Jedro

Četudi tožnik ni bil tako vinjen, da dela ne bi mogel opravljati (ampak je delo opravil, tako kot mu je bilo naročeno), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (zaradi vinjenosti na delovnem mestu) zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 6. 2009 in ugotovitev, da pogodba tožniku ni prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 1. 6. 2009, ampak še traja; poziv nazaj na delo ter vzpostavitev delovnega razmerja po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter priznanje delovne dobe, prijavo v obvezna zavarovanja ter obračun bruto plače (pravilno: nadomestila plače) od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto plač (pravilno: nadomestila plač) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter priznanje in izplačilo vseh drugih pravic in denarnih prejemkov iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da se pogodba o zaposlitvi z dne 26. 5. 2004 ni začela izvrševati, ker ni bila vrnjena toženi stranki oz. da sploh ni bila sklenjena in ne velja. Zakon nikjer ne zahteva, da je pogoj za veljavnost pogodbe njena vročitev delodajalcu, Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami in dopolnitvami – OZ) pa določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah in dosežeta soglasje volj. Okoliščina, ali je pogodba o zaposlitvi z dne 26. 5. 2004 veljavna, je ključna – če je ta pogodba o zaposlitvi veljavna, je evidentno, da je tožena stranka tožniku odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi in je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009 je temeljila na alkoholiziranosti tožeče stranke na delovnem mestu, drugih predhodnih kršitev v redni odpovedi pa tožena stranka tožeči ni očitala oz. se je na predhodne opomine sklicevala kot na procesni predpostavki, ni pa jih povzela v sami odpovedi. Zato bi moralo sodišče preizkušati zgolj in samo, ali je bil očitek glede alkoholiziranosti zadosten razlog za redno odpoved. Meritev alkoholiziranosti ni bila opravljana skladno s pravilnikom tožene stranke (o prepovedi rabe alkohola, drog …). Pri meritvi nista bili navzoči dve priči, kot to zahteva pravilnik v 9. členu, M.B. ni mogel z gotovostjo potrditi rezultata preizkusa alkoholiziranosti, ampak je šlo le za njegovo bolj ali manj subjektivno oceno. Zoper tako „približno“ ugotovitev pa tožnik ni imel možnost podati pripomb. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da je pripombe glede opravljanja testa alkoholiziranosti podala s tem, ko je vložila tožbo, zato je šteti, da je ugovarjala izvedenemu testu. Glede na to, kaj je tožnik v času pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti pojedel in popil – 1 pivo, ni mogoče, da bi bil delež alkohola 0,75 promila. Gre za visoko stopnjo, ki bi se kazala v zunanjem vedenju tožnika, kar mu ni bilo niti očitano niti dokazano. Tako mu tudi ni bilo očitano, da bi npr. spal na delovnem mestu v posledici alkoholiziranosti v navedeni stopnji. Če bi bil tožnik spornega dne v resnici huje alkoholiziran, bi mu skladno z 12. členom pravilnika tožena stranka morala prepovedati nadaljnje delo, kar se evidentno ni zgodilo, čeprav je bila ob opravljanju testa alkoholiziranosti prisotna tudi njegova nadrejena J.C.. Napačno je, ker je na opominih z dne 25. 11. 2008, 12. 12. 2008 in 12. 1. 2009 prvostopno sodišče utemeljevalo odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi se primarno moralo opredeliti do očitka alkoholiziranosti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009. V zvezi s posameznimi kršitvami, ki se tožniku očitajo v opominih, tožeča stranka pojasnjuje, da je škoda, ki naj bi jo tožena stranka utrpela, ker je tožnik delodajalca obremenil s stroški pijače, ki jo je med delovnim časom popil s sogovornikom v zasebnem pogovoru, minimalna, zakaj naj bi tožena stranka utrpela škodo na poslovnem ugledu, pa sodišče ni utemeljilo, saj tudi ni zaslišalo nobenega od gostov, razen ene priče. Tožeča stranka je imela višek ur, česar tožena stranka ni prerekala, pa tudi delavka J.C. je potrdila, da je s tožečo stranko govorila o izrabi viška ur, kar pomeni, da je tožnik očitno koristil višek ur za odhod iz službe. V zvezi z očitkom o nesodelovanju pri popisu drobnega inventarja tožnik poudarja, da nobena priča ni izpovedala, kakšna so bila ustna navodila, dana tožeči stranki, glede vodenja popisa, ki je potekal kot običajno. Ni pa sodišče zaslišalo predsednice centralne popisne komisije M.P., niti N.B., glavne inventaristke, ne da bi pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Glede kolegijev pa tožnik poudarja, da so bili sklicani spontano, ni pa z gotovostjo ugotovljeno, da je bil tožnik s kolegija neupravičeno odsoten. Sodišče tudi ni raziskalo navedb o mobbingu, kot ga je opisala tožeča stranka na svojem zaslišanju 17. 11. 2010. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Vztraja pri ugovoru prekluzije glede pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2004, ki jo je tožena stranka predlagala kot dokaz prepozno. Sodišče prve stopnje te pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi smelo vpogledati, ker ni bila predlagana kot dokaz na 1. naroku, saj tožnik ni navedel opravičljivega razloga za predložitev pogodbe z zamudo. Ne glede na to tožena stranka pojasnjuje, da navedena pogodba o zaposlitvi sploh ni bila sklenjena, saj je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik (tožena stranka) prejme od druge stranke (tožeče) izjavo, da ponudbo sprejema (21. člen OZ). Ne glede na zmotno uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje, ki je štelo, da pogodba ne velja, ker se ni začela izvrševati, prišlo do pravilnega zaključka, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12 .2 2001. Glede pisnih opozoril pred odpovedjo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bila utemeljena. Nedovoljena pritožbena novota so navedbe tožeče stranke, da meritev alkoholiziranosti ni bila strokovno izvedena oz. da gre le za subjektivno oceno M.B.. Pri preizkusu sta bila navzoča M.B. in J.C., tožnik pa na terenski zapisnik o meritvi ni imel nobenih pripomb. O mobbingu tožeča stranka ni podala nobenih trditev, neobstoječe trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 83., 86. in 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred redno odpovedjo s strani delodajalca. Ugotovilo je, da je bil postopek izpeljan po določbah 83. člena ZDR in pravilno presodilo, da je tožena stranka pred redno odpovedjo pravočasno in utemeljeno podala tožniku tri pisna opozorila, da je tožniku omogočila obrambo ter da so podani vsi zakonski pogoji oz. da je dokazan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Pritožbene navedbe, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je tožena stranka tožniku odpovedala neobstoječo pogodbo, niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da se pogodba o zaposlitvi z dne 26. 5. 2004, ki jo je predložil tožnik, tožena stranka pa je nima v svoji dokumentaciji, ker je tožnik očitno ni vrnil v kadrovsko službo, dejansko ni izvrševala in se je tudi plača tožniku ves čas obračunavala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2001 ter na tej podlagi presodilo, da je tožena strank ravnala pravilno, ker je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 2. 2001. S tem v zvezi je potrebno pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja na eni strani na prekluzijo glede predložitve tega dokaza po 1. naroku (razlog za zamudo pri predložitvi tega dokaza – tožnik je pojasnil, da je pogodbo našel med postopkom med brskanjem po papirjih – tudi po oceni pritožbenega sodišča ni opravičen razlog v smislu 286. člena ZPP), po drugi pa se utemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 21. člena OZ, po kateri je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Prav iz te določbe je mogoče sklepati, da pogodba o zaposlitvi kljub podpisu s strani obeh strank ne velja, dokler je delavec (podpisane) ne vrne delodajalcu, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Neutemeljene in celo nerazumljive so pritožbene navedbe oz. stališča tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker je na opominih z dne 25. 11. 2008, 12. 12. 2008 in 12. 1. 2009 utemeljevalo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker bi moralo preverjati le, ali je očitek glede alkoholiziranosti zadosten razlog za redno odpoved, ne pa obravnavati drugih predhodnih kršitev, ki so predmet predhodnih opominov, na katere se je tožena stranka sklicevala le kot na procesno predpostavko, ni pa jih povzela v sami odpovedi.

Skladno z določbo 1. odstavka 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Predhodno opozorilo je torej eden od pogojev za zakonitost odpovedi, vendar le, če ga je delodajalec podal utemeljeno, to pa je le tedaj, kadar se dokaže, da je delavec v resnici kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljenost predhodnega opozorila se preverja v sporu glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če se v postopku pred sodiščem izkaže, da predhodno opozorilo ni bilo utemeljeno, ker delavec očitanih kršitev ni storil, je redna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Kršitve, ki so predmet predhodnega opozorila iz 83. člena ZDR, pa v nobenem primeru ne morejo biti razlog za redno odpoved. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v obsežnem dokaznem postopku preverjalo utemeljenost predhodnih opozoril. Tožnik je bilo v predhodnih opozorilih očitanih več kršitev delovnih in pogodbenih obveznosti, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožnik storil. Poleg tega pa je dokazano tudi, da je bil tožnik dne 23. 4. 2009 na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ker je imel v času preizkusa 0,75 promila alkohola v izdihanem zraku, kar je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede vseh očitanih kršitev, kar velja tako za kršitve, na katere so se nanašala predhodna opozorila, kot tudi za kršitev, zaradi katere je bila podana izpodbijana redna odpoved. Dejansko stanje je bilo glede vseh očitanih kršitev pravilno in popolno ugotovljeno, dokazna ocena pa je pravilna in prepričljiva, tako da je mogoče le pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da so bila vsa predhodna opozorila utemeljena, pa tudi pravočasna ter da je dokazan tudi utemeljen krivdni razlog za redno odpoved. Dokazni postopek je bil zelo obsežen in natančen, dodatni dokazni predlogi tožnika pa so bili utemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni (npr. zaslišanje prič v zvezi s popisom in inventuro, zaslišanje gostov restavracije ipd., na kar se tožnik sklicuje tudi v pritožbi). Povsem nesprejemljive so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi, saj tožnik skuša le zmanjšati pomen in težo kršitev delovnih obveznosti, ki so bile predmet predhodnih opozoril, isto pa velja tudi za pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo, zaradi katere je bila podana redna odpoved z dne 1. 6. 2009. Prvostopenjsko sodišče je preverilo, kako je bil izveden preizkus alkoholiziranosti pri tožniku, ki ga je tudi pooblaščeni izvajalec M.B. podrobno opisal, svoje ugotovitve pa je podrobno razčlenilo v razlogih sodbe. Zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi bil preizkus alkoholiziranosti dvomljiv in da naj bi šlo le za subjektivno oceno M.B.. Pritožba se tudi povsem neutemeljeno sklicuje na to, da tožniku ni bilo prepovedano nadaljnje delo s strani nadrejene delavke, kar naj bi kazalo na to, da ni bil močno vinjen. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je priča J.C. povedala, da je bilo tožniku res naloženo, da odnese pošto v H., vendar pred preizkusom alkoholiziranosti, po opravljenem preizkusu pa je M.B. tožniku pojasnil, da dela ne sme opravljati naprej glede na količino ugotovljenega alkohola, tožnik pa mu je takrat dejal, da mu je to jasno. Če je tožnik kljub temu opravil delo, ki mu je bilo naloženo prej (tajnica direktorja S.D. je tožniku naložila, da odnese neko pošto k odvetniku, ker z alkotestom ni bila seznanjena), in ni bil tako močno vinjen, da sploh ne bi mogel delati, to še ne zmanjšuje njegove odgovornosti za kršitev prepovedi uživanja alkohola na delovnem mestu, ki je bila dokazana.

Sodišča prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbo 31. člena ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Kršil pa je tudi obveznosti iz 32. člena ZDR, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter obveznosti iz 33. člena ZDR, ker ni spoštoval in izvajal predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj je bil v času opravljanja dela pod vplivom alkohola. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče ob ugotovitvi, da je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri tem je pravilno izpostavilo, da je glede na naravo same kršitve in naravo dela, ki ga je tožnik opravljal (pri nabavljanju blaga za toženo stranko uporabljal tudi avtomobil), ugotovljena kršitev tako huda, da je tožena stranka utemeljeno uporabila strogo sankcijo – odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP).