revidentka sodbi pritožbenega sodišča pripisuje tudi glede po njeni oceni popolnoma napačnega zaključka o pridobitvi pravice uporabe tožnikov na nepremičnini s parc. št. 523. Pri tem ne pojasni, kakšne pritožbene očitke je v zvezi z njo podala. Revizijsko sodišče na revidentkene pomisleke tudi ne bo odgovarjalo v delu, v katerem pomanjkljiv odgovor očita sodišču prve stopnje. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), lahko uspe le z razlogi, ki jih naperi v ravnanje sodišča druge stopnje. Izpodbijano sodbo pa je sodišče obrazložilo, zato sta jo revizijsko sodišče in toženka lahko preverila. Da si je pri tem prišlo v nasprotje, toženka le navrže brez konkretnih razlogov. Neutemeljenost tega očitka pa navsezadnje izhaja tudi iz vseh nadaljnjih pojasnil v reviziji, zakaj je odločitev napačna.

**Presoja pravice uporabe in lastninske pravice tožnikov**

14. Sporne nepremičnine so bile v družbeni lastnini. Tožnika sta v sedaj spornem delu svojo lastninsko pravico gradila na določbah ZLNDL, ki lastninsko pravico podeljuje dosedanjemu imetniku pravice uporabe (2. člen ZLNDL). Sodišči nižjih stopenj sta jima pritrdili. Bistvo revizijskih materialno pravnih navedb je mogoče najprej strniti v vprašanje, ali sta tožnika veljavno pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob pritrdilnem odgovoru pa še v vprašanji, v kolikšnem obsegu in ali sta pozneje v tem obsegu pridobila tudi lastninsko pravico. Iz ugotovljenih dejstev jasno izhaja, da je toženka izjavila voljo o tem, da nanju prenese pravico uporabe (v lokacijskem dovoljenju, ki ga je izdal toženkin pravni prednik, je ta potrdil, da je bila pravica uporabe tožnikov pridobljena s soglasjem z dnem 3. 6. 1982).

15. Toženka nikalni odgovor na prvo vprašanje najprej gradi na tem, da so bile (in so še) sporne nepremičnine uvrščene med javne ceste in opozarja na odločbo z dne 18. 4. 2008, s katero je bil pri vseh spornih nepremičninah zaznamovan status javnega dobra - ceste. Kasnejša uvrstitev med ceste oziroma uvrstitev med javno dobro, bi v primeru, če bi bile te nepremičnine že predhodno last tožnikov, lahko pomenila le neustaven poseg.5 To dodatno utrjuje prej zapisano, da poznejša zaznamba javnega dobra tožnikoma tudi ne more preprečevati varstva njune lastninske pravice, kar želi toženka doseči z opozorilom na neizvršljivost sodbe.

16. Bistveno torej je, ali so bile nepremičnine (tudi glede na njihovo dejansko rabo) ceste v skladu s predpisi, ki so veljali v času, za katerega sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženka na tožnika prenesla pravico uporabe.6 Na dobrinah v splošni rabi (kamor so sodile tudi javne ceste) pravice uporabe namreč ni bilo mogoče veljavno pridobiti.7

17. Nobena od spornih nepremičnin v naravi ni in tudi v času, ko je toženka na tožnika prenesla pravico uporabe in soglašala z njuno gradnjo (pravzaprav ves čas, ko sta tožnika na spornih nepremičninah gradila), ni bila namenjena prometu. To ni ugotovljeno, toženka pa le nedovoljeno vztraja pri nasprotnem. Ves ta čas sta jih uporabljala tožnika, na njih sta zgradila stanovanjsko stavbo, parkirišče in podobno.

18. Kot tudi revidentka sama povzame, je nekdanji družbeno politični sistem manjšo težo dajal urejenim nepremičninskim razmerjem in vpisom v javnih knjigah. Svojo oceno, da so sporne nepremičnine ceste, pa kljub temu nadalje gradi tudi na vpisu v javnih knjigah (zemljiški knjigi in katastru). Sama zaznamba cestišča po oceni revizijskega sodišča ob tem, da nepremičnine nikoli niso bile (javne) prometne površine, ne more biti odločilna. Le površine, splošnega pomena za promet, je kot ceste opredeljeval 2. člen v tem času veljaven ZC.8

19. Že zato sporne nepremičnine tudi ne morejo biti javna infrastruktura v pomenu 76. člena ZGJS in ji pripasti, kot meni revidentka.9 Tudi, če bi štele kot javna infrastruktura, se v skladu s četrtim odstavkom istega člena določbe o lastninski pravici države oziroma občine ne uporabijo, saj so bili objekti zgrajeni oziroma pridobljeni s sredstvi fizičnih oseb - tožnikov - na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku tega člena. Povsem brez podlage revidentka opozarja tudi na to, da naj bi bile sporne nepremičnine grajeno javno dobro.10 Nobena gradba (stanovanjska hiša, parkirišče, ...) ne more služiti javni infrastrukturi oziroma splošni rabi v pomenu ZSZ in ZGO-1. 20. Revidentka opozarja še, da so sporne nepremičnine oziroma prejšnja nepremičnina s parc. št. 503 hudourniško korito in da je lastninsko pravico tožnikov treba presoditi še s tega vidika. Na vodnih zemljiščih tožnika po njeni oceni nista mogla pridobiti pravice uporabe, izključeno pa je tudi lastninjenje po določbah ZLNDL.

21. Lastninjenje vodnih zemljišč je bilo iz ZLNDL res izključeno (drugi odstavek 1. člena ZLNDL), urejeno pa z Zakonom o vodah, sprejetem v letu 2002.11 Spornih nepremičnin pa sodišči nižjih stopenj nista šteli kot vodna zemljišča, čeprav sta uporabili izraz hudournik oziroma hudourniško korito. Izraz hudournik ima namreč tako pravni kot dejanski pomen. Ugotovili sta, da je bila tožnikoma s Strokovnim mnenjem PUH Ljubljana naložena ureditev hudournika, če želita staro hišo razširiti čez njegovo korito. To sta tudi storila, saj sta strugo pokrila (nepremičnina s sedanjo parc. št. 503/4) in nato nanjo razširila svoje stanovanjske nepremičnine (parkirišče). Tako ugotovljeno stanje pa narekuje sklep, da sporne nepremičnine niso mogle biti hudournik v pomenu vodnih zemljišč in dobrin v splošni rabi po določbi drugega odstavka 2. člena Zakona o vodah iz leta 1981, ki je veljal v spornem času.12 Nenazadnje sta jih ves ta čas (tudi pred podeljeno pravico uporabe) tožnika tudi izključno uporabljala za dovoljeno gradnjo in s tem pridobila tudi pravico uporabe zemljišča pod zgrajenim objektom.13

22. Pridobitev pravice uporabe namreč ni bila pogojena z vpisom v zemljiški knjigi. Izkazalo se je, da ovir za veljavno pridobitev pravice uporabe kot premoženjske pravice uporabljati in uživati stvar v družbeni lastnini za lastne potrebe s strani tožnikov ni bilo.

23. To sta pridobila v obsegu, v katerem jima jo je z oblastnim ravnanjem podelila toženka, in ne s samo ureditvijo hudourniške struge. S tem sta le realizirala tisto, za kar jima je bila podeljena pravica uporabe: adaptirala in razširila sta stanovanjsko hišo in njej pripadajoče dele. Ogled nepremičnin je namreč toženka opravila, preden je izdala sporno upravno dokumentacijo in soglasje z dne 3. 6. 1982. Ker se je ob tem strinjala z lego in prostorsko umeščenostjo gradnje na vseh še spornih nepremičninah, tudi na nepremičninah s sedanjima parc. št. 523/2 in 503/4, jima je bila pravica uporabe lahko podeljena le v obsegu vseh spornih nepremičnin, kakor sta zaključili že sodišči nižjih stopenj. Pri tem nista prezrli izvedenskega mnenja, da gradnja na tem delu ni bila izrecno predvidena v dokumentaciji in soglasju, sta pa navedli zgoraj ponovljene razumne razloge, zakaj štejeta, da sta tožnika pravico uporabe dobila tudi na teh nepremičninah, s katerimi se revizijsko sodišče lahko le strinja. Večkrat izpostavljeni revidentkin argument: neujemanje gradnje z naknadno izdanim gradbenim in lokacijskim dovoljenjem, ki ga podrobneje opisuje, ob tem izgubi vsakršno težo. Z njima je toženka le potrdila, da tožnikoma dovoljuje gradnjo, ni pa jima mogla deloma odvzeti že prej podeljene pravice uporabe.

24. Izven dovoljenega je sicer stal objekt na nepremičnini s parc. št. 503/4, ki pa sta ga tožnika že porušila. Svoja nedovoljena ravnanja sta odpravila, sklep, da je zato nedovoljeno vse, kar sta zgradila, kot namiguje toženka, pa bi bil povsem brez podlage.

25. Neutemeljeno revidentka vztraja tudi pri tem, da je sporne nepremičnine vedno štela kot javno dobro. Če bi jih, tožnikoma ne bi podelila pravice uporabe. Čeprav gre za ravnanje njenega pravnega prednika, ga bo morala spoštovati. Vsakršno nasprotno stališče bi tožnikoma, ki sta ravnala pošteno, odvzelo vse, kar sta s svojimi sredstvi zgradila, in bi nedopustno poseglo v njun pravni položaj.

26. V obsegu podeljene pravice uporabe, torej v obsegu vseh še spornih nepremičnin pa sta tožnika kot imetnika pravice uporabe pridobila tudi lastninsko pravico (2. člen ZLNDL), saj nepremičnine do uveljavitve tega zakona še niso bile olastninjene. Nobene ovire namreč ni, da lastninska pravica na teh nepremičninah ne bi pripadla fizični osebi.14 **Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

27. Tako sta odločili že sodišči nižjih stopenj, pri tem pa nista ravnali samovoljno. Vrhovno sodišče pa je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

28. Zavrnitev toženkine revizije narekuje tudi zavrnitev njene zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnikoma pa gre povračilo stroškov, ki sta jih imela z odgovorom na revizijo. Revizijsko sodišče jima je priznalo 2.444,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 v zvezi s tarifo 1200 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Vse skupaj 3.006,08 EUR. Če toženka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Vse nepremičnine ležijo na območju k. o. ..., zato revizijsko sodišče katastrske občine v nadaljevanju ne bo zapisovalo. 2 Tožbeni zahtevek tožnikov na slednji nepremičnini sta sodišči nižjih stopenj pravnomočno zavrnili in ni predmet revizijske presoje. Med pravdnima strankama tudi ni sporno lastništvo nepremičnine s parc. št. 321. 3 Kljub zapisu, da gre za presplošen pritožbeni očitek, je pritožbeno sodišče nanj odgovorilo: ocenilo ga je kot neutemeljenega. 4 Pa to sicer ne izhaja iz določb veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). 5 Ustavno sodišče je v številnih zadevah, v katerih so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, sprejelo stališče, da so taki predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila (npr. odločba št. U-I-289/12 z dne 24. 1. 2013). 6 Vrhovno sodišče je takšno stališče zavzelo že v odločbi II Ips 38/2016. 7 Promet z nepremičninami je prost pod pogoji, ki jih določa zakon. Niso v prometu nepremičnine v splošni rabi in nepremičnine, za katere to določa zakon in drugi predpisi na podlagi zakona (2. člen Zakona o prometu z nepremičninami (ZPN, Uradni list SRS, št. 19/1976)), posebej pa je ceste iz pravnega prometa izvzel tudi tretji odstavek 3. člena ZC. 8 Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom. Cesta postane javna cesta, ko se razvrsti in izroči v promet. 9 Po določbi prvega odstavka 76. člena ZGJS z njegovo uveljavitvijo preidejo v last republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: - bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali- bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. 10 Če bi nepremičnine oziroma objekte na njih toženka želela razglasiti kot vodno infrastrukturo, bi morala na njih pred tem pridobiti tudi lastninsko pravico (192. člen ZV-1). 11 Ta v prvem odstavku 182. člena določa, da zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča, voda, vodotok, jezero, reka, potok in podobno, in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena last ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije, razen objektov, katerih investitor je bila lokalna skupnost, ki postanejo njena last. Le dno notranjih morskih voda in teritorialnega morja do zunanje meje obale je vselej vodno zemljišče morja v lasti države (prvi odstavek 28. člena ZV-1). 12 Naravni vodotoki, naravna jezera, naravni izviri, obalno morje, javni vodnjaki in vodna zemljišča so dobrine v splošni rabi in družbena lastnina. Enako določbo ima na istem mestu tudi Zakon o vodah iz leta 1974, ki je veljal pred njim. 13 Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja (prvi odstavek 12. člena ZTLR). 14 Tudi vodno zemljišče je lahko v lasti osebe zasebnega ali javnega prava (peti odstavek 11. člena Zakona o vodah iz leta 2002; ZV-1).