Jedro

Splošno pravilo, da gradbena, lokacijska in uporabno dovoljenje ter drugi upravni akti praviloma niso mogli odločiti o pravici uporabe oziroma o lastninski pravici, saj so odločali o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov, v tem primeru ne pride v poštev. V obravnavanem primeru so bili namreč izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje toženkine pravne prednice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da sta tožnika solastnika vsak do idealne 1/2 stanovanjske hiše in delavnice ter skladiščnih prostorov skupne površine 96 m², stoječih na parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4 vse k.o. Zatolmin1, skupaj s stavbiščem na parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4 (I. točka izreka), v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženko zavezalo k plačilu stroškov pravdnega postopka. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice na zemljiščih s parcelo št. 503/2, 503/3, 503/4 in 523/2, in sicer na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL). Tožnika sta s strani toženke pridobila pravico uporabe na teh nepremičninah, slednje pa sta, glede na to, da sta v zgrajenih objektih bivala, uporabljala tudi na dan uveljavitve ZLNDL dne 25.7.1997. Dejstvo, da njuna pravica uporabe ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ni odločilno, saj vpis te pravice v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave. Sodišče je odločilo, da sta njuna deleža na nepremičninah enaka, torej da sta solastnika vsak do idealne 1/2, saj toženka sami velikosti njunih deležev ni nasprotovala.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnika zaveže k plačilu stroškov toženke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so v njej navedeni razlogi sami s seboj v nasprotju oz. je izrek sodbe v nasprotju z razlogi. Poleg navedenega je tožbeni zahtevek tudi nesklepčen, zaradi zaznambe javnega dobra pri vseh nepremičninah pa tudi neizvršljiv. Toženka soglaša, da je v tem postopku za razjasnitev spornih vprašanj potrebno razjasniti status bivših parcel 503 in 523 in sprejema ugotovitev sodišča, da sta bili ti dve parceli vse od leta 1963 do vknjižbe lastninske pravice toženke v letu 2008 vknjiženi kot družbena lastnina v upravljanju O. T. s statusom javnih cest. Nikakor pa ni pravilen zaključek sodišča, da je vknjižba družbene lastnine v upravljanju O. T. s statusom javnih cest trajala le do konca leta 1986, ko sta se tožnika z družino preselila v hišo. Vpis v zemljiško knjigo je bil namreč nespremenjen vse do vpisa lastninske pravice O. T. v letu 2008. Izpostavlja, da javne ceste tudi v prejšnji družbeni ureditvi niso bile v pravnem prometu in opozarja, da prvostopenjsko sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da sta imeli bivši parceli št. 503 in 523 status javnih cest od leta 1963 do leta 2008 po drugi strani pa, da naj bi ta status trajal le do konca leta 1986. V času, ko je bilo tožnikoma izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje, torej v letu 1982 je status javnih cest urejal Zakon o cestah. V nadaljevanju toženka povzema določbe Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/871, 7/86 in 37/87), Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97) in Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS) ter opozarja, da je nepravilno postopanje sodišča, ki je upravičenost tožbenega zahtevka utemeljilo na določbah ZLNDL. Toženka je sporne nepremičnine obravnavala kot javno dobro, saj zoper oba tožnika že od leta 1997 vodi postopke zaradi posega v javno dobro. Utemeljevanje sodišča, da nepremičnin toženka ni obravnavala kot javno dobro zgolj in samo iz vsebine določeni potrdil, izdanih po predpisanem obrazcu, nikakor nima ustrezne podlage. Po mnenju toženke lastninskega statusa spornih nepremičnin ni mogoče obravnavati izven določb Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju:ZGJS), saj so bile tedaj in so v določenem delu še vedno del javne infrastrukture. Ne drži, kot zmotno zaključuje sodišče, da naj bi pravica uporabe v letu 1982 prešla na tožnika, kar naj bi potrjevalo tudi soglasje izvršnega sveta (pravne prednice toženke in ne toženke kot sodišče napačno navaja) z dne 3.6.1982. Razumevanje tega soglasja je vsekakor napačno, saj je dovoljevalo le poseg v prostor, z njim pa lastnina ni bila prenesena in to iz soglasja tudi ne izhaja. Sodišče je opravilo neustrezno dokazno oceno, in tako povsem nekritično sledilo navedbam izvedenca I. D. in zamik prizidka z delavnico za en meter opredelilo kot nebistven. Dejstvo je, da je ta zamik ključnega pomena za ureditev in vzdrževanje javne poti pred južno fasado tožnikov. Zlasti pa bode v oči, ko sodišče po eni strani zatrjuje, da se gradnja v naravi ne sklada v celoti z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, v isti sapi pa ugotavlja, da ne predstavlja nedovoljene gradnje. S tem je v sodbi podano nasprotje, zaradi česar je po mnenju toženke v tem delu ni mogoče preizkusiti. Izpostavlja, da iz lokacijske dokumentacije izdelovalca P. N. G. izdelano dne 22.2.1982, št. 67-9/82 izhaja, da bi morala biti, po laični oceni, tudi s primerjavo dostavljene mapne kopije, razdalja med tedaj stoječim objektom na parceli št. 24/4 (sedaj parc. št. 312/10) in južno fasado hiše tožnikov, ki je bila tedaj na mestu porušene hiše, najmanj 5 m. Tolikšna bi morala biti širina javne poti na najožjem delu. Sedaj pa njena širina okvirno 3 metre (če se odmisli balkon, ki sega v zračni prostor javne poti s parc. št. 523/7). Iz tega pa sledi, da je tedanji izvršni svet dne 22.2.1982 izdal soglasje le k takemu posegu, kot je opisan v projektu št. 67-9/82 in da za nadaljnje odmike drugih projektov, izdelanih naknadno, soglasje ne velja. Tega dejstva ne spremenita niti izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje, zato ker ju, čeprav se po ugotovitvi izvedenca ne skladata, investitorja tudi nista upoštevala, kar tudi ugotavlja izvedenec in na več mestih tudi sodišče. Neskladnost dokumentacije je lahko napaka pravne prednice sedanje O. T., neupoštevanje dovoljenj pa napaka investitorja, torej tožnikov. Nesporno je namreč, da objekt ni tak, kot je opisan v gradbenem dovoljenju. Tožena stranka meni, da objekt s svojo proti jugu pomaknjeno južno fasado zaseda bistveno več zemljišča javne poti, kot je dovoljeno. Na podlagi navedenega toženka graja ugotovitev sodišča, da je do neskladij prišlo zgolj kot posledica napak pristojnih organov toženke, ki so bile narejene med ogledom objekta dne 8.2.1982 in med nadaljnjo pripravo dokumentacije. Vse dosedanje navedbe te pritožbe veljajo tudi za obrazložitev pravic na parceli št. 523/2. Toženka se ne more sprijazniti z ugotovitvijo, da je ta pravica že na ogledu v letu 1982 obsegala celotno sedanjo površino te parcele. Površina parcele št. 523/2 je pred posegom predstavljala javno pot. Toženka se s takim zamikom ne more sprijazniti, razen v primeru pridobitve nadomestnega zemljišča na parceli št. 312/10 od tožencev. Po mnenju toženke se je izvedenec v tem delu prehitro opredelil, sodišče pa njegove dopolnilne izpovedbe ni kritično presojalo. Popolnoma napačen in v nasprotju z dokazi je tudi zaključek sodišča, da sta tožnika pravico uporabe in nato lastninsko pravico pridobila tudi na parceli št. 503/4. V tem delu je sodišče napačno tolmačilo zahtevo pravne prednice toženke za ureditev hudournika in ni upoštevalo mnenja izvedenca gradbene stroke, da gradnja na tem delu bivše parcele ni bila predvidena. Posegi v hudourniško grapo zaradi sanacije nikakor niso imeli za posledico pridobitve pravice uporabe v pomenu, da se prenese tudi lastnina. Ker tožnika nista pridobila take pravice uporabe, pač pa sta le sprejela dolžnost sanacije dela hudournika, bi moralo sodišče njun zahtevek v zvezi s parcelo 503/4 zavrniti. Seveda pa je v zvezi s tem tudi pomembno, da sta tožnika nelegalno gradnjo na tej parceli na zahtevo inšpektorja odstranila. Na podlagi vsega navedenega je po mnenju pritožbe ugotovitev sodišča, da so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice na obravnavanih parcelah zmotna. Po mnenju toženke je treba vse parcele, ki so predmet tega postopka obravnavati kot del javne infrastrukture po ZGJS, oz. po drugih področnih predpisih, izdanih na njegovi podlagi. Sodišče tudi pri opredelitvi do zemljišča s parcelno številko 503/1, in sicer v njenem južnem delu, ni navedlo bistvenega, to je, da gradnja bazena oz. zajezovalnika, z izjemo pokritja vtočnega kanala in sanacije struge hudournika, ni bila dovoljena z nobenim aktom, na katere se v sodbi sklicuje sodišče. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je napačna tudi stroškovna odločitev. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo sta po pooblaščencu odgovorila tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba ima ustrezne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbene trditve o nesklepčnosti tožbenega zahtevka so pavšalne in tudi neutemeljene. V tem postopku namreč ni bilo sporno, da je skupna velikost stavbišča na parcelah št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4 in s tem skupna velikost vseh parcel, glede katerih je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, 96 m². Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče v obravnavani zadevi (v okvirih izpodbijane odločitve) vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. V zadnjem stavku 10. točke obrazložitve pa prvostopenjsko sodišče govori o trajanju gradnje in ne o trajanju vknjižbe.

6. V 13. in 14. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče razumno pojasnilo, zakaj ne držijo navedbe toženke o lastninjenju spornih nepremičnin na podlagi določb ZGJS. S temi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih pritožba ni uspela izpodbiti s sklicevanjem na določbe Zakona o cestah, Zakona o stavbnih zemljiščih in Zakona o javnih cestah in s tem, da je toženka sporne parcele obravnavala kot javno dobro, ker zoper oba tožnika že od leta 1997 vodi postopke zaradi posega v javno dobro. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je pravna prednica toženke tožnikoma podelila pravico uporabe dela parcele št. 503 že leta 1982. Ne drži, da je prvostopenjsko sodišče svoj zaključek o tem, da toženka spornih nepremičnin ni obravnavala kot javno dobro, utemeljilo zgolj in samo na podlagi določenih potrdil, izdanih po predpisanem obrazcu. V obrazložitvi sodbe se prvostopenjsko sodišče sklicuje na soglasje IS z dne 3.6.1982, na lokacijsko dovoljenje z dne 1.12.1982 in gradbeno dovoljenje z dne 30.6.1982, pri čemer posebej izpostavlja, da je v obrazložitvi lokacijskega dovoljenja izrecno navedeno, da je bila pravica uporabe dodeljena s soglasjem z dne 3.6.1982. Splošno pravilo, da gradbena, lokacijska in uporabno dovoljenje ter drugi upravni akti praviloma niso mogli odločiti o pravici uporabe oziroma o lastninski pravici, saj so odločali o vprašanju gradnje in uporabe zgrajenih objektov, v tem primeru ne pride v poštev. V obravnavanem primeru so bili namreč izdajatelji teh upravnih aktov organi Občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. Vsi ti akti zato predstavljajo hkrati tudi povsem jasno izjavnovoljno ravnanje toženkine pravne prednice2. 7. Pritožbeno sodišče ne sprejema pravnih in dejanskih zaključkov pritožbe, pač pa soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča, navedenimi v 16., 17. in 18. točki razlogov izpodbijane sodbe. To je dokaze ocenilo tako kot mu nalaga določba 8.člena ZPP. Skrbno in vestno je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo mnenju izvedenca I. D.. Prvostopenjsko sodišče namreč mnenja izvedenca ni ocenjevalo samega zase, pač pa v povezavi z ostalimi dokazi in konkretnimi okoliščinami tega primera, pri čemer je štelo za odločilno, da je bil ogled dne 8.2.1982 opravljen z namenom legalizacije stanovanjske hiše z delavnico in prizidkom, da je šlo torej za legalizacijo delno že zgrajenih objektov. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo zaključilo, da je do neskladij lahko prišlo zgolj kot posledica napak pristojnih organov toženkine pravne prednice, ki so bile narejene med ogledom objekta z dne 8.2.1982 in med nadaljnjo pripravo dokumentacije. Ker je bila lokacijska dokumentacija izdelana na podlagi dejanske umeščenosti objekta v prostor, pritožnica sedaj ne more uspeti s trditvami, da bi morala biti širina javne poti najmanj 5 m. Tudi glede pridobitve lastninske pravice na parc. št. 503/4 so razlogi sodbe navedeni v 19. točki prepričljivi in jih pritožba ni uspela omajati s trditvami, da je ta zaključek v nasprotju z dokazi, pri čemer pritožba niti ne pove, s katerimi dokazi. Drži, da iz mnenja izvedenca izhaja, da gradnja na tem delu ni bila predvidena in je to v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar pa je na podlagi ostalih dokazov ugotovilo, da se je obveznost tožnikov po ureditvi hudourniške grape nedvomno nanašala tudi na navedeno parcelo in da tožnika na navedeno parcelo nista posegla samovoljno, temveč po navodilih pravne prednice toženke. Ob tem je seveda pomembno tudi to, da sta tožnika ta del parcele uporabljala vse od pričetka adaptacije stanovanjske hiše in to ob vednosti in s soglasjem toženke oziroma njene pravne prednice.

8. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na parcelo št. 503/1 je bil v celoti zavrnjen. Pritožbeno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb toženke, ki se nanašajo na navedeno parcelo. Pritožbeno sodišče se torej ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena (1.odst.360. člena ZPP).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu (I. in III.3 točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ker se vse nepremičnine, ki so predmet obravnavanja, nahajajo v katastrski občini Z., bo pri identifikaciji zemljiških parcel pritožbeno sodišče opustilo navajanje katastrske občine. 2 prim. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 18/2015 z dne 26.5.2016 3 S tem, ko je prvostopenjsko sodišče tretji odstavek izreka oštevilčilo z rimsko ena, namesto pravilno z rimsko tri, je zagrešilo očitno pisno pomoto, ki jo lahko kadarkoli popravi.