Jedro

Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2828/2018/192 (1222-04) z dne 26. 6. 2023. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke, da tožnik ob podaji obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov v smislu 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zatrjeval je namreč, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, torej razlogih, kot jih je navajal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, katero je toženka zavrnila, ter razlogih, ki jih je navajal na razgovoru v zvezi s prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil zavržen. Tako je v tožbi (ponovno) poudaril, da je v Sloveniji že pet let, da dobro zna slovenski jezik, da bi bilo vračanje v Afganistan zanj življenjsko nevarno in se niti nima kam vrniti. Vztrajal je tudi pri navedbah, da je (bil)1 njegov oče taliban. Trdil je, tako kot že v predhodnih postopkih, da obstoji dokument, ki to dokazuje, zato po presoji toženke in sodišča prve stopnje ne gre za nov dokaz. Sodišče prve stopnje je ob tem pritrdilo toženki tudi v delu, ko je pojasnila, da je že v predhodnih postopkih odločila, da dejstvo, da je tožnikov oče (bil) taliban, ne more utemeljevati priznanja mednarodne zaščite2, v izpodbijanem sklepu pa dodala, da posledično tudi, če bi dokument tožnik predložil, to ne more izkazati bistveno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede tožbene navedbe, da je vrnitev v Afganistan zanj življenjsko nevarna in da se nima kam vrniti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tega predhodno ni omenjal, niti ni pojasnil, kako bi to bil razlog za uvedbo zadevnega upravnega postopka ter tako svojega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s temi okoliščinami ni izpolnil. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da še enkrat poudarja, kar je navedel že v tožbi, in sicer, da nima kam iti. Tveganje, da v Afganistanu ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je osebno, ker je vplivalo na konkretno njegovo življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. V pritožbi namreč samo ponavlja tožbene navedbe o tem, da se nima kam vrniti, ne trdi pa, da je sodišče zmotno presodilo, da ne gre za novote.

8. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, je bil predmet postopka priznanja mednarodne zaščite, v katerem je toženka v obravnavanem primeru pritožnikovo prošnjo z odločbo z dne 30. 10. 2020 zavrnila.

9. Glede na navedeno in ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik v postopku v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo dne 15. 1. 2019, navajal, da je bil njegov oče taliban in da je že dvajset let pokojni. Ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite pa je trdil, da je oče živ. 2 Za navedeni zaključek toženke je bilo irelevantno, ali je tožnikov oče živ ali pokojni.